IGOR KOMEL: NAŠI KULTURNI DOMOVI, NAŠA DRUŠTVA …. ŠOLE, … SODIJO V KULTURNO ZAKLADNICO – KULTURNO DEDIŠČINO CELOTNEGA SLOVENSKEGA NARODA

Igor Komel je direktor Kulturnega doma Gorica, enega od dveh kulturnih centrov Slovencev v tem starodavnem mestu (drugi je Kulturni center Lojze Braetuž), ki bo februarja skupaj z Novo Gorico postalo Evropska prestolnica kulture 2025. Eden najbolj angažiranih aktivistov slovenske manjšine v Italiji je tudi nosilec medalje za zasluge Republike Slovenije je na srečanju krovnih zvez sčlovenskih kulturnih društev nagovoril udeležence in svoje kolege z besedami, ki pričajo o silni energiji, ki jo naši rojaki v Italiji vlagajo v svoje delo in v razvoj.

***

»Na svetu so ljudje, ki iznajdljivo gradijo zidove, obstajajo pa tudi tisti, ki se raje zavzemajo za gradnjo mostov, povezav, odnosov med ljudmi in priznavajo njihovo različnost. Kulturni dom v Gorici je bil slovesno odprt leta 1981, prav v času, ko so na našem soškem območju prevladovale mejne pregrade. Mnogi so torej zgradili zidove in ograje, mnogi pa so zgradili simbolične mostove, kar sedaj dokazujeta odprta meja in čezmejno sodelovanje… In med te arhitekte mostov, vezi med institucijami in ljudmi, vezi med Gorico in Novo Gorico v zadnjih triinštiridesetih letih s ponosom vključujem natančno in vsakodnevno delo, tisto pretanjeno čezmejno »prečkajmo meje«, značilno za Kulturni dom v Gorici«.

Kulturni dom je večnamenski objekt. Zgrajen je bil z namenom, da postane slovenski kulturni hram, ki bi lahko služil tudi kot stičišče kulturnih izmenjav med Slovenci, Italijani in Furlani v deželi Furlaniji Julijski krajini. Gledališče razpolaga z dvorano z 288 sedeži, malo dvorano, razstavnim prostorom, tremi telovadnicami ter ponuja široko paleto sodobnih storitev, zaradi katerih je struktura primerna za potrebe našega mesta. Slovenski Kulturni dom v Gorici, oziroma hiša sožitja med Slovenci, Italijani in Furlani na našem obmejnem pasu, opravlja pomembno vlogo v goriškem, se pravi čezmejnem kulturnem prostoru; predvsem pa si nenehoma prizadeva za medsebojno spoznavanje, razumevanje in mirno sožitje med različnimi jezikovnimi in kulturnimi entitetami, ki so tu ukoreninjene. To dokazujejo številne čezmejne kulturne prireditve, ki odražajo občutljivost in spoštovanje različnosti in jih pripravljamo, organiziramo in ponujamo najširši publiki z namenom, da bi obogatili življenje našega mesta.

Dovolite, da po tej krajši predstavitvi Kulturnega doma v Gorici izpostavim ob današnjem snidenju kulturnih manjšinskih delavcev v Novi Gorici svoja osebna  razmišljanja, vezana na EPK 25, na slovenski kulturni prostor in na vlogo kulture v naši manjšinski skupnosti.

Glede EPK ‘ uvodoma zavestno izpostavljam, da je naš skupni cilj jasno začrtan: »Nova Gorica –  Gorica, Evropska prestolnica kulture 2025« mora uspeti! Je kapital, ki ga ne smemo zapraviti. EPK je namreč vlak, ki pripelje mimo samo enkrat; kdor ga zamudi, ne bo imel več nove priložnosti.

Spodbudno je že samo dejstvo, da je bila Nova Gorica izbrana s podporo Gorice za evropsko prestolnico kulture za leto ’25. 70 dni pred pričetkom    kolektivnega čezmejnega slavja, bi rad izpostavil, da v »času pričakovanj« ne gre pozabiti na skupne napore vseh, ki so na tem področju delovali v preteklosti, ko je šlo za pionirske čase, v katerih so gradili temelje sodelovanja na tej in oni strani nekdanje meje. Nikakor ne sme utoniti v pozabo trojica: Vittorio Brancati, Mirko Brulc, Giorgio Brandolin; župana dveh Goric ter predsednik takratne goriške Pokrajine. Še danes so namreč v širši javnosti pristen simbol iskrenih čezmejnih in prijateljskih navez, saj so skupaj opravili pomembno delo pri vzpostavitvi  sodelovanja prav v zgodovinskem trenutku, ko je v prvih letih tega stoletja padel »tako zvani goriški zid«!

