Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Romunski parlament v Bukarešti (vse fotografije: Miša Gams)
2. oktober 2026
Piše: Miša Gams
Med sodelavci Primusa sta dve vneti popotnici – ob Leili Turk imamo še Mišo Gams, ki sicer v reviji objavlja še veliko drugih vsebin, a tokrat je pred nami spet njen potopis. Če Leilin pogled navadno zatava proti zahodu ali jugu, potuje Miša na vzhod, ki je za Slovence pogosto še precej neodkrit svet. Že njen lanski potopis, ko se je podala v Carigrad (Istanbul) razkriva, da vzhod ni nič manj zanimiv kot zahod, da so ljudje drugačni, a zanimivi in prijetni. Da je vzhodni svet manj urejen oziroma se še le prilagaja digitalni dobi, in da ti – tako kot na zahodu, in če smo hudobi, tudi pri nas – mimogrede zmanjka mobilnik iz nahrbtnika. Tudi “šlamparije”, se pravi nemarnosti, ni malo, tako da je treba biti malce tudi avanturist, da ta svet preživiš brez zamer in celo uživaš v njem.
***
OD SOFIJE DO BUKAREŠTE IN Z NOČNIM VLAKOM DO MOLDAVIJE (KIŠINJEV IN TIRASPOL)
Iskanje hladnih kotičkov po Vzhodni Evropi, z avtobusom do Romunije
Etnomuzej (skansen) v Bukarešti
Medtem ko je Slovenija avgusta prehajala iz enega vročinskega vala v drugega, sem se odločila, da odrinem na pot po Balkanu preveriti kakšna je situacija z vročino v Vzhodni Evropi. Komplikacije so se začele že v trenutku, ko sem v Ljubljani stopila na Flixbus za bolgarsko prestolnico Sofijo. Rezerviran sem imela sedež 21D, za katerega se je izkazalo, da je tako uničen, da na njem ni več možno sedeti. Sprevodniku sem to poskušala dopovedati, vendar se je pretvarjal, da ne zna ne angleško ne srbohrvaško. V bolgarskem jeziku mi je pojasnil, naj sedim zraven polomljenega sedeža, saj do Zagreba na njem ne bo nikogar. Fino, kaj pa po Zagrebu, ko se začne dolga pot preko Slavonije in Srbije do bolgarske meje in bo večina potnikov raztegnila noge in spala čez dva sedeža, jaz pa ne bom mogla koristiti niti enega? Na to vprašanje je le skomignil z rameni, češ “tvoj problem”… Lahko bi rezervirala bolgarsko družbo Union Ivkoni, ki nudi precej cenejši prevoz na relaciji Ljubljana – Sofija, vendar velja za nezanesljivo glede prihodov in odhodov (tudi sama sem že trikrat doživela, da je imel njihov avtobus več kot tri ure zamude), tako da sem predvidevala, da bo s Flixbusom potovanje veliko manj stresno. No, očitno tudi ta družba ni več to, kar je bila včasih, čeprav je njihov avtobus imel le deset minut zamude … Na srečo je potnik, ki je vstopil v Zagrebu na avtobus in imel rezerviran sedež, na katerem sem sedela, v mojih očeh prebral ves bes tega sveta, in se obzirno premaknil na drug sedež, da sem lahko jaz vsaj za nekaj minut zadremala na pol prislonjena na polomljen sedež … Ko smo prispeli v Sofijo, sem odšla na kratek obhod mesta, iz katerega sem eno leto prej odrinila z nočnim vlakom v Istanbul, tokrat pa sem imela v načrtu odriniti na sever proti mestu Ruse, ki se nahaja na bolgarsko-romunski meji ter se razgledati po Bukarešti, tej prekrasni prestolnici Romunije, za katero sem slišala, da je poceni izhodišče za najrazličnejša potovanja po Vzhodni Evropi. Po ogledu sofijske Narodne galerije, ki se nahaja v starinski palači, ki si jo z Etnografskim muzejem delita na pol, sem se podala v hostel, ki sem ga dodobra spoznala že pred enim letom, ko sem bivala v predelu Serdika, kjer zraven Zgodovinskega muzeja izvira vroča termalna voda in kjer se nahajajo izkopanine, ki segajo v sedmo stoletje pr. n. št, ko je mesto zasedlo pleme imenovano Serdi, in ostalo tam vse do prihoda Rimljanov. Ruska lastnica hostla, ki že v imenu nosi strog poziv k upoštevanju pravil, se me je spomnila in mi ponudila posteljo v ženski sobi z visokim pogradom, na katerega sem pri petdesetih letih komaj še zlezla. Glede na to, da so hoteli s pritličnimi posteljami bistveno dražji, drugi nizkocenovni hostli pa so bili sredi avgusta vsi že zasedeni, mi kaj drugega niti ni preostalo. Hostel se nahaja le 15 minut stran od glavne avtobusne in železniške postaje, zato je bil primerna strateška točka za raziskovanje mesta in načrtovanje novih podvigov, saj je le minuto stran od glavnih znamenitosti v centru.
