Piše: Kristian Koželj
Velika umetniška dela in poglobljeni kreativni procesi imajo vsaj eno ključno skupno točko: vsakič, ko ti vrojeni napuh prišepne, da si jim morda prišel do konca ali ta konec vsaj oplazil, te kot podivjani vrtiljak potegnejo v novo rundo, še en krog, kjer se znano postavi na glavo, in te vrnejo na začetek; v nekakšno paradoksalno stanje, ki ga obvladaš, hkrati pa nimaš o njem niti najmanjše vednosti ali poznavanja. Naj prinašajo grozo ali vznemirljive obete, so takšni trenutki priložnost za introspekcijo, nove uvide, drugačne pristope, učenje, rast, umiritev, skratka izstop iz znanega, odmik od gotovosti vsega, kar vemo, in uprtje pogleda proti belini horizonta, kjer se morda izriše slutnja nove dežele.
Z Bariccovim Devetsto sva se spoznala tam nekje leta dva tisoč trinajst, leto po tem, ko mi je bilo dano spoznati brata Vajevec in postati del njunega igralskega studia, leto po tem, ko se je zares začela moja igralska (in človeška) formacija. Najprej je bila Janezova pobuda, naj si najdemo tekst, na katerem bomo lahko praktično razvijali igralsko veščino, manifestirali vse korake kreativnega procesa od zbranosti, uporabe čutnega spomina, substitucij … do končne stvaritve prepričljivega, živega, polnokrvnega lika. Sledilo je obsedeno prečesavanje monologov iz sodobne dramatike, nekaj jalovih poskusov z drugimi teksti, dokler nisem v roke vzel drobne knjižice s podobo parnika na naslovnici in velikim rdečim napisom: Devetsto. Kar je sledilo, je bilo šestdeset strani ljubezni na prvi pogled: žive podobe kot film udarijo v zavest, emocije privrejo iz nezavednega, in čeprav so od prvega branja do premiere pretekla štiri leta, od premiere do nastajanja tega zapisa pa še skoraj naslednja štiri, ne mine dan, ko mi teh nekaj deset strani z velikimi črkami ne bi prišepnilo vsaj bežnega pozdrava.
V osmih letih se človek povsem ali vsaj radikalno spremeni. Že čisto biološko. Odkar so moje oči prvič drsele čez Bariccove besede v fenomenalnem prevodu Maje Novak, se je telo postaralo, izgubilo mladostno prožnost, začenja me opominjati, da ni večno, da se lahko zlomi, stre, ugasne. In vendar so vse celice še vedno prežete s spominom na prvi val navdušenja, vznemirjenja in ganjenosti. Spreminjal sem se družbeno: na eni strani sem ustvarjal, prenašal znanje na mlade, doživel prve trepljaje po ramenih od starejših kolegov, tudi tistih redkih, ki jih globoko cenim, ki nekako sporočajo »naš si«, z drugo roko pa sem počenjal neumnost za neumnostjo in če bi me danes obrnili na glavo, mi nič več ne bi padlo iz žepov (…) vse sem zapravil, kot se priduša »moj« Max Tooney – in tej ambivalenci kar ni videti konca. Vmes sem se nujno soočil s sabo – s strahovi, strahopetnostmi, staršema, ki bi ju najraje izruval iz spomina in ju malikoval hkrati, pa čeprav ju bo nekoč treba le sprejeti … hote ali nejevoljno sem vse prepustil spreminjanju in minevanju, ampak … te zgodbe pa nisem … te nisem izgubil, še vedno je tu, čista in nerazložljiva, kakor je bila le glasba, kadar je sredi oceana vrela iz čarobnega klavirja Dannyja Boodmana T. D. Lemona Devetstotega (Alessandro Baricco: DEVETSTO v prevodu Maje Novak, od koder so, če ne piše drugače, povzeti vsi nadaljnji odlomki v kurzivi).
V osmih letih se je spreminjal tudi svet. Spremembe so pač v njegovem ustroju, vse stvarstvo je v nenehnem gibanju proti nečemu, kar presega vpliv naše volje in delovanja, kakorkoli že to stanje poimenujemo.
