Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Larisa Javernik
KUD Krik je letos ob podpori in sodelovanju Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Trubarjeve hiše literature, Slovenskega mladinskega gledališča, Tedna slovenske drame, Zavoda Maska in MOL že tretjič organiziral Vzkrik – Festival dramske pisave. Dejavnosti društva in program festivala se osredotočajo na mlade slovenske še neuveljavljene pisce dramskih besedil in jim ponujajo prostor, v katerem lahko svoja dramska besedila razvijejo, pod mentorskim vodstvom pridobijo nova orodja za nadaljnje ustvarjanje, hkrati pa jim Vzkrik omogoči javno predstavitev njihovih del, odpira kritiški in strokovni diskurz ter povezuje različne gledališke (institucionalne, ljubiteljske, študentske, akademske) ravni in tiste, ki se z gledališčem ukvarjajo. Festival je letos potekal med 21. in 24. marcem na Novi pošti v Ljubljani.
O raznolikosti, o stanju mlade slovenske dramatike ter o vlogi Festivala Vzkrik je spregovorila Brina Rafaela Klampfer, ki je poleg Varje Hrvatin osrednja gonilna sila festivala in društva, ki stoji za njim.
Kaj je bila glavna pobuda za ustanovitev KUD Krik-a? Kdaj in kako se je vse začelo? Kaj je osrednje »poslanstvo« društva? Kakšne so dejavnosti društva?
Društvo KUD Krik je bilo leta 2016 ustanovljeno z namenom, da vzpostavimo platformo za mlade, ki ustvarjajo na področju gledališča. Na podlagi interesov članov društva smo izoblikovali program, ki skrbi za izobraževanje na področju dramskega pisanja in fizičnega gledališča. V našem prostoru tovrstni program v takšni obliki pred tem ni bil prisoten. V triletnem delovanju smo na oder postavili tri predstave, ki so doživele kar nekaj ponovitev ter gostovanj v Sloveniji in v tujini, že četrto leto zapored organiziramo delavnice dramskega pisanja s Simono Semenič, ravnokar smo zaključili s 3. Festivalom dramske pisave Vzkrik, prirejamo tudi delavnice fizičnega gledališča z Brankom Potočanom, okrogle mize ter pogovore na temo dramatike. Gibljemo se torej nekje na področju dramskega in fizičnega v gledališču.
Foto: Zala Jelenc
Kakšni so bili vzgibi za začetek Festivala Vzkrik? Kako se je festival skozi leta spreminjal in nadgrajeval? Si v tem času opazila kakšne spremembe na področju odnosa do sodobne slovenske dramatike?
V slovenskem gledališkem prostoru pred platformo Vzkrik ni obstajalo nobeno izobraževanje za dramske pisce, razen v sklopu programa Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Na Filozofski fakulteti, kjer sem najprej študirala, smo se z dramskim pisanjem spoznali pri Borisu A. Novaku, Vinku Möderndorferju in Dragi Potočnjak. Po študiju sem iskala možnosti za širjenje znanja na tem področju. V tistem času sem bližje spoznala Simono Semenič in dokaj hitro se je izkazalo, da naš prostor nujno potrebuje platformo, ki bo na nek način nadaljevala boj Pregleja in odpirala prostor za nove dramske pisce, ki niso nujno samo študentje dramaturgije. Izkazalo se je, da je bila potreba za tovrsten prostor res velika.
Festival se nadgrajuje iz leta v leto. Njegovi začetki segajo v Skladovnico s 40-imi stoli, potem smo se preselili v Mini teater, letos nas je pod svoje okrilje vzelo Slovensko mladinsko gledališče. Zanimivo oz. skorajda pravljično je dejstvo, da smo vsako leto na festivalu predstavili točno 7 novih besedil, raste pa tudi število »spremljevalnih« dogodkov. Letos smo izvedli kar dve okrogli mizi in impro predstavo.
Vzkrik je postal tudi pomembna valilnica za nadaljevalne in zunanje projekte. Ideja za »Izvoli dramsko štafeto«, ki se izvaja na gledališkem portalu Sigledal, se je porodila na prvi okrogli mizi, ki smo jo organizirali. Naslednje leto smo na Vzkriku govorili o rezidenčnih delavnicah in rezidenci avtorja, kar se je tudi kasneje izvedlo v praksi. Mestno gledališče ljubljansko je prvo leto po dogodkih na Vzkriku k sodelovanju povabilo Izo Strehar, naslednje leto pa bodo gostili avtorja, ki so ga letos spoznali prav na našem festivalu.
Stvari se premikajo, ne moremo reči, da dosegamo neke tektonske premike, a malo po malo se združujemo in podpiramo in na tak način lahko še veliko dosežemo.
Foto: Zala Jelenc
Kakšno je stanje v slovenski sodobni dramatiki po tvojem mnenju? Bi lahko potegnili kakšne povezave med dramskimi besedili, ki trenutno nastajajo? Zakaj se na slovenskih odrih uprizarja malo izvirnih slovenskih besedil sodobnih (mladih) piscev in zakaj se skoraj nič tovrstnih besedil ne izdaja v knjižnih oblikah?