Nova pravoslavna cerkev v Bukarešti v gradnji
Naslednje jutro sem že sedela na avtobusu za Ruse, najbolj severno bolgarsko mestece, ki se nahaja tik ob romunski meji. Avtobus je bil nabito poln in vsak potnik je disciplinirano sedel na točno določenem sedežu, katerega zaporedno številko je prejel ob rezervaciji. Šofer je vsake pol ure ustavil in odšel na 20-minutni počitek, pri čemer je samozavestno navrgel potnikom: “Pri meni vam ne bo treba nič delati, samo počivali boste!” Le redkokateri med nami si je pri tem oddahnil, saj smo vsi imeli načrte za naprej, ki so zadevali časovno uskladitev. V Ruse smo ob številnih prometnih izzivih le prispeli zgodaj popoldne, tam pa so na avtobusni postaji zatrdili, da na ta dan nimajo več nobenega prostega mesta na avtobusu do Bukarešte. Ostal mi je vlak, in sicer prav tisti vlak, ki iz Istanbula, Plovdiva in Sofije vozi v poletnem času tudi do romunske prestolnice. Žal na vlaku ni bilo klime, segrel pa se je do te mere, da bi termometer zagotovo pokazal več kot 50 stopinj. Vseeno smo ob odprtih oknih zmogli 3-urno pot, ki je med drugim potekala čez Donavo in številna polja povsem izsušenih sončnic, ki so s sklonjenimi glavami hrepenele po kakšni kaplji dežja, ki ga tudi tu ni bilo več mesecev. V Bukarešto smo prispeli okrog 17h, tam pa me je presenetil hladen in osvežilen veter, ki je vel čez mesto. Pot me je vodila skozi številne parke do parlamenta, ki ima več kot 1000 sob in za katerega sem porabila več kot uro, da sem ga obkrožila. Tik ob njem nastaja največja pravoslavna bazilika v Evropi z zlatimi kupolami in sveže belo fasado. Čeprav izgleda cerkev že povsem dokončana, je njeno odprtje predvideno šele v naslednjem letu. Za vstop v parlament, ki velja za drugega največjega na svetu (takoj za Belo hišo v Washingtonu), se je treba vnaprej napovedati, saj je veliko zanimanja za skupinska vodenja, ki obsegajo nekako tretjino vseh sob v tem nepredstavljivo velikem poslopju. Jaz sem si pogledala le začasno razstavo v muzeju moderne umetnosti, ki se nahaja v delu parlamenta, ki je najbližje cerkvi. Ker ta del zgradbe ravno renovirajo, je bila razstava, ki je med drugim vključevala številna dela romunskega kiparja Constantina Brancusi-ja, brezplačna. Na tega velikana romunske modernistične umetnosti, ki je ustvaril številne lesene skulpture z avantgardnim pridihom, pa sem naletela tudi v ostalih galerijah in muzejih po Budimpešti. Po počitku v hostlu, kjer so se nahajali mladi iz vsega sveta in vsako jutro pekli palačinke, sem odšla na ogled Nacionalnega muzeja Dimitrie Gusti (poimenovanega po sociologu, ki ga je ustanovil), ki se nahaja na prostem sredi parka na severu mesta in vsebuje na stotine tradicionalnih hišic iz različnih pokrajin romunskega podeželja.
