REŽISER LUN SEVNIK: PRI SVOJIH FILMIH IZHAJAM IZ OBČUTKA POPOLNE UJETOSTI

30. marec 2025
Piše: Žiga Čamernik

Lun Sevnik je režiser mlajše generacije (letnik 1992), ki je diplomiral na sloviti FAMU v Pragi, kar se čuti tudi v njegovih filmih, saj je pri uresničitvi svoje vizije nadvse kreativno drzen in precizen, domala neizprosen. V svojih filmih se ukvarja z občutkom ujetosti, kar ugotavlja šele ko razmišlja za nazaj, torej v retrospektivi. Odkrito priznava, da kot režiser še zdaleč ni edina zveličavna avtoriteta, saj v dani situaciji včasih česa ne ve. Toliko več pa (po)vedo njegovi filmi. V svojem zadnjem kratkometražnem filmu Morje med nama se pogumno in odkritosrčno loteva tematike spolne zlorabe mladoletnika. Film  je na 25. mednarodnem filmskem festivalu v Stockholmu prejel glavno nagrado v kategoriji kratkih filmov.

Na denar za realizacijo svojega prvega celovečerca še čaka.

V zadnjem času veliko potujete. Je to v glavnem zaradi zadnjega filma Morje med nama?

V minulem letu sem veliko potoval predvsem zaradi pred-produkcije svojega prvega celovečerca z naslovom Zdravilec, za katerega trenutno čakamo podporo iz SFC. Leta 2024 smo bili namreč s so-scenaristom Atilo Urbančičem in producentom Rokom Bičkom sprejeti na delavnico Torino Scriptlab. Hkrati pa sem ravno prišel z festivala Premier Plan Angers v Franciji, v kateri sem zadnje čase presenetljivo velikokrat. 

Gre pri realizaciji celovečernega filma za koprodukcijo?

Zagotovo bo koprodukcija potekala vsaj s Češko in Hrvaško. Glede slednje gre za sodelovanje z Miljenko Cogelj, producentko večkrat nagrajenega filma Varen kraj (2022), na Češkem pa film koproduciramo z Julijo Žačkovo. Želim ga namreč snemati z že za utečeno ekipo, med drugim z direktorjem fotografije Kryštofom Melko, s katerim sem posnel vse svoje kratke filme.

Ste že izbrali igralce? 

Imam ideje, vendar še ne. Glavna vloga bo pripadala 35-letniku in njegovemu 10 letnemu sinu.

Če se vrneva k filmu Morje med nama, me zanima, ali je bila kdaj priložnost razviti tudi kakšno globljo debato o tako kontroverznem filmu?

Takšna priložnost je vselej neposredno po večini projekcij na raznih festivalih, ko potekajo Q&A, kjer so vprašanja najprej od moderatorjev, nato pa še od publike. Načeloma imajo ljudje kar podobna vprašanja, večina se nanaša na to, kako smo film sploh posneli. Ker govori o temi seksualnega nasilja, ki je prikazana zelo eksplicitno,  ljudi zanima, kako smo se s tem soočali na samem filmskem setu in seveda kako smo zavarovali otroka. Povem jim, da je bila zadeva zelo transparentna, da smo skupaj z Brunom Mihanovićem brali scenarij in se o njem veliko pogovarjali. Dolge (lepe in pomembne) pogovore sem imel tudi z njegovo mamo, ki je bila na setu ves čas prisotna. Za snemanje eksplicitnih prizorov smo uporabili protezo, vse je bilo dogovorjeno v naprej.

Večina se tabu tem loteva tako, da je prikazanega čim manj. Včasih v filmu to tudi funkcionira, da npr. glavni dogodek sploh ni prikazan. Pri vas je drugače.

Gre za zavestno odločitev. Morda bi se v drugačnih okoliščinah odločil drugače, a želel sem, da gledalec občuti to, kar čuti tudi žrtev zlorabe. Če tega ne bi pokazal, bi imel občutek, da nekaj skrivam pred gledalcem. Da film deluje, sta morala oba videti isto stvar. Moj namen je bil prikazati občutek totalne ujetosti v situaciji, iz katere ni mogoče pobegniti.

Oče se impulzivno odloči, da ne bo stopil v bran svojemu sinu.

Tako je. S tem, ko oče sina ne zaščiti, se vez med njima pretrga. Ni več poti nazaj, njun odnos bo za zmeraj uničen.

Zakaj potem tista klofuta? Je res zgolj posledica očetove zmedenosti in dejstva, da mu otrok »odgovarja nazaj« ali je zadaj še kaj več?