Ne gre pozabiti niti na vlogo tudi drugih novogoriških in goriških županov ter predsednikov goriške Pokrajine, ki so si vsak v svojem obdobju predajali štafetno palico obmejnega sodelovanja, oziroma  povezav in stika s „sosedi“. V tem kontekstu je pomembno omeniti še druga tri imena „županov – pionirjev“, ki jih Gorica in Nova Gorica ne smeta pozabiti: Michele Martina v Gorici, Joško Štrukelj in Rudi Šimac v Novi Gorici, ki so v povojnem času, v letih hladne vojne izvedli vrsto „ilegalnih“ čezmejnih srečanj.

Že ob tistih priložnostih je bilo poudarjeno, kako zelo pomembno bogastvo predstavljajo jezikovne in kulturne skupnosti v našem posoškem prostoru, saj so pomemben vezni člen pri gradnji dobrososedskih odnosov.

In pri tej navezi predajanja čezmejne štafetne palice slovenske organizacije v zamejstvu nikdar niso stale križem rok. Stalno in prepričano so si prizadevale za vzpostavitev in negovanje čezmejnega sodelovanja, za  odpravo mejà med Italijo in Slovenijo (in to že za časa Jugoslavije). Čezmejni stiki, obmejno sodelovanje so nam, zamejcem, dobesedno pisani na kožo, so del našega vsakdana, oz. molekula DNK, nosilka naše genetske čezmejne informacije. Obstajajo namreč mnogi projekti, tudi goriškega Kulturnega doma, v navezi z novogoriškimi zavodi, ki imajo ‘dolgo kilometrino’ in so že globoko  ukoreninjeni v čezmejni praksi.

V letu ’25 bosta torej Nova Gorica in Gorica postali prestolnica evropske kulture. Pričakoval sem, da bodo posamezni projekti s to »dolgo čezmejno kilometrino« dodatno upoštevani, oz. bodo v tem letu  lahko opravili nadvse razpoznaven, prepričljiv in kvaliteten preskok pri  izvajanju posameznih pobud. Pričakoval sem, od odgovornih, tako v Italiji kot v Sloveniji, drugačen pristop, posebno podporo, in zakaj ne – tudi dodatno nagrado,  – dosedanjim pionirjem čezmejnosti na obeh straneh meje.

Naše »sanje« – tudi z odprtimi očmi – so še vedno, da se v okviru posameznih in že utečenih projektov predstavimo v letu ’25 »s posebno kulturno ponudbo«, ki naj bi predstavljala dodatno vrednost EPK-ju.

Odnosi z matico 

dvorana Kulturnega doma v Gorici

Dovolite mi, da tudi ob tej priložnosti v Novi Gorici na Srečanju krovnih zvez slovenskih kulturnih društev, organizacij iz matice in sosednjih držav na pragu leta EPK ’25, izkašljam kanček moje zamejske duše, saj ne morem mimo ponovnega poziva kulturni, narodni, državniški in politični sferi Republike Slovenije na vsebine, ki so tesno vezane na  Slovenski kulturni prostor.

Že vrsto let se aktivno zavzemam in po lastnih močeh nagovarjam državniške, kulturne in politične kroge v Sloveniji, da naši kulturni domovi, naša društva in njihovi sedeži, šole, športni objekti, kot tudi  posamezni slovenski spomeniki (kot. n. pr.: Nob) in obeležja v zamejstvu, tako pri nas med Slovenci v Italiji, kot na Koroškem in Štajerskem v Avstriji ter v Porabju med Slovenci na Madžarskem, sodijo v kulturno zakladnico – kulturno dediščino celotnega slovenskega naroda. Pričajo o naši narodni prisotnosti in so izraz slovenskega enotnega kulturnega prostora. Zato brez slepomišenja ponovno tudi ob tej priložnosti podčrtujem, da jih je treba negovati. Ne gre namreč pozabiti ali prezreti, da so naša obeležja, naj se omejim na naše – primorsko zamejstvo,   od Bazovice pa vse do Doberdoba, Gorice, Benečije, sad požrtvovalnega dela slovenskega človeka, ki je živel in se krčevito, a dostojanstveno zavzemal za obstoj na svoji zemlji.

V uteho mi je  v tej zvezi nedavna izjava v Gorici državnega sekretarja za mednarodne odnose v kabinetu predsednika vlade Republike Slovenije, Vojka Volka: » Slovenija bo, ne glede na to, kdo jo bo vodil, vedno stala ob strani manjšini, dokler bodo Slovenci v Italiji skrbeli za slovenski jezik in za svojo narodnost.«

Zaključno razmišljanje pa je namenjeno nam »manjšinskim kulturnim delavcem«.

