PLEŠI POJ, ODER JE TVOJ

Piše: Tomaž Gantar

»Pleši, poj, oder je tvoj« so podnaslovili koncert ob 50. obletnici ustanovitve Folklorne skupine Emona (prej Svoboda), ki se je zgodil 16.12.2017 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. No odru so predstavili druženje generacij, ki se skozi leta izmenjujejo na vajah in nastopih skupine, ob radostnem prepevanju, plesu in muziciranju.

Emona se ni trudila biti nekaj, kar ni – ostala je zvesta svoji tradiciji, kar verjetno taki priložnosti tudi pritiče. Še vedno se precej trdno drži stare folklorne šole in tako bi tudi ta koncert lahko označili kot klasičen (čeravno v današnjih časih že nekoliko retro): 2 uri programa (z odmorom), 8 plesnih točk + 2 otroški. Tako nam – razen nekaj zgodovinskega preseka skupine – na koncertu vsebinsko ni bilo ponujeno nič kaj novega – kar pa je spet nekako v skladu s tradicijo Emone.

Začeli so s tržaškim vabilom na ples Stu ledi (z lepo sodobno glasbeno priredbo) in nekaj sorodnimi plesi tega območja, ki so jih poleg ‘tržačanov’ poskušali izvajati tudi plesalci v ostalih kostumih – kar je delovalo sicer sproščeno (kot neka javna vaja v nošah), a vseeno nekoliko kaotično. Podoben princip (akka »veličastnih 50«) so uporabili tudi v zaključnem prizoru, kjer so se ‘haložanom’ pridružili ‘međimurci’ in še vsi ostali.

Nadaljevali so mladostno z Goričkimi plesi in Gorenjskim štajerišem, kjer pa so možje poskušali biti še vedno fantje, otroška skupina iz Domžal je predstavila sicer zanimiv program, a se jim je kar nekako preveč mudilo. Na splošno je sicer koncert potekal precej (morda celo preveč) hitro, gladko – bilo je nekako vse v enakem tempu, pogrešali smo nekaj več dinamike, ki bi nas pritegnila. Prvi del so zaključili z Ramovševimi Plesi iz Razkrižja.

V drugem delu so se najprej poglobili v svojo (in našo skupno) preteklost: makedonska Kitka, bantasko Nadigravanje in Međimurje, vmes so vskočili še otroci iz Ljubljane (moram pohvaliti njihove glasbenike), in že smo bili pri koncu, kjer se je v Halozah več pelo kot plesalo. Na tem mestu moram omeniti tudi sodelovanje gostov iz okteta Deseti brat, ki sicer so popestrili sam koncert, vendar pa mislim, da niso bili uporabljeni najbolj smiselno – znotraj posameznih postavitev, saj so se tako mešali različni stili petja, oblačilne podobe, nekaj je bilo tudi težav s samo ritmično usklajenostjo.

Na koncertu je bila vidna velika generacijska pestrost (je bilo tokrat to zaradi posebne priložnosti ob jubilejnem koncertu, ali gre za dejansko stanje skupine?), kar  je seveda nekoliko vplivalo tudi na samo tehnično izvedbo.

Žal tudi tokrat ne morem biti navdušen nad ozvočenjem glasbenikov,  ki jih je bilo kljub velikemu številu (al morda pa ravno zato?) slišati precej medlo, medtem ko je bilo petje zelo dobro ozvočeno (mestoma morda celo preveč). Pohvaliti je potrebno tudi zgledno urejene kostume (le zakaj so bili tamburaši oblečeni v belokranjce, težko zastopim). Lepo je bila uporabljena (čeprav z balkona slabo vidna) projicirana animacija ljudskih pesmi in naslovi posameznih postavitev z avtorji.

Vsekakor izgleda, da Emonci še vedno prisegajo na svojo sproščenost, ki je precej pristna in se ne trudi biti zaigrana ali dirigirana. Kar sicer ob nekoliko manj obvladanih situacijah nekatere odrsko manj samozavestne nastopajoče pušča tudi nekoliko v neizvesnosti.

Glede na dobro medijsko pokritost bo verjetno ta koncert še nekaj časa odmeval, težko pa bo pustil kakšne globje sledi v slovenski folklorni dejavnosti. A Emona gre vseeno naprej – čestitke ob jubileju!