Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Sara Nuša Golob Grabner
Poletni večeri vabijo na potovanje k biti človeka in mesta, prepredenega z univerzalno, dostopno in predvsem spontano umetniško govorico, zaradi katere se neznano na ekstatičen način spreminja v domače. Pesniška intuicija nas je 24. junija pripeljala v KID KIBLA na LGBT+ literarni večer, ki je z osrednjo temo Pod črto potekal pod okriljem festivala 23. Slovenskih dnevov knjige v Mariboru.
Literarni večer se je odvil v organizaciji skupine Maribor skozi rožnata očala, v partnerskem sodelovanju s KID KIBLA, Društvom za sodobno umetnost XO-P ter Pekarno Magdalenske Mreže, bil pa je tudi del programa Mavrični junij v Mariboru. Mavrično barvito je očitno bilo tudi razpoloženje, ki ga je v objektiv ujel Kristijan Robič.
Festival Slovenski dnevi knjige v Mariboru, ki ga od leta 1997 naprej organizira Mladinski kulturni center Maribor, od leta 2004 naprej pa ga – z dvakratno izjemo – vodi vsestranska kulturna ustvarjalka in pesnica Petra Kolmančič, združuje večdnevne literarne prireditve s sloganom Ko te napiše knjiga. Na njem sodeluje več kot trideset lokalnih, regionalnih in nacionalnih društev, zavodov, knjižnic, knjigarn, založb in šol, osrednje dogajanje pa poteka na Grajskem trgu. Sodelavec festivala je tudi skupina Maribor skozi rožnata očala, ki od leta 2014 deluje pod okriljem Mladinskega centra Maribor in je edina v regiji, ki se posveča mladim predstavnikom skupnosti LGBT+. Njen program izobražuje o LGBT skupnosti, nudi podporo in prireja srečanja ter delavnice na temo spolne usmerjenosti in identitete.
Koordinator večera je bil pesnik, performer, vizualni umetnik in igralec Tom Veber, ki je nastopil tudi v vlogi avtorja, brali pa so še Alenka Spacal, Vesna Liponik, Milan Šelj, Špela Setničar in osrednja gostja Suzana Tratnik. Dogodek je povezovala in vodila Petra Bauman. Glasbeni duo De Liri v sestavi Zale Kores (vokal) in Julije Bratec Veleski (harfa) je obiskovalce uvedel v poezijo in dvignil temperaturo že tako vročemu junijskemu večeru.
Na hrbtni strani glasbe. Foto: Kristijan Robič
Prva je nastopila Špela Setničar, katere poezija ustvarja sonično atmosfero (z dodano vrednostjo njenega radijskega glasu) in se preliva iz nežnega v neposredno, iz žametnega v neizprosno, a nemotečo goloto besed. Njena mehka, čustvena in intuitivna poezija je izredno dojemljiva za človeške odnose in polna globokega, lahkotnega, neobremenjenega in brezpogojnega izražanja ljubezni do ženske, ki se na svoji poti pogumno sooča z najbolj in najmanj prijetnimi življenjskimi platmi, oklepajoč se individualnosti in osebne svobode. Različne nivoje ženskosti je najočitneje, neprisiljeno in prepričljivo ubesedila z verzom »dve Fridi«.
Naslednji je nastopil Milan Šelj, ki se je občinstva dotaknil s svojo neposrednostjo, pa tudi z jasnimi, dodelanimi verzi, ki natanko poznajo svojo pot in pot do naslovnika. Brez sprenevedanja in nepotrebne ornamentalnosti govorijo o predani ljubezni moškega, ki želi v dar prejeti in objeti vsaj odrezane rokave s srajce ljubljenega. Preprosto sestavljanje besed rezultira v ganljivem, a realističnem vpogledu v erotiko gejevskega razmerja. Milan Šelj je na pobudo Petre Bauman spregovoril tudi o razlikah med literarno sceno v Londonu in Sloveniji. Opomnil je na ogromno število v Sloveniji izdanih pesniških zbirk, katerih bogastva ne znamo dovolj ozavestiti. London je po njegovem mnenju bolj slamovsko orientiran in osredotočen na neposredni stik s poslušalci na sicer manj številčnih literarnih večerih, kar je mogoče pripisati nasičenosti trga z literarnimi agenti in posledični želji ustvarjalcev po pristnem stiku z bralci oziroma poslušalci. Slovensko LGBT+ sceno je s svojo mednarodno izkušnjo označil za zelo prisotno in aktivno.