Oče se vrne nazaj na barko. Ne ve točno kaj se je zgodilo, sicer nekaj sluti, vendar želi stvar čim prej pomesti pod preprogo. Ko hoče oditi, se sin ne premakne. Le-ta se potem očetu upre, in mu celo zabrusi, da je »pička«. Oče tu reagira nagonsko. Presenečen je, nad sinovo reakcijo in zmeden ob nastali situaciji. Sin ga pri tem gleda v oči in ne spusti pogleda. Gre za njegov upor proti očetu. Iz otroka nisem želel narediti zgolj žrtve. Želel sem da se otrok postavi pred avtoritativnega očeta in mu (prvič v življenju) pove, kaj si o njem misli. Očita mu, da ni zavzel stališča, saj ve, da nekaj ne štima, vendar se pretvarja kot da je vse v najlepšem redu.

Na kakšen način ste pristopili k likom? Kako ste vzpostavili odnose in delali z igralci? Kaj ste jim povedali in česa ne?

Vse sem jim povedal. Ne vidim razloga, da bi jim karkoli skrival. Za časa snemanja filma sem živel v Zagrebu, Bruno je iz Splita, Leon Lučev je ravno tako iz Hrvaške, Martin Pechlát pa iz Prage. Snemali smo na otoku Pagu, kjer smo se dejansko vsi v živo videli šele prvič.

Film deluje precej premišljeno, veliko je tudi v samih pogledih. Prav vse funkcionira.

Pechlát, ki se pojavlja v večini filmov na Češkem živečega režiserja, Olma Omerzuja, in Lučev, sta vrhunska igralca, zato sem jima zaupal že od samega začetka. Lučev se je nemudoma postavil v »očetovsko vlogo«. Njegov filmski sin ga pozna iz njegovih prejšnjih filmov, zato mu resnično ni bilo težko vzpostaviti avtoritete na samem setu.

Kaj je bil tisti ključni sprožilec, na osnovi katerega ste se odločili, da želite posneti film o spolni zlorabi?

Izhajal sem iz občutka totalne ujetosti, s katerim se ukvarjam že od prej.

Ujetosti nekoga, ki se sam ne more zaščititi, predvidevam?

Tako je.

Je na neki ravno slednje tudi vaš osebni občutek?

Je.

V kratkem igranem filmu, ki je nastal v produkciji Cvinger filma, igrajo Bruno Mihanović, Leon Lučev in Martin Pechlat. Film je nastal v slovensko-češko-hrvaški koprodukciji in s finančno podporo SFC-ja. Foto: Slovenski filmski center/Cvinger film

Pa tudi to, da ne gre zgolj za klasično borbo dobrega proti zlu?
Res je. Če film v tem kontekstu ni verodostojen, me enostavno ne zanima, niti kot gledalca niti kot avtorja. Prva stvar, ki me mora zadovoljiti, je torej to, da verjamem svetu, v katerem se zgodba odvija.

Lik je center dogajanja, njegove odločitve predstavljajo strukturo dejanja.

Lik je v večini primerov postavljen v nek precep. Njegove odločitve nam nekaj povedo o njegovem značaju. Hkrati pa so njegova dejanja – dogajanje v filmu – posledice njegovih odločitev.

Se pravi, vas zanimajo liki, ki so proaktivni in ne toliko tisti, ki se jim samo dogaja?

Da, vendar se hkrati v mojih filmih likom vsem samo dogaja (smeh). V prav vseh mojih kratkih filmih sicer vsi liki sprejmejo neko odločitev, vendar nihče ni aktiven. Prav vsi so postavljeni v kot, v katerem ni izbire.

Bo v vašem celovečercu kaj drugače? 

Da. Z Atilo delava na tem, da bo najin lik čim bolj aktiven. 

Vas je zanimala tudi zgodovina likov ali sploh ne?

Ne spomnim se več dobro, vendar vem, da mi to niti ni bilo ključno. Najbrž sem Brunu povedal za kakšen dogodek, ki naj bi se zgodil med očetom in sinom, kar je bilo pomembno za konflikt, to pa je tudi vse. Zaupal mi je kakšen svoj neprijeten spomin. Ko je prišel na vrsto filmski prizor, v katerem sem želel, da zaigra določeno (neprijetno) emocijo, sem ga nanj potem spomnil.

