Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Breda Slavinec
Mineva že tretje desetletje, odkar Literarno hišo Maribor vodi Marjan Pungartnik – pesnik, urednik, učitelj kreativnega pisanja, novinar in organizator kulturnih (literarnih) prireditev. Urednikovati je začel že v študentskih letih, ko je bil urednik za kulturo na Radiu Študent, potem odgovorni urednik Radia Študent pa urednik in odgovorni urednik Tribune. Sodeloval je v uredništvih Problemov, Časopisa za kritiko znanosti, domišljije in nove antropologije, Krta, Mentorja, bil je glavni urednik Dialogov. Zdaj je urednik online revije Locutio.
Literarna delavnica 2018; Marjan Pungartnik, eden najboljših literarnih mentorjev, stoji na sredini v sivem suknjiču. Foto: osebni arhiv
Kaj Literarna hiša Maribor predstavlja na slovenskem literarnem polju?
M. P.: Literarni dogodki so bili v času, ko sem študiral in ko je potekalo študentsko gibanje (1968–1972) zelo pogosti. Navadil sem se nanje. Tudi po Jugoslaviji sem hodil in bral od Makedonije do Hrvaške. V Sloveniji pa malo. Ko sem prišel v Maribor, so jih prirejale knjigarne. Bil je še Mladinski kulturni center, ki jih je organiziral, morda kakšno tudi pododbor DSP, dokler je obstajal. Knjižnice pa ne. Bile so propaganda za avtorje, honorarjev ni bilo. Tomaž Šalamun mi je povedal, da sem mu dal prvi honorar v življenju za nastop na razstavi gledaliških fotografij Gerija Pozzarja. Nobena institucija ni obstajala, ki bi načrtno delovala na tem področju. A Literarno hišo sem ustanovil po vzoru literarnih »hiš« z nemškega področja. Bližnja je bila v Gradcu in je nastala za graško kulturno prestolnico leta 2003. Preden smo dobili prostore, so minila štiri leta in zgodil se nam je Kangler. No, vse je za nekaj dobro, tudi tisti nesrečni Kangler.
A ne samo Kangler, zgodijo se tudi pozitivne stvari, npr. nastopi na graški slavistiki. Foto: osebni arhiv
M. P.: Leta 2010 se je naši hiši pridružila Trubarjeva hiša literature, ki jo je ustanovila Ljubljana. Leta 2012 je nastala Vodnikova domačija. Mislim, da se Trubarjevci malo grizejo, ker smo jim odvzeli primat. Pa jim ni treba. Mesto lepo skrbi zanje, kot Gradec za svojo Literaturhaus, ki spada pod univerzo. V Mariboru je univerza popolna kulturna nula. Oni raje igrajo tenis. Živimo v gluhi lozi, kjer lahko preživi samo nekdo, ki je »nekogaršnji«, kdor se zna prilizniti, kdor zna hlapčevati, kdor ima zaslombo pri politikih, ti pa dobro vedo, koga spustiti zraven, skratka – ni nobene občinske kulturne politike, obstajata samo nasilje in sebičnost. To je pač Maribor. Ko srečaš koga z nasmehom, veš, da ti pripravlja zakol.
Literarna hiša se je pravzaprav začela z mojim prihodom na ZKO Maribor, ko sem postavljal novi program. Naslonil sem se na delavnice in na sodelovanje z Avstrijo, zlasti z Gradcem in Koroško pa s Hrvaško, Češko, Slovaško in tudi Italijo. Zelo pomembno je biti prvi, drugi pa naj požirajo prah.
Zgleden primer sodelovanja s Slovaško je pesnica dr. Stanislava Chrobáková Repar. Foto: LHM
Ob ustanovitvi ste si zadali cilj odprtosti za vse oblike literature. Za katere oblike literature ste torej odprti?