Čeprav je Milan prisoten, se na tej fotografiji skriva za Špelo Setničar v prvi vrsti. Foto: Melisa Ćehić
Kot tretja je brala Vesna Liponik. Njena poezija je zelo primarna in prepletena z rastlinsko-taktilnimi primerjavami in metaforami, katerih bistvo temelji na antitezah. Verzi z odsekanim ritmom nepričakovano prekinjajo in zarežejo v tok pesmi, sledenje verzom pa je kot prijeten, rahlo boleč, tvegan, vendar za občutek živosti nujen tek po makadamski cesti. Erotičnost zeva skozi spretno razpočenost ritma, ki prikazuje nemir in končno odkritje interpretacijsko odprte simbioze. Njeno poezijo odlikuje izčiščenost – lepota je prisotna zaradi odsotnosti olepševanja –, ki razkrije pristnost in ranljivost lezbičnih razmerij.
Alenka Spacal je tok poezije prekinila z branjem otroške pravljice Rojstnodnevna kravata iz knjige Modre ptičje misli, ki se dotika vprašanja spolnih stereotipov.
Mi pa članek prekinjamo s fotografijo, na kateri Alenka sedi v drugi vrsti ob Milanu Šelju, ki mu hrbet kaže Špela Setničar. Fotoaparat je v vse tri namerila Melisa Ćehić.
Opomnila je, kako hitro pozabimo, da se učenje sprejemanja in cenjenja drugačnosti prične prav pri otrocih, še najlažje in najbolj spontano skozi pravljice, ki jih v svoji nedolžnosti sprejemajo z odprtim srcem in – kot vse drugo na svetu – brez predsodkov. Zgodba govori o ptici, ki mamo za rojstni dan zaprosi za kravato. Presenečeni mami našteje vse zabavne načine igranja s kravato, ki odražajo precej nekonvencionalen pogled na dečke in deklice in obrne na glavo vse močno zakoreninjene družbene vzorce. Pravljica nas spomni, da ljubeči, širokosrčni in svobodomiselni otroci živijo brez družbenih predsodkov in pritiskov in so zato osvobojeni stereotipov. To je tudi pomembno sporočilo za starše, ki morajo otrokom omogočiti miselno širino in jim ne smejo pristriči kril.
Kot zadnji je bral koordinator dogodka Tom Veber, čigar poezija je preplet eksplicitne erotike in nežne liričnosti. Njegovo izrazno orodje je premišljena surovost, s katero nemoteče pritegne poslušalca. Detajliran naturalizem izzveni skozi milino, kar je zaradi Tomovega gibanja po meji in nadčasovne sporočilnosti samo na videz absurdna kombinacija. Branje je zaključil z dodatkom slam poezije in skozi sproščeno, čustveno interpretacijo poiskal neposrednejši in pristnejši stik s poslušalcem. Tom je na oder povabil tudi Luko Krističa, člana ekipe Maribor skozi rožnata očala, ki je spregovoril o dejavnostih programa, kot so na primer tematski mesečni filmski večeri, spodbujanje izobešanja mavričnih zastav v juniju in nasploh ohranjanje ter pridobivanje pravic LGBT+ skupnosti, nebinarnost in njen položaj v svetu.
Mi o Tomu, Tom ob mikrofonu. Foto: Kristijan Robič
Po branjih je sledil pogovor z osrednjo gostjo dogodka in letošnjo nominiranko za kresnika Suzano Tratnik, ki si je nominacijo prislužila z romanom Norhavs na vrhu hriba. Avtorica je spregovorila o odnosu ljudi do duševnega zdravja in marginaliziranih skupin, demonizaciji izgube razuma, strahu pred neznanim in posledicah delovanja iz strahu. Pozornost poslušalcev je takoj pritegnila z globoko mislijo: »Svet je odprt oddelek«. Prav tako kot v romanu se tudi v pogovoru ni izogibala težkim temam. Pogovor o temačnih plateh knjige, kot sta iskanje izgubljenega starša in posilstvo, pa tudi o odsotnosti čistih ljudi v literaturi in resničnem svetu, je bil odprt in neobremenjen; avtoričino razmišljanje je izpopolnjeno, zaokroženo in predano ustvarjanju literarnih svetov, ki se brez strahu dotikajo obrobja sveta in psihe. Spregovorila je tudi o položaju LGBT+ literature in opozorila, da cilj slednje ni stapljanje z drugimi literarnimi deli, temveč cenjenje drugačnosti zaradi drugačnosti – in ne njeni drugačnosti navkljub. Prebrala je še odlomek iz nominiranega romana, za konec pa so pred odprti mikrofon k branju svojih del bili povabljeni obiskovalci.
Zvezde večera (od leve proti desni): Julija Bratec Veleski, Milan Šelj, Vesna Liponik, Alenka Spacal, Suzana Tratnik, Tom Veber, Zala Kores in Špela Setničar. Paparazzi: Melisa Ćehić
Večer LGBT+ literature ni le poživil, temveč je z brezkompromisno presežno poezijo in prozo postavil obrobje v središče.
Ljubljano pa so v začetku julija poživili rečni trubadurji.