Potoval je, Devetsto (…) Težko je bilo doumeti, kako naj sploh ve kaj o tem, o cerkvah in snegu in tigrih … hočem reči, nikoli se ni bil izkrcal, s tiste ladje namreč, nikoli in nikdar, ni me vlekel za nos, vse je bilo res. Nikoli se ni bil izkrcal. Ampak vseeno se je zdelo, kakor da bi jih videl, vse tiste stvari (…) Lahko bi pomislili, da je blazen. Vendar ni bilo tako preprosto. Kadar ti nekdo opiše, do pike natančno, kako diši Bertham Street poleti, potem ko je ravno nehalo deževati, nimaš pravice pomisliti, da je blazen, samo zaradi enega samega butastega razloga, namreč zato, ker v Betham Streetu še nikoli ni bil, on že ne. V očeh nekoga drugega, v besedah nekoga drugega, je bil Devetsto res vdihaval tisti zrak. Po svoje: ampak nič manj zares. Mogoče res nikoli ni bil videl sveta. Ampak sedemindvajset let je svet prihajal in odhajal s tiste ladje: in že sedemindvajset let ga je on, na tisti ladji, zalezoval. In mu kradel dušo.
V nekih drugih razmerah bi predlagal, da zaprete oči in si poskušate predstavljati, kako je biti več tednov ali mesecev zaprt na zelo omejenem prostoru, brez možnosti prestopanja njegovih mej, medtem ko se dogodki razvijajo mimo vaše volje ali vpliva in vas vlečejo v neznano. V nekih drugih razmerah bi apeliral na vašo domišljijo, naj prikliče v bivanje situacijo, ko je navidezna svoboda že tako okrnjena do skrajnosti, vsenaokrog pa ocean negotovosti.
A je neobvladljivi ustroj stvarstva poskrbel, da je domišljija tokrat odveč. Generacij, ki še pomnijo vseobsegajočo omejitev samoumevnih pravic in svoboščin, tako rekoč ni več. Soočeni smo z neznanim, ki po vrhu vsega nima niti oprijemljive podobe – tesnoba te dni postaja življenjski sopotnik slehernika. Del sveta, ki mu pripadamo, je petinsedemdeset let plul po plitvinah blaginje, predvidljivih življenjskih poteh, ki smo jih dedovali iz generacije v generacijo, gotovi, da je to dovolj, gotovi, da smo vpregli življenje, da smo trdno v njegovem sedlu in da voljno sledi uzdam, kakor jih že potegnemo. In potem je jutro novega dne, svet, še včeraj pohleven in ukročen, snet s tečajev in sredi njega človek, vsak od nas, sam, ki poskuša dognati, kaj se je zgodilo in kam naprej.
Prvo potovanje, prvo neurje. Strahota. Še to mi ni bilo čisto jasno, kje plujem, ko me doleti ena od najbolj morilskih neviht v zgodovini Virginiana. Sredi noči se mu je na lepem utrgalo, pa lop s pestjo po mizi. Ocean namreč. Kazalo je, da ne bo nikdar konca. Saj ne, da bi lahko takle tip, ki na ladji igra trobento, kaj prida pomagal. Največ, kar lahko stori, je to, da neha igrati trobento, zato, da ne bi še huje zapletal stvari. Pa priden in tih naj čepi v svoji kajutici.
Veliko razmišljamo te dni. Veliko jih je poklicanih, da se tako ali drugače izrekajo o vzrokih, ki so nas pripeljali v to stanje, o mogočih izhodih iz njega, o negotovosti, ki nas čaka, o nujnosti, moj Bog, neobhodni nujnosti novega sveta, ki mora slediti sedanjim dogodkom, o tem, kako tesnoba postaja strah, ker se manifestira v obrazih, v imenih, ki v vsem skupaj iščejo profit, moč, nadzor … združeni v pridnem čepenju v svojih kajuticah, vsaj tiho nismo, vsaj mi ne, si dopovedujemo in hkrati vsako jutro, ko se pogledamo v ogledalo, začutimo, da takile tipi ne morejo kaj prida pomagati. Tako boleče nemočni, igralci brez občinstva, glasbeniki z obnemelimi instrumenti, zdravniki, prisiljeni gledati človeka v oči, potem ko so njegovo življenje darovali, da bi rešili tisto mlajše, bolj obetavno – vsi tako zelo nemočni.
In čutimo, prvič v kolektivnem spominu generacij zares čutimo, kako je vrabčja smrt (…) majhna, siva, ker je tako zapisal Holub in je poezija ob molitvi vse, kar nam v tem trenutku ostaja. Poezija, molitev in prve ljubezni.
