Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
27. maj 2025
Piše: Jože Osterman
Mesec maj je – z ozirom na to, kako pri nas teče šolsko leto – najbolj pravi čas za pregled vsega kulturnega ustvarjanja, ki se godi na slovenskih šolah, pa tudi v kulturnih društvih in vseh okoljih, kjer delajo mladi. Tudi na gledališkem področju je tako: v začetku meseca smo lahko spremljali jeseniško Novo gaz, proti koncu meseca se zgodijo novogoriške vizije, pred nami je srečanje otroških gledaliških in lutkovnih skupin, ki ga gosti Kamnik. In treba je reči, da množičnost in kvaliteta tega, kar so naredili mladi, zmerom znova navdušuje in poraja upanje, da bo ljubiteljska kultura v Sloveniji, ki – dajmo si naliti čistega vina – v zadnjih letih nekoliko ugaša, obstala na nivoju, ki nam ga mnogi v soseščini še zmerom zavidajo. Jeseniška Nova gaz poskuša biti vsaj majhna novost, saj se je zdaj pojavila v posebnem terminu. Kako ji je s tem uspelo, piše Jože Osterman.
***
Članica žirije Katja Skušek podeljuje priznanja najboljšim (Foto: Arhiv GTČ)
Na Jesenicah se je v prvih majskih dnevih odvilo srečanje mladih gledališčnikov pod imenom Nova gaz. Gre za srečanje, ki je formalno del Čufarjevih dni, festivala ljubiteljskega gledališča, ki se sicer vselej zgodi v novembru, ob obletnici Čufarjevega rojstva. Lanska ugotovitev organizacijskega odbora, da sočasen potek odraslih in mladih gledališčnikov pretirano obremeni tako publiko, organizatorje kot tudi ustvarjalce, pri čemer utrpijo škodo zlasti mladi, je botrovala odločitvi, da mladi dobijo drug, ločen termin.
Priprave so stekle normalno. Selektorica, Ptujčanka Branka Bezeljak, je od desetih prijavljenih predstav, kar je morda malce pod pričakovanji, za tekmovalni program izbrala pet uprizoritev, pri čemer je imela očitno srečno roko. Šlo je za zelo izenačene predstave, za katere je strokovna žirija, ki so jo sestavljali Aleš Jan, Katja Stušek in Rok Sanda zapisala, da so jih »vsaka na svoj način izzvala in navdušila«. Njihova vsebina je bila dovolj raznolika: med njimi so tri avtorske predstave , ki so nastale iz izkušenj, opažanj in notranjega sveta mladih ustvarjalcev (Vsi smo fake, mladinska gledališka skupina Šmarje- Sap; Nimam problema, gledališče AMO SNG Nova Gorica; Eho Nihilus, gledališka skupina V12 pri gledališču Toneta Čufarja Jesenice), muzikal, ki je s svojo energijo razgibal dvorano (Mrtva nevesta, 4. a razred Gimnazije Jesenice), in literarna klasika v sveži preobleki (Martin Krpan, Loški oder Škofja Loka).
Festival se je odvil v dveh dnevih, kar je publiki in drugim spremljajočim omogočilo, da so si vzeli čas za skrbno in osredotočeno spremljanje odrskega dogajanja, mladi igralci pa so doživeli zasluženo pozornost. Začelo se je dobro: zelo mladi ustvarjalci iz Šmarja- Sap so nas popeljali v okolje na prvi videz srednješolske brezskrbnosti, ki pa se je kmalu pretopila v mrzlično iskanje lastne identitete in smiselnosti svojega obnašanja. Vsi smo fake je kritika lažne brezbrižnosti, ki v svetu le redkokdaj išče bolj oprijemljive oblike svojega bivanja; žirija je opazila in nagradila njihov napor s priznanjem za sporočilno močno avtorsko besedilo in izvedbo.
Istega dneva zvečer je publiko pretresla iskrena odrska izpoved mladih Novogoričanov, ki so subtilno in igralsko izjemno prepričljivo obdelala probleme mlade generacije, ujete v svet velikanskih zahtev, ki visijo nad njimi, in z občutenim prikazom groze in strahu, ki preveva mlade ob vstopanju v vsakdanji svet odraslih. Vse na odru je teklo v zgledni skladnji giba, dikcije in navsezadnje tudi scenografije; gre za predstavo, ki je premiero doživela pred dobrim letom dni in se je v tem času tudi dodobra utrdila in nadgradila. Strokovna žirija jo je nagradila kot najboljšo predstavo v celoti in poudarila, da gre »za umetniško dovršeno, čustveno resonantno in pogumno gledališko dejanje«, ki s svojo iskrenostjo govori vsem generacijam«.