Problematika je kompleksne narave. To temo smo letos odpirali na treh okroglih mizah. Težava v izdajanju oz. neizdajanju dramskih besedil v knjižnih oblikah je delno v bralni kulturi, kar je sistemska težava. Dramatika ni nekaj, s čimer bi se posebej poglobljeno ukvarjali v šolah in je celo nekaj, za kar se radi pretvarjamo, da ne vemo, kam sodi. Ko smo na Javni agenciji za knjigo zaprosili za sofinanciranje Festivala Vzkrik, so nas zavrnili, češ da gre za gledališče, to pa je literarni razpis, čeprav v samem jedru gre pravzaprav za predstavljanje novonastalih dramskih besedil. Torej že na sistemski ravni ni jasno, kam sodimo. Menda tudi Grumova nagrada do pred kratkim ni bila opredeljena kot literarna nagrada, temveč gledališka. To so popolni nesmisli. Na tem področju se je trenutno angažirala Kim Komljanec, ki enkrat mesečno organizira srečanja s tistimi, ki pišejo. Na srečanjih se pogovarjamo, kaj so težave in jih skušamo tudi aktivno rešiti. Del težave je verjetno tudi to, da dramatičarke in dramatiki niso povezani v nobeno društvo oz. celico; vsak deluje zase.
Mislim, da na slovenskih odrih ni malo izvirnih slovenskih besedil, tudi statistike dokazujejo, da jih je vedno več. Čeprav se potem spet pojavlja dilema – kaj pa so izvirna besedila? Ali sem štejemo besedila, kot je 6 Žige Divjaka in ekipe, ki so nastala kot avtorsko delo? Kam umestiti avtorske projekte? Vsekakor pa je premalo uprizarjanja besedil mladih avtorjev. Umetniškim vodjem bi na tem mestu predlagala več drznosti v snovanju programa – nikoli niso vse predstave na repertoarju dobre. Če bi se zavestno odločili, da bodo pri enem projektu tvegali z mladim dramatikom, bi naredili velik korak.
(Letošnji) Festival Vzkrik bi v grobem lahko razdelili na tri programske sklope: delavnice (dramskega pisanja in fizičnega gledališča), uprizarjanje napisanih dramskih besedil in na strokovni del (okrogle mize in pogovori z ustvarjalci). Kako so potekale delavnice in kako priprava na izvedbo dramskih besedil?
Enoletne delavnice so letos potekale v treh sklopih, s tremi mentorji – Simono Semenič, Milanom Markovićem in Ericom Deanom Scottom. Na začetku je bilo vsega skupaj 17 udeležencev, ki so zaradi časovnih omejitev ali kakšnih drugih razlogov kasneje izstopili. Do izteka delavnic je tako ostalo sedem piscev, ki so bili vsi predstavljeni na festivalu. Delo na delavnicah je v večini potekalo preko debatiranja in komentiranja ter opravljanja različnih domačih nalog. So se pa pisci, ki so sodelovali z igralcem Ericom Deanom Scottom, že na delavnicah dotaknili prakse, prostora in preverjali, kako prizori delujejo.
Za bralne uprizoritve pa se režiser in dramatik vedno najprej srečata na kavi, predebatirata besedilo in potem se avtor udeleži prve bralne vaje, kjer se običajno prebere integralna verzija besedila, da jo slišijo v celoti, potem pa avtor besedilo prepusti ekipi, ki pripravi bralno uprizoritev. Ta ima svoje zakonitosti – torej, da ne sme trajati več kot 60 min in žanru primerno se zato večkrat besedila skrajšajo. Sledi bralna uprizoritev pred publiko, po njej pa kratek pogovor z avtorjem ter soustvarjalci bralne uprizoritve. Plod odličnega vzajemnega sodelovanja je letošnji primer povezave med avtorico in sovodjo festivala Varjo Hrvatin in režiserko Evo Kokalj, ki sta pripravili pravo uprizoritev za besedilo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov. Publika si je nadela slušalke in preko svojega mobilnega telefona in QR kod spremljala besedilo. Izjemno doživetje, ki prevprašuje gledališče v samem bistvu. Mislimo, da bo predstavo še mogoče videti in da se bo še uprizarjala.
Foto: Zala Jelenc
Krog ljudi, ki kakorkoli sodeluje na Vzkriku, se vztrajno veča. Kakšni so odzivi znotraj stroke na Vzkrik in kakšni s strani širše javnosti?
Odzivov je vedno več, več je tudi raznolike publike. Vsi nas zelo podpirajo in v našem delovanju vidijo višji in širši smisel. Naslednji korak je ta, da na festival privabimo ljudi, ki bi jih slovenska dramatika morala zanimati (umetniški vodje, dramaturgi in režiserji), da pridejo na festival in slišijo, kaj se piše. Upamo, da bomo v prihodnjih letih privabili tudi tiste, ki dram sicer ne berejo, da bomo v njih vzbudili željo, da se nam tudi oni pridružijo na kakšnem dogodku.
Kaj lahko pričakujemo na Vzkriku IV?
Načrtov in idej je ogromno, odpirajo se mnoga vrata, a ker je minilo le nekaj tednov od konca letošnjega festivala, težko govorimo o naslednjem festivalu. Zagotovo bomo ponovno predstavili delež besedil, ki bodo nastala na celoletni delavnici, organizirali okrogle mize. Morda se nam obeta že kakšna uprizoritev napisanega besedila, a o tem bomo lahko natančneje govorili ob koncu leta.