Naj preko simboličnega sporočila današnjega skupnega snidenja manjšincev izpostavim še eno opozorilo. V vsesplošnem svetovnem konfliktnem obdobju, v času socialne in post-covidne krize, v kateri se nahajamo, lahko kultura – še posebej z mirovnim predznakom – odigra posebno vlogo. Kultura z vsemi svojimi zvrstmi je tesno povezana z zgodovino slovenskega naroda in je vedno, tudi v najtežjih trenutkih, opravila svojo družbeno vlogo. Profesionalna angažiranost v Kulturnem domu v Gorici mi omogoča, da s privilegiranega zornega kota zaznavam zanimive družbene pojave, ki vse jasneje potrjujejo, da kultura postaja otipljiv magnet človeške osebnosti, saj opažam nadvse pozitiven trend naraščanja obiskov posameznih kulturnih dogodkov ne glede na to, ali so v slovenskem, italijanskem ali furlanskem jeziku. Iz tega izhaja logičen zaključek, da v kriznih trenutkih, kakršnim smo priča danes, kultura ljudi pritegne in dodatno povezuje, s skromnimi in golimi besedami igra svojo nenadomestljivo družbeno in socialno vlogo.

Večkrat si kot »manjšinec«  zastavljam vprašaje: »Kakšna usoda nas čaka?«. Ne gre le za intimno osebno vprašanje o delovanju in razvoju slovenske stvarnosti pri nas v zamejstvu. Naše kulturne ustanove se pogosto vse preveč dušijo na pragu slepe ulice. A vzporedno s tem se moramo točno zavedati, da je kultura duševna hrana, ki vse nas – še posebej pa manjšinske kulturne ustvarjalce in delavce – sili, da si jasno postavljamo vprašanje, za koga delamo. Manjšinci smo prepričani, da potrebujemo takšna kulturna druženja, ki nas bodo osebno bogatila in botrovala temu, da spoznamo in privabimo v našo sredo nove, še posebej mlade, ljudi. Če nas ne bo prekalila naša avtohtona kultura, se bomo pretalili in zlili v nekaj, kar ne bomo mi in naša skupnost s sedanjimi značilnostmi, ki lahko bogati tudi številčnejši narod, s katerim živimo na istem prostoru.

»Veliko prepričljivejši ste in boste, če v to, kar delate, tudi verjamete!« S tem citatom ne želim odkrivati tople vode, pač pa hočem v tem nezavidljivem trenutku svetovne krize in malodušja, v katerem se nahaja tudi kultura, vbrizgniti dodaten elan kulturnemu dogajanju, umetnikom in še posebej nam kulturnim delavcem, saj svoje poslanstvo opravljamo prav v času, ko se izkazuje potreba po dodatni vsebinsko kulturni vrednosti. Zato naj tudi ob današnji priložnosti, ponovim poziv o vlogi kulture, ki jo moramo v današnjem času še posebej z manjšinskega zornega kota ustrezno ovrednotiti. Kakšna usoda nas čaka? Vsem mora biti jasno, da umiranje kulture na obroke, – še posebej v našem manjšinskem svetu – pomeni postopni družbeni samomor. To je dobesedno zelena luč, da zavozimo v vse ožjo slepo ulico, iz katere se je vedno težje zasukati v perspektivno smer.

Vsesplošno znan je že rek, da predstavljajo manjšine dodatno bogastvo za obmejna območja, oziroma za celotno Evropsko skupnost.

A, ne gre pozabiti: v prejšnjem in žal tudi v novem stoletju,  so jezikovne manjšine vse prevečkrat pretveza za vojaške napade, okupacijo, nasilje in orodje za ekspanzionistično politiko posameznih držav. Glede na trenutno svetovno politično sceno, se v meni utrjuje prepričanje, da slovenske narodne skupnosti zunaj meja matične domovine, v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem in na Madžarskem  ne želimo biti nikakršen kamen spotike v meddržavnih odnosih. V novem tisočletju želimo biti pristen in čvrst simbol evropskega sožitja, miru in dobrososedskih odnosov, istočasno pa tudi nadvse pozitiven, privlačen vsestranski subjekt razvoja, ne le območja, na katerem živimo, ampak širšega evropskega prostora. Prepričan sem, da Slovenci v zamejstvih, znamo biti tudi to. Stvarno, brez fige v žepu, nam je treba omogočiti uresničevanje naše vloge, saj nam kot državljanom  sosedskih držav Republike Slovenije  ni vseeno, če se območje, na katerem živimo, gospodarsko in socialno razvija ali pa nazaduje.

Zaključni poziv: Pred časom je pomembno vlogo povezovanja naših manjšin opravljal SLOMAK, Slovenska manjšinska ko-ordinacija, ki je združevala naše krovne organizacije v treh  zamejstvih. Prepričan sem, da je glede na družbeno – politično stanje v posameznih okoliščinah smiselno to koordinacijo ponovno »obuditi«.