Tudi iz Kišnijeva vodijo poti v vse dele sveta
Sistem podzemne železnice, tramvajev in avtobusov je pravi logistični zalogaj, ki pa ga iznajdljivi turist lahko osvoji po dveh dnevih preučevanja. Kot zanimivost naj povem, da imajo tudi krožno linijo podzemne železnice, ki omogoča varen umik pred največjo popoldansko gužvo v centru mesta. Pri vsakem vhodu v metro pa se nahaja podružnica pekarne Pri Luki, ki mimoidočim v parih sekundah postreže najrazličnejše tople (slane in sladke) rolice za evro ali dva. Če boste tam, morate poizkusiti sirno rolico pa nutelino, višnjevo in jabolčno, ki ji rečejo kar “štrudel”. Testo je povsem drugačno kot testo za burek ali štrudelj, še najbolj spominja na testo za domač kruh ali pizzo. Če se boste kdaj za kak dan ali dva znašli v Bukarešti, vam svetujem, da si ogledate vsaj Muzej romunskega kmeta in Muzej zbirateljstva, med priporočili pa sem zasledila, da je tudi Zgodovinski muzej vreden svojega denarja. Tudi v Bukarešti so muzeji določene dneve zastonj, nekateri prve srede v mesecu, spet drugi na določene dni v letu. Bolj kot muzeji so me razveselili številni drevoredi izjemno starih in visokih dreves, ki nudijo senco prebivalcem tega mesta. Ob njih se nahajajo arhitekturno raznolike stavbe iz različnih obdobij zgodovine, ki tekmujejo po svoji stilistični izvirnosti in neprecenljivi lepoti – tako sem imela priložnost obiskati staro armenijsko cerkev, ki se nahaja v židovski četrti, socialistične stavbe, ki spominjajo na stavbe v Beogradu ter avstroogrske dvorce, ki s svojimi tankimi stolpiči spominjajo na vampirske graščine iz grozljivk.
Razburljiva doživetja v Kišinjevu in Tiraspolu
Po treh dneh raziskovanja Bukarešte sem se odpravila z nočnim vlakom v glavno mesto Moldavije. Po približno petnajstih urah vožnje v kupeju, ki sem si ga delila z dvema Francozoma in mlado Moldavijko, smo prispeli na železniško postajo v Kišinjevu, ki je bila pred kratkim obnovljena in ki je v svojem mogočnem poslopju vsebovala nekaj šalterjev, mini čakalnico, igralnico za otroke, wc, hostel, menjalnico in – kako zanimivo – veliko orjaških akvarijev z raznobarvnimi ribami. Te sem kasneje videla tudi v drugih ustanovah – od samopostrežnih restavracij pa do uradnih palač in hotelov. Druga stvar, ki mi je ob prihodu padla v oči, so bile izredno dolge ulice, ki potekajo skozi center mesta in se vlečejo tudi po 5 in več kilometrov daleč. Kot zanimivost naj povem, da so – podobno kot v nekaterih mestih po Bolgariji – na mestnih avtobusih sprevodniki, ki prodajajo karte in gredo od potnika do potnika pobirati drobiž. Obisk tržnice je tako veličastno doživetje, od katerega si zlepa ne boste opomogli. Na njej lahko kupite vse od posameznih rolic temnega toaletnega papirja, rabljenih brivnikov iz začetka 20. stoletja, ruskih sladkarij, majic iz Uzbekistana, hlač iz Turčije pa do nadvse okusnih domačih paradižnikov, grozdja in koruze, katere pa prodajalci ne dovolijo dotikati, saj sadeže zapakirajo glede na lastno presojo, kupcu pa ne ostane drugega kot da jim zaupa.