Tako sem se zatekel v Dannyju Boodmanu T. D. Lemonu Devetstotemu. Da bi končno slišal, kar mi govori že osem let. Ker se najina zgodba ne konča v tisti kajuti, kjer pridna in tiha čepiva čakajoč, da bova crknila kot miši v luknji. Ker je v naju nekaj temeljno človeškega, kar ne crkne v luknji ali kjerkoli drugje, nekaj, kar nama je bilo vdahnjeno; ker sva prebrala ravno dovolj Degrasse Tysonove Astrofizike za vse, ki se jim mudi – ne vse, ker nikoli nisva imela časa za to –, a dovolj, da veva, da smo zvezdni prah, ne le v pesmih, ampak tudi tako, čisto zares, in ker nama Holub prišepne, da sva protoplazma,/ki je tekla angelom smrti/med prsti. Ker mi je nekoč pokazal, da se lahko v neurju skriješ v najvarnejši kot ali pa sedeš za klavir in uprizoriš najveličastnejši koncert, kar jih je doživelo stvarstvo, četudi ga ne sliši nihče. Ker se neizbežnega lahko bojiš, se proti njemu bojuješ, moleduješ, lahko se jeziš nanj … ali pa ga objameš, sprejmeš in zaplešeš z njim.
Zdaj pa si predstavljaj: klavir. Tipke imajo začetek. Tipke imajo svoj konec. Dobro veš, da jih je oseminosemdeset, pri tem te nihče ne more vleči za nos. One niso neskončne, ne one. Ti, ti si neskončen, neskončna je glasba v teh tipkah, ki jo lahko zaigraš. Ti si neskončen. In to mi je všeč. Tako je mogoče živeti.
Ne vem natančno, kdaj je nekdo prvič pomislil, da mora osmisliti svoj obstoj, a ne glede na to in kdaj se je to zgodilo, kdo je bil prvi, ki mu je ta ideja prežgala sinapse v možganih, je bil ta nekdo prvi moderni človek. Verjetno je bil taisti tudi prvi, ki je pomislil, da smisel leži tam zunaj, v širnem svetu, za neskončno črto praznega obzorja, celo v drugem človeku. Da je treba utrgati sadež, da je treba zagrizniti vanj, ker je smisel v soku, ki se razlije po grlu v želodec, da lahko smisel vidiš, vonjaš, slišiš, otipaš. Da ga lahko celo razumeš in razložiš. In če prvi ni prave kvalitete, bo gotovo naslednji in naslednji in naslednji … le iskati ga moraš tam zunaj, želeti ga moraš, vedno bolj želeti, hrepeneti po njem. Tako nekako se bere geneza človeškega uma, prepričanega, da mu je na voljo neskončno možnosti, neskončen gozd, morje drevesnih krošenj, da kot opica skače iz ene v drugo. Tako smo iskali tam zunaj, da se je pred nami kot preproga odvila klaviatura z milijoni tipk, z milijoni, milijardami tipk (…) ki jih ni nikdar konec, to je sveta resnica, da jih nikdar ni konec in da je tista klaviatura neskončna.
Če je tista klaviatura neskončna, potem … na tisti klaviaturi ni mogoče igrati nikakršne glasbe. Na napačnem klavirskem stolčku sediš: to je klavir, na katerega igra sam Bog.
Najpomembnejše preizkušnje, v to sem vedno bolj prepričan, se nam ne zgodijo zato, da bi jih presegli, da bi ob njih osebnostno zrasli, kot sugerira hiperinflacija newagevskih priročnikov na to temo, ali da bi si pokorili stvarstvo in se samozadostno razglasili za boljše ljudi. Najpomembnejše preizkušnje nas klešejo v enem samem spoznanju: da je najusodnejše stvari v življenju treba preprosto sprejeti. Priznati svojo nemoč. Priznati, da ima klaviatura samo oseminosemdeset tipk, da smo minljivi, da je končnost vpisana v vse stvari, za katere že ves čas svojega obstoja mislimo, da v sebi skrivajo smisel, da ne moremo seči dlje kot do konic lastnih prstov, in četudi bi lahko, bi slej ko prej zatipali rob vsega, kar je tam zunaj. Človeštvo je že večkrat boleče zadelo ob rob zgolj racionalne razlage ustroja stvarstva in tradicionalna mehanika v duelu med res cogitans in res extensa pravzaprav nikoli ni zmogla zares pojasniti izvora zavesti, zato jo je preprosto odpisala kot epifenomen, kot naključni stranski produkt. Šele s pojavom kvantne mehanike, za katero so si vsi resni strokovnjaki danes enotni, da najustrezneje razloži stvarstvo, je postalo jasno, da zavest ni zgolj pasivni opazovalec realnosti, ampak je vtkana v samo jedro stvarstva in nekavzalno sooblikuje realnost, da zavest obstaja na nivoju najmanjših delcev in da kavzalnost še zdaleč ni edini ali celo prevladujoči način, na katerega deluje vesolje.
