TV NADALJEVANKA TAKŠNO JE ŽIVLJENJE ALI PREPLET RAZLIČNIH IGRALSKIH PARADIGEM

29.10.2025
Piše: Žiga Čamernik
V začetku oktobra je TV kanal, ki sliši na ime RTV Slovenija 1, v podaljšanih vikendih zasedla nova TV nadaljevanka Takšno je življenje. Gre za gigantski projekt 48 polurnih  epizod, ki ga je nacionalka posnela kot svoj glavni letošnji projekt (sicer nekoliko hirajočega) igranega programa. Vsebina se ne zdi ravno atraktivna: potekanje mirnega (pa ne zmerom) podeželskega življenja nekje  na idilični gorenjski lokaciji vendarle prinaša nekaj zanimivih zgodb, vezanih na posameznike in skupnost, ki prinašajo  vsakodnevne tegobe in lepe strani življenja. Kar precej slovenskih igralcev vseh generacij, tistih izkušenih pa tudi začetnikov, ki smo jim včasih rekli naturščiki, je zgradilo niz zanimivih karakterjev, ki gledalcu postopoma vendarle “zlezejo pod kožo.” Zelo pomembno je, da je nacionalka uspela narediti projekt, ki nas je ponovno lahko prepričal, da je televizija nepogrešljiv kulturni medij, ki umetniško delo predstavi tako široki publiki kot noben drug.

Naš stalni sodelavec Žiga je eden od igralcev nadaljevanke. Tudi zanj je bila to nova izkušnja, tako da ni zamudil priložnosti, da o stvari razmišlja neposredno iz igralčeve kože.

***

Maj Prettner, ena iz ekipe režiserjev (vse fotografije: RTV Slovenija)

Karkoli si že mislimo o novi slovenski TV nadaljevanki Takšno je življenje, je potrebno pohvaliti vsaj poskus naše nacionalke, da se preizkusi tudi v lastni produkciji s pomočjo produkcijske skupine Mangart, ki na naših malih zaslonih prav tako ni nobena neznanka. Potrebno je poudariti, da je naš prostor majhen in omejen, kar pomeni, da je pretežno hermetično zaprt za vsakršne igrano filmske novitete in radikalno drugačne pristope. Tako je v ospredju predvsem naravnanost, da se zadeva brez odvečnih komplikacij pravočasno izpelje, medtem ko je vsebinsko kreativni del v drugem planu.