M. P.: Literatura je ena in velika. Ne razumem ljudi, ki iz nje vzamejo samo košček in ga dvigujejo nad vse. Ali tiste, ki se slepo ukvarjajo samo s tistim, kar je zdaj in tukaj in kar jim prinaša ugled. Ali pa tiste, ki samo prepisujejo teorijo, sovražijo pa literaturo. Lahko si ogledate kroniko Literarne hiše Maribor in se prepričate, da so v njej predstavljeni zelo raznoliki avtorji. A če mi kdo od mariborske peterke reče, da v Mariboru ne nastopa, ga pač nimam možnosti povabiti, nismo pa zanje zaprti.
Je pa Marjan Pungartnik v okviru EPK-ja gostil najznamenitejšega predstavnika peterice – Draga Jančarja. Ob njem sedi literatinja Aleksandra Kocmut. Foto: LHM
Skozi leta ste izdali obsežno bero knjižnih izdaj. Koliko enot obsega in katera področja zajema?
M. P.: Založništvo je bilo v programu ZKO Maribor ob mojem prihodu tja novost. Kakšen biltenček še že, drugo pa ne. Začeli smo s pesniško zbirko Gabrijela Kolbiča Podobe z Velke, ki je izšla v samozaložbi s sodelovanjem Literarne delavnice pri ZKD Maribor leta 1993 in mama tega projekta je bila Breda Varl. Od takrat se je nabralo čez 300 knjig, mednje pa niso vštete tiste, ki sem jih napravil mimo programa društva in ZKO Maribor. Niti štejem jih ne. Imel sem veliko prednost, ker sem znal delati na računalnik – leta 1989 sem uvozil iz Amerike bajni Gateway z bajnim diskom 170 megabajtov in ta je bil junak teh podvigov. Najbolj ponosen sem na zbirko Mariborska literarna družba, v okviru katere je izšlo 72 enot, prvencev.
O rečenem priča 100 knjig iz zbirke Mariborske literarne družbe na MO Maribor. Foto: osebni arhiv
M. P.: Zagotovo smo bili pionirji na tem področju pri društvih in nam je kasneje sledil tudi Mentor. Druge zbirke so še Oglej (za pesnike ponavljalce), Antares (za prozaiste ponavljalce), Locutio (za drugojezične in čezmejne izdaje), Palačinka (za otroško literaturo), Absint (za najbolj pametne stvari), Čriček (za glasbene izdaje), eDition (za elektronske knjige) in tako naprej. Preširoko, kakor da smo kakšna velika založba.
Ponosen sem tudi na to, da smo bili med prvimi, ki smo začeli izdajati elektronske knjige. A to v Sloveniji poteka prepočasi, vsi se zaklinjajo na stare dobre knjige na mrtvem lesu, ki jih potem … ne berejo.
Vaše literarne prireditve ne zajemajo samo predstavitev knjig, katerih založnik ste. Vaš program je obsežen, raznovrsten, odlikuje ga profesionalen pristop in avtorski razgovori. Vidi se, da kot »avtor pogovorov« s pisci do obisti poznate literarno sceno v Sloveniji in na tujem. Ste strokovnjak in poznavalec jezika.
M. P.: To slednje je nevarna trditev, a kar zadeva program Literarne hiše, so naši literarni večeri res raznoliki. Res, sem sodijo predstavitve naših knjig, a podpiramo tudi avtorje samozaložnike, avtorje, ki jih založniki ne predstavljajo, tu je izmenjava s Hrvaško in Avstrijo.
Sodelovanje z Varaždinom – Ernest Fischer v LHM l. 2017. Foto: LHM
M. P.: So mariborski avtorji, so širše slovenski avtorji. Ponosen sem na to, da smo recimo v Maribor prvi povabili Ivana Minattija, velika zvezda avstrijske literature s Koroške Maja Haderlap je nastopila v Sloveniji prvič pri nas …
V LHM-ju je leta 2016 nastopil tudi odlični slovenski pesnik Peter Semolič. Foto: LHM
M. P.: So Koroški kulturni dnevi, za katere sem po krizi na začetku 90-ih let našel nove oblike, in sem zaslužen za to, da niso umrli. Posebno mesto imajo skupine hendikepiranih ali ambiciozni otroci, ki