V svetu, v katerem je zavest zgolj opazovalec, svoboda ne obstaja, je zgolj iluzija. Zavest je zgolj stranski produkt objektivnega sveta. V takšni realnosti naravno prevladujejo predeterminiranost, determinizem in fatalizem. Če pa predpostavljamo, da zavest in svobodna volja ne vznikneta s pojavom (individualnega) življenja, ampak kot del stvarstva, je svoboda mogoča – še pomembneje in paradoksalno –, svoboda postane neizogibna, ni ji mogoče ubežati. Vesolje oziroma stvarstvo je kraljestvo svobode, zavest pa njeno neminljivo izkustvo. Poudariti je treba, da svoboda sovpada z naključnostjo – najbolj radikalna odprtost, ki nasprotuje vtisu, da je naključnost kaotična. Življenje in naključnost sta dve strani istega kovanca, življenje pa je, tako trdimo, pridobivanje novih nivojev svobode in krepitev, povečevanje in poglabljanje že pridobljene svobode, sugerira Carlos Maldonado.
Kdo torej zmore z lastno skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec?
Ni neskončne klaviature. Glasba v nas je neskončna. In ko jo vso zaigramo z eno samo noto v enem samem trenutku, zazveni zavest. Zavest, ki samoto spremeni v dom, spoznanje, da smisel, ki ga iščemo, ni nekaj izmuzljivega zunaj nas, da od vedno je in se pusti odkriti, ko smo s sabo in v sebi; samota kot okostje človekove avtentičnosti. Zavest, ki ostane, ko odložimo ego z vsemi njegovimi pravicami, z vsem, kar si prisvaja, z vsemi strahovi, negotovostmi, hrepenenjem po novem svetu, ki se mora zdaj zdaj zarisati na obzorju. Zavest, ki ostane, ko sprejmemo neizogibno, in je neskončna. Prostor svobode, kjer ugasne sleherna želja, mostiček, po katerem se je iz življenja izkrcal Devetsto. Razorožitev občutka nesreče.
V tem trenutku ni pomembno, če je moj Virginian parnik sredi Atlantika ali podstrešna garsonjera za Bežigradom, v kateri nastaja ta zapis, medtem ko moje neugasle želje spijo ob meni in prisluškujem njihovemu mirnemu dihanju. Ni pomembno, če pravijo, da je nova zemlja fizična celina ali mučna sodobna prerokba o drugačnem jutri iz dnevnega časopisja … tudi ta bo prešla in naslednja in naslednja … in z njo vse, kar smo zmogli pustiti za sabo. Vse ostalo od nekdaj je in bo ostalo za vedno.
Devetsto me potreplja po rami, kot že tolikokrat poprej: zdaj se pa ne boj.
Zrak napolni drugi stavek Dvořákove simfonije Iz novega sveta. Mirno se ziba v svojem gugalniku, v roke vzame Miroslava Holuba in bere:
Mučno je,
ampak je še kar nekaj vode,
še kar nekaj zraka
in še kar nekaj neskončnosti
takoj za ograjo.
V posoljeni daljavi,
napolnjeni z valovi valovi valovi
(in valovi in valovi),
se ob mraku prikazuje
starozavezni orač s plugom
in vleče brazdo za brazdo.
In edina setev daleč naokrog
v nemirni reži med nebom in morjem
je tale ladja in naše
počasi prežvekovano srce,
nič drugega torej ne preostane kot trajati
od začetka časov
do konca časov
čeprav je to
celo precej mučno.
(prevedel Peter Svetina)
O trenutnem precej mučnem položaju zelo zanimivo piše