Gre za t. i. čutni spomin (sense memory) oziroma uporabo lastne izkušnje, ki je lahko garant neke verodostojnosti. Najslabše za igralca je, da igra na pamet, brez kritja, mar ni tako?

Vedno mi je najljubše, če igralec sam nekaj najde v sebi.

Nimate torej fiksne predstave o tem, kaj bi radi, ampak vas bolj zanima kaj igralec ponuja sam po sebi?

Tako je. Premalo sem vešč, da bi lahko vse predvidel.

Slutim, da se slednje nekako spreminja prav z vašo generacijo, saj do nedavnega ni tako delal praktično nihče. Režiser je enostavno postavil neko fiksno strukturo in je bil celo užaljen, če je igralec poskušal kaj svojega. Narediti je moral tako kot »piše«.

Sam sem včasih prav vesel, če igralec ponudi rešitev, saj pogosto ne vem kako naprej. Osebno se mi zdi grozno, da v vlogi režiserja sploh »ne smem« priznati, da nečesa ne vem. Hkrati se zavedam, da je moja odločitev zadnja, vendar zagotovo pridejo trenutki, ko enostavno ne veš. In ne želim se pretvarjati, da vem.

Menim, da na ta način razbremenite tudi ostale člane ekipe, saj ne vsiljujete neke svoje  domnevne rešitve.  

Možno. Moraš pa po drugi strani vedeti, česa nočeš. To je zelo pomembno.

Kako torej dosežete emancipacijo likov?

Prvi in osnovni pogoj je, da te ustvarjeni liki resnično zanimajo. Če te liki, ki si jih ustvaril, niti ne zanimajo, ne vem zakaj bi sploh snemal film o njih. Potrebno pa jih je poznati tako globoko, da si natančen pri njihovi ponazoritvi.

Je film uspešen, če se v njem režiserja čuti ali je to brezpredmetno?

Po mojem se ga v čisti teoriji niti ne da ne – čutiti.

Ali pa če si denimo kot gledalec preveč zmeden okoli tega, kaj je režiser želel povedati?

Stvar, ki je v filmih resnično ne maram je, da mi avtor vsiljuje nepotrebne informacije le za to, da bom film razumel. Pri svojih filmih zato poskušam biti zelo previden glede podajanja informacij. Bojim se namreč predvidljivosti.

Včasih je v omejenih okoliščinah na nek način še več kreativne svobode.

Ljudje smo že precej izurjeni v razumevanju zgodb. Pravi pripovedniški izziv zato predstavlja, kako gledalcu pokazati ravno dovolj informacij, da bo pri gledanju vztrajal do konca.

Kako je dejansko prišlo do vašega študija v Pragi? Ste želeli tja že od samega začetka ali ste hoteli tudi na AGRFT?

Vedel sem, da bom – v primeru, če bom sprejet na praško akademijo – tam dobil štipendijo. Če pa bom dobil štipendijo, ob študiju ne bom rabil delati in se mu bom lahko resnično posvetil. Pred študijem v Pragi sem že študiral češčino in filozofijo na ljubljanski filozofski fakulteti.

V danem trenutku je bila slednja odločitev torej razmeroma enostavna?

Da, ker sem bil mlad in se mi je zdelo, da imam ves čas na svetu. Vedel sem, da nimam denarja za kakšen drug mednarodni študij. In potem se je zgodilo, da sem pri svojih 24-ih letih odrinil v Prago.

Torej razlog vašega odhoda ni bila toliko sama kvaliteta, pač pa je bilo vse skupaj bolj praktične narave?

Tudi kvaliteta, seveda. Vedel sem, da je tam  denimo Olmo Omerzu, katerega filme izredno cenim. Na FAMU so med drugimi študirali tudi Agnieszka Holland, Emir Kusturica in veliki režiserji jugoslovanskega črnega vala.

Se spomnite, kaj vam je bilo najtežje, ko ste šli tja?

Dejstvo, da o filmu nič ne vem.

Bolj kot npr. prilagoditev na okolje: jezik, navade, itd.? 

Jezik sem znal, navade niso toliko različne. Sem pa hitro dojel, da so preostali študentje tehnično veliko bolj podkovani od mene.

Kljub temu ste vendarle nekaj morali posneti, da so vas izbrali.  

S prijatelji smo posneli kratki film Seat.

Kako pa vidite svojo prihodnost? Boste ostali na Češkem ali se vrnili domov?

Film Zdravilca bom zagotovo posnel v Sloveniji.

Kakšen je trenutno vaš status?

Trenutno imam v Sloveniji status samozaposlenega v kulturi.