DRSEČI SVET NINE MEDVED

Piše: Petra Koršič

Pesniška knjiga Drseči svet Nine Medved, nagrajenke Festivala mlade literature Urška 2019, je leta 2020 izšla v zbirki Prvenke (založila in izdala sta jo Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in revija Mentor). Začne se kot napotilo za odhod, »kako moraš zares oditi«, ko se odpraviš na pot. Cilj bralske izkušnje te knjige je zanimiv: doseči občutek lahkotnosti in lahkosti se po mojem mnenju kaže kot namen poti, ki jo avtorica začrta na začetku knjige.

»Njen prvenec je z nežno akvarelno naslovnico Mete Wraber v podobi barvnega drsenja griških slemen in s pticami, ki vzletajo v nebo ali se spuščajo na zemljo, odraz modestne drže pesniškega glasu, ki na poti ustvarja in usvaja svoj glas in dom zanj, to je avtorsko pesniško pokrajino.« Spremno besedo je prispeval mentor – književnik Andrej Makuc, avtoPetret pa recenzentka Petra Koršič.

Zanimiva kompozicija knjige zaobjame pesmi v eno pesnitev, saj so pesmi oziroma odlomki nenaslovljeni, zadnji verz vsake pesmi na 61 straneh pa oblikuje zadnjo pesem (edino z naslovom kako). Ta je skrček po enega verza iz vsake pesmi in deluje kot strnitev, povzetek in seveda kot ena od možnosti / različic, ki jih zagledaš skozi kalejdoskop, če razumemo, da je pesnjenje pot, primerljiva z vrtenjem tulca na kalejdoskopu, ki pesniške koščke preobrača.

Komparativistko in francistko Nino Medved poznamo kot fotografinjo in pesnico, ki se je med drugim kalila v inštitutu IRIU in pri pesnici Danici Križanič Müller v Mariboru, kjer deluje tudi kot promotorka slema in slemerka. Je tudi organizatorka literarnih dogodkov v Mariboru, Sloveniji in Franciji, mentorica literarne gimnazijske skupine, avtorica samostojne fotografske razstave I take France takes me / Sprejemam, da me je Francija sprejela, soavtorica interaktivne razstave »Jeu / Igra«, soprevajalka več francoskih pisateljev in pesnikov ter dobitnica listine Pont za perspektivno književno ustvarjalko.

Nekoč sem jo v živo slišala odrsko upodobiti nekaj, kar me spominja oziroma je kot njena pesem »kako so najplodnejša leta«, ki se zaključi z okrepljenim verzom »naravno prerase preudarnost« in lahko ustreza naslovu na koncu, s čimer se srečujemo tudi pri nekaterih drugih pesnikih, na primer Marku Kravosu. Nina je kot slemerka svoje pesmi vsakič povedala naizust in interpretaciji dodala telesno govorico in nekaj obrazne mimike. Vendar jo v kontekstu prvenca, kljub revijalnim objavam, slemerskim in drugim pesniškim nastopom, prvič poglobljeno spoznavamo kot pesniško avtorico. V nasprotju s slemerskim vatlom, ki besedilo okrepi še z glasovno interpretacijo in telesno govorico, je njen prvenec z nežno akvarelno naslovnico Mete Wraber v podobi barvnega drsenja griških slemen in s pticami, ki vzletajo v nebo ali se spuščajo na zemljo, odraz modestne drže pesniškega glasu, ki na poti ustvarja in usvaja svoj glas in dom zanj, to je avtorsko pesniško pokrajino.

»'[D]a me privlačna sila / ne bi potegnila navznoter’ je eden izmed citatov in se mi zdi za knjigo pomemben. Zaradi skrivnostnosti, ki jo odpira, če upoštevamo naslov Drseči svet, ki pravi, da svet drsi. Drsi pa se vedno po površini, na površini.« Ninina interpretacija in poetika pa je – tokrat v družbi Petre Vidali – vsej prej kot površinska. Foto: Boštjan Selinšek

Če je slem pregovorno manj resnoben, čeprav morda pri njem ne gre nič manj zares, poezija Nine Medved njeno zaresno predanost poeziji izžareva iz verzov, ki se soočajo z izzivi današnjega časa, izzivi, ki jih današnji čas prinaša nam ljudem in izzivi prehoda v odraslo dobo mlade ženske. Poleg že izpostavljene pesmi o soočenju v primežu razpetosti med kariero in biološkim časom, ki ženske zadeva še bolj kot moške – in se jajčeca »mesečno sprijaznijo s končnostjo« – je presunljiva in sporočilno močna tudi pesem kot živali brez lastnika, ki govori o tem, kako smo poleg živali z nego in nadzorom udomačili tudi naša telesa. Tudi ta pesem je neke vrste zrcalo, v katerem lahko ugledamo stopnjo trenutnega družbenega razvoja in kultivacije; in tista, v kateri Nina Medved pesniški subjektinji položi v usta misel o vzgoji deklet – »pametna. prijazna. pridna.« –, ko feministično ozaveščeno doda: »kako si zase želim, / da bi znala ubogati le, kadar se / odločim.«

Vsekakor ob prelomnem trenutku, ko »zapušča velike zgodbe« in ko jo »konci plašijo«, subjektinja ugotavlja, da »nič ne traja. nobena obljuba« in da »imajo besede različne trdote«. V knjigi med drugim preberemo: »ker sem se dolgo trudila / izklesati glas, ki bi lahko / opisal mojo odsotnost / v kraju, ki sem mu pripadala«. »[D]a me privlačna sila / ne bi potegnila navznoter« je eden izmed citatov in se mi zdi za knjigo pomemben. Zaradi skrivnostnosti, ki jo odpira, če upoštevamo naslov Drseči svet, ki pravi, da svet drsi. Drsi pa se vedno po površini, na površini.

»ker sem se dolgo trudila / izklesati glas, ki bi lahko / opisal mojo odsotnost / v kraju, ki sem mu pripadala« je zapisala Nina in se na fotografiji Uroša Abrama s pripadnostjo v očeh zazrla nekam v daljavo.

Naslov lahko razumemo kot zgodbo o svetu subjektinje, ki nekam drsi, ki se ji spodmika, ki se ji odmika, in tu lahko upoštevamo v knjigi večkrat zapisano zavedanje minljivosti. Hkrati pa lahko naslov razumemo kot pričevanje življenjske zgodbe v svetu, kjer ni gotovosti, kjer so »môre pri razprtih očeh« in se ti zlahka spodmaknejo tla pod nogami, ki jim pesnica v prvi pesmi pravi kar »sidra«. Naslov nas torej usmerja na površje, v knjigi pa zareže misel, ki upodablja skrb, strah, opreznost, in sicer že omenjena, »da me privlačna sila / ne bi potegnila navznoter«.

Poezija vsekakor prihaja iz notrine navzven, pesniški ustvarjalec iz globin prinaša verze na površje – v svet. Drseči svet Nine Medved se je izklesal oziroma zaoblil pod mentorstvom Andreja Makuca, ki je tudi avtor spremne besede h knjigi in vabi, da ga večkrat zajamemo med dlani.

Mi pa vam svetujemo, da med dlani zajamete tudi ploščo Uršule Ramoveš z njenim, kot mu pravi Nina Novak, poljskim bluesom.