Stanovanjski čebelnjak v Moldaviji je podoben drugim po vsem svetu
Že drugi dan po prihodu sem se odpravila v Tiraspol, rusko enklavo, ki se nahaja na skrajnem vzhodnem delu Moldavije. Do nje vozijo kombiji, ki jim pravijo maršutke (podobne sem videla že v Armeniji in Gruziji), in ki se skrivajo v ozadju glavne avtobusne postaje, saj je pot do tja postala precej nezaželena, odkar poteka vojna v Ukrajini. Nek Izraelec, ki sem ga spoznala v hostlu, je omenil, da naj bi Ukrajinci že zdavnaj želeli “osvoboditi” to ozemlje, vendar jim županja Kišinjeva tega ne dovoli, saj naj bi jim Putin v tem primeru grozil z bombardiranjem prestolnice Moldavije. Po prehodu moldavsko-ruske meje je potrebno pokazati potni list in obdržati izpolnjen obrazec, na katerem so navedeni podatki o dolžini bivanja in uri vstopa. Tiraspol me je malo razočaral, saj razen tipičnih širokih bulvarjev in ruskih avtomobilov (med katerimi prevladujejo lade) ne vidiš drugačnih prizorov, kot jih lahko spremljaš tudi v evropskih mestih. Trgovine, restavracije, parki in trgi so podobni kot v vsej Evropi. Na treh glavnih ulicah, ki se vijejo čez center mesta, vidiš tako domačine, ki prodajajo domačo zelenjavo kot zvedave evropske turiste, ki fotografirajo redke simbole iz sovjetskih časov – tu je kip Lenina in kozmonavta Jurija Gagarina, pa precej ogromnih rdečih zvezd, ki se kot nekakšne inštalacije vijejo skozi osrednji del mesta. Pet minut pred odhodom nazaj v Kišinjev mi je nekdo v parku iz nahrbtnika ukradel telefon, tako da sem preostanek dvotedenskega potovanja preživela brez njega, kar je bil res velik izziv, saj nisem mogla preverjati javni prevoz in rezervirati nočitve.
Od Moldavije nazaj v Romunijo (Temišvar) in preko Beograda v Slovenijo
Puškinova rojstna Hiša
Kljub temu, da Kišinjev ni naredil takega vtisa name kot ga je Bukarešta, pa so me pritegnili ljudje, ki zares upajo, da jih bo Evropska unija kmalu sprejela v svoj “klub”, presenetilo me je tudi precej visoko število turistov, ki sem jih srečala v nizkocenovnem hostlu (nočitev je bila le 8 evrov), kjer sem preživela skoraj en teden. V njem so se nahajali tako delavci iz Indije, ki so v kuhinji skupaj kuhali kosilo in ga nato s prsti pojedli, računalničarji iz južne Amerike, ki so iskali poceni evropsko bazo za delo na daljavo, Sibirijke, ki so Kišinjev izbrale zaradi poceni kirurgov, ki odpravijo neplodnost, Izraelci, ki trdijo, da je izdelava zobnih implantatov vsaj štirikrat cenejša kot v matični deželi, Ukrajincev, ki so tja zbežali pred vojno in še bi lahko naštevali … Moldavijci so po drugi strani ljudje, ki se zelo radi družijo v parkih, kjer upokojenci radi zaplešejo ob italijanskih popevkah, otroci zajahajo avtomobilčke na daljinsko upravljanje, mladi pari pa naročajo pečeno koruzo in sladoled … Posebno pozornost si zaslužijo tudi muzeji – obiskala sem Etnografski muzej, Zgodovinski muzej in Muzej umetnosti, v katerem so se nahajala tako klasična dela moldavijskih umetnikov kot avantgardna fotografska razstava. V spominski hiši Puškina smo si lahko ogledali posamezne predmete tega velikega pesnika kot tudi izbo, v kateri je spal nekaj mesecev in ki je še zelo dobro ohranjena. Kišinjev je zagotovo mesto, ki na uspešen način združuje vzhod in zahod, Azijo in Evropo, poleg tega pa nudi poceni možnosti za bivanje in raziskovanje starodavnih vasic z vinogradi, tako da bo v prihodnosti (poleg Albanije) zagotovo ena od najbolj perspektivnih turističnih destinacij.
Bolšji sejem v Kišinjevu
Pred odhodom na nočni vlak za Bukarešto, sem obiskala še garažno razprodajo, ki vsak vikend poteka na parkirišču železniške postaje. Tam se prodaja vse – od predpotopnih telefonov do usnjenih denarnic, nakita, rabljenih oblačil, tablet, praktičnega orodja in gospodinjskih aparatov. Vožnja nazaj v Romunijo je bila precej mučna, saj je bilo na vlaku ponoči več kot 55 stopinj, kljub temu pa nismo smeli piti veliko tekočine, ker med menjavo tračnic na meji nismo smeli na WC. Poleg tega so policijski psi v nekem vagonu zavohali drogo, tako da so dva potnika prepeljali na zaslišanje. Vseeno smo v Bukarešto prispeli ob dokaj normalni jutranji uri, tako da sem pred odhodom v Temišvar imela še tri ure časa, da sem pohajkovala po mestu in si ga še bolj temeljito ogledala.
V Temišvar sem prispela šele v poznih večernih urah in to z vlakom, na katerem je bilo zelo malo prostora za noge, čeprav je pogled na izjemno Donavo odtehtal številne druge probleme. Tako kot je to v navadi tudi pri naših železnicah, smo tudi na relaciji Bukarešta – Temišvar nekje na zadnji tretjini poti morali prestopiti na avtobus, ki nas je pripeljal do centra mesta. Od tam sem se s tramvajem pripeljala do hostla, ki se nahaja v mladinskem centru – pritličje je namenjeno druženju najstnikov in številnim delavnicam, zgornji del pa nudi dvoposteljne sobe s kopalnico. Naslednji dan sem imela čas spoznati mesto, ki je precej bolj “digitalizirano” od Bukarešte in Kišinjeva. Ves javni prevoz funkcionira na podlagi prislonitve mobitela in bančne kartice, tako da ni stika niti s šoferjem. Zagotovo lahko zatrdim, da je Temišvar romunsko mesto, ki si najbolj želi ustrezati “idealom” zahodne Evrope, čeprav je tudi nostalgija za socialističnimi časi v njem največja. Tako obstaja v centru mesta lokal, pod katerim se nahaja klet z ducat starimi gramofoni, radijskimi sprejemniki, televizijami, ploščami, igračami, revijami, razglednicami in ostalimi rekviziti iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. V njej si lahko popotnik ohladi telo in pogreje dušo ter dobi zagon za nove podvige … Od Temišvara do Beograda je le tri ure vožnje, zato sem s Flixbusom krenila proti srbski prestolnici, saj je od tja največ možnosti za prevoz proti Sloveniji. Seveda sem izkoristila brezplačen javni prevoz, ki že drugo leto poteka po vsem Beogradu in preučila nekaj linij, za katere prej nisem vedela, da obstajajo. Nočni avtobus za Ljubljano srbske družbe Lasta je zame predstavljal novo presenečenje – najprej je že pri Sremski Mitrovici zavil iz avtoceste, da bi pobral neko študentko, nato pa smo se proti jutru znašli sredi koruznega polja, okrog nas pa so hodili možje v črnem z baterijami. Še zdaj mi ni jasno, kaj se je pripetilo avtobusu, da je imel več ur zamude in da je tako zašel iz utečenih poti … Vandranje po Balkanu je lahko polno izzivov, zato ne preseneča, da sem na poti srečevala večinoma mlajše popotnike iz Francije, Italije in Nemčije, kar vnaša upanje, da vendarle ne raziskujejo vsi Evropo le na virtualen način, temveč se pogumno odpravljajo na teren, od koder v matičnih državah poročajo o videnem …
Pregled ocene
Povzetek : Potopis: evropski vzhod- Bolgarija, Romunija, Moldavija