Mladost na odru si je zaslužila veliko pohval!
Kaj reči o razredu, ki ga sestavlja takole okrog 25 dijakov in dijakinj, pa dovršeno pripravi zahtevno predstavo, kakršna je kar zahteven musical? Super odličnjaki? Vprašanje zadeva četrti a. razred jeseniške gimnazije, ki je spontano, z neverjetno energijo in požrtvovalnostjo prav v letu, ko jih na koncu čaka še matura, storili prav to. Komunikativna, nekoliko temačna fantazijska predstava, ki govori o svetu živih in mrtvih z dobro izvedenimi songi in dobro igro, domiselnimi kostumi in obenem tudi dobro lučno in tonsko tehniko je prepričala strokovno žirijo, da ji je dodelila priznanje za estetiko in funkcionalnost odrskega giba in ni skoparila niti z drugimi pohvalami mladi ekipi.
Zahtevna predstava Eho Nihil, ki jo je izvedla mladinska ekipa domačega gledališča, je jeseniško publiko že ob premieri v januarju miselno krepko angažirala. Gre za razmišljanje o niču in o (ne)smislu, ki vse bolj zaznamuje moderni svet, srka energijo iz človeka ter ga sili v radikalno razmišljanje o svojem položaju in življenjskem smislu nasploh. Igralci, tvorci besedila, so v največji meri uporabili misli eksistencialistov, pa tudi filozofov in umetnikov prve polovice prejšnjega stoletja, ki so v največji meri radikalizirali vprašanja človekove biti. Za igralce in kajpak tudi za režiserja je bila to zelo zahtevna izbira, ki pa so jo solidno obvladali; strokovna žirija je njihov trud nagradila s priznanjem za lepoto odrskega govora, ki je bila izjemno pomembna osnova za dobro ugledališčenje njihovega razmišljanja.
Jeseniška publika je imela nedvomno srečo, da so se jeseni Čufarjevi dnevi in letos Mlada gaz sklenili z dvema predstavama Martina Krpana, ki sta jo dodobra razveselili in zabavali. Novembra lani je to storil Matija Solce s svojo Mesarico, tokrat mladi Škofjeločani, ki so svojo predstavo po tekstu Jane Kolarič izvedli suvereno, duhovito in igralsko prepričljivo in dokazali, da se ustrezno tempirana komedija še kako dobro lahko vklopi v okvir predstav, ki ga sicer zaznamuje resen in kritičen odnos do sedanjosti. Tudi loškemu Krpanu je uspelo osmešiti koruptivnost, hinavščino in brezbrižnost našega sveta, za kar jih je žirija nagradila s priznanjem za precizen občutek za kolektivno komedijo.
Je eksperiment z ločenim terminom srečanja mladih uspel? Zagotovo v nekaj pogledih: več pozornosti in možnosti, da so se mladi srečali in se videli med seboj, boljše možnosti za publiko, da si je pozorneje ogledala tisto, kar ustvarjajo mladi, nasploh bolj zaokrožena podoba tega dela gledališkega festivala, ki pa jo bo treba utrditi še s kakšnim dogodkom, ki bo pozornost posvetil analizi samega ustvarjalnega procesa. Mlada gaz zdaj vendarle ni zgolj nekakšen nujen privesek Čufarjevih dni, marveč srečanje, ki želi po novogoriških Vizijah postati druga najbolj pomembna točka mladega gledališča.
Ni pa eksperiment povsem uspel pri vprašanju občinstva. Je že res, da je bila to tudi prej, v skupnem terminu, Ahilova peta Čufarjevih dni. Zagotovo je bilo skupno publike letos precej več, a dvorana je bila v najboljšem primeru napolnjena le do polovice. Do naslednje Nove gazi pa je tukaj veliko rezerve, in ne gre dvomiti, da jo bodo v gledališču tudi izrabili.