Vsakič, ko igralec mojega kova prejme klic, da si ga nekdo želi za določeno vlogo, se ne more počutiti drugače, kot da je počaščen in zadovoljen. Sploh, ker je proizvod razmeroma drugačnega igralskega sistema od prevladujočega, kjer imajo igralci iz naše AGRFT še vedno nesporen monopol. V tem kontekstu sem snemanje serije vzel kot veliko učno lekcijo, v smislu kaj, kako in na kakšen način se v takšnih megalomanskih produkcijah sploh dela, vsaj za moje razmere. Ne glede na to, da sem se na samem začetku potegoval za večjo vlogo, sem na koncu z veseljem sprejel vlogo trenerja Staneta, ki je ravno prav velika, da se je nihče ne more naveličati, če se nekoliko pošalim. Morda je bil razlog, da prve nisem dobil, moj igralski pedigre, EMŠO, čedalje bolj vidno naraščajoči trebušček ali kaj četrtega, sploh ni toliko pomembno. Sedaj sem bil tam, ves čas obkrožen s profesionalnimi igralci, ki so bili pretežno vsi vajeni dela v podobnih razmerah, medtem ko sem sam prihajal iz čisto drugega igralskega vesolja. Nemara je sreča v tem, da je metoda čutnega spomina (t. i. Method Acting) dovolj univerzalna igralska tehnika, da najmanj, kar kot igralec lahko počneš v praktično slehernih okoliščinah, je prakticiranje sproščanja in zbranosti, dveh nepogrešljivih igralskih orodjih. Tudi sam imam do sedaj že čisto dovolj samozaupanja, da mi tudi za dlje časa pred kamero ni pretiran problem (p)ostati prisoten, zbran in čuječ. Je pa pri Metodi igralska veščina brez katere ne gre, t. i. igranje iz organskega impulza, kar je bilo v danih okoliščinah zreducirano na minimum. Če sem bolj natančen, je potrebno vsako akcijo ponoviti čim bolj identično prvemu poskusu, kar v praksi ne pomeni zgolj identično izgovorjenega teksta, pač pa tudi natančne repeticije pogledov in celo požirkov pijače (moj lik se pretežno nahaja v vaškem lokalu) na točno določenih mestih. Ta del mi je bil daleč najtežji, saj me je mestoma peljal daleč stran od mojega naravnega igralskega habitata, torej igre iz impulza, zato sem moral pogosto v kontra-intuitivno smer. Takšen način igranja pa je pri nastanku TV serij praviloma tretiran kot celo edini možen, predvsem zaradi potencialnih zapletov v post-produkciji oziroma montaži, kot sem se naučil. Slednje je tako nekaj čisto drugega od ponavljanja kadrov v gverilski produkciji,  ki sem je po drugi strani dodobra vajen, ko imaš kot igralec optimalno svobodo, saj strogo ponavljanje besed in vsakršne akcije sploh ni potrebno, važno je le, da kamera vsakič ujame tisti, kar najbolj svež in avtentičen impulz. Takšen proces po drugi strani omogoča neke vrste kreativno montažo, kjer montažer pač zlepi skupaj tiste slike, ki jih je možno in so na voljo, v nasprotnem primeru pa enostavno znotraj igranega prizora pusti pač daljše kadre, da zadeva vsebinsko lahko nemoteno teče. Pomembno je torej, da je karakter živ kot je le mogoče, saj je takrat tudi sama identifikacija gledalca z likom pač največja. Takšno izkušnjo sem imel denimo pri snemanju neodvisnega celovečernega filma Gepack, kjer sem bil poleg igralca tudi igralski trener oziroma t. i. Acting Coach. Iz slednjega kreativnega terena sem se moral torej ekspresno hitro prestaviti v okoliščine drugačnega igralskega pristopa, zato sem se naučil svoje akcije minimalizirati na najmanjšo možno mero, da ne bi imel težav pri ponovitvah. Če mora namreč igralec večino svoje pozornosti nameniti kje, kdaj, kako in kaj naj reče, pogleda ali naredi, smo lahko prepričani, da njegova spontanost, življenjska iskra, nima kaj preveč prostora.

Drug izziv so bile psovke oziroma njihov izostanek. Dobro vemo, da v vsakdanjih pogovorih praktično vsi uporabljamo kletvice, vsaj sem in tja, zato sem si jih zaželel tudi sam, z namenom, da se ustvari kar najboljši približek realnega življenja. Po pogovoru z avtorji serije pa sem izvedel, da je slednje področje zelo delikatno, saj gre za t. i. družinsko serijo, ki naj bi pred male zaslone prikovala kar celo družino. Le kdo bi tvegal, da gospodinja pri kakšni sočni kletvici enostavno zamenja kanal? Je pa res, da kletvice po drugi strani ne smejo biti nikakršno mašilo za igralca, ker jih v tem primeru zgolj zlorabi, kar je bil tudi eden od pomislekov avtorjev. Vse v vsem je potrebno sprejeti nek kompromis, kjer je potrebno imeti pred očmi tudi dejstvo, za koga se serije sploh snemajo. Gre za vidik, ki mi je do sedaj uhajal, priznam, saj sem pretežno izhajal zgolj iz sebe in logike značaja, ki se je znašel v določeni situaciji. Da moram paziti še na kaj drugega kot zgolj na slednje, mi je bilo torej popolnoma tuje. Dejansko pa sem bil prav vesel, ko sem ugotovil, da se znajdem tudi v drugačnih okoliščinah, pa čeprav igralski rezultat zaradi tega ni vedno optimalen, vsaj po mojih merilih. Potrebno pa je pohvaliti, da je šlo za enega bolj prijetnih snemanj, vzdušje je bilo praktično ves čas fantastično, le proti koncu se je pri tistih najbolj angažiranih čutila že kar podkožna neprespanost in utrujenost, do česar nujno pride, če delaš na projektu štiri polne mesece.

Serija je sedaj v rokah gledalcev, saj boste vi povedali, če se vam zdi vredno nadaljevati zgodbo izpod gorenjskih planin z liki v lastnem zdraharskem milnem mehurčku. V tem primeru lahko sledi še nova sezona, kar bi bilo za nekatere dobro, za druge pač slabo. Takšno je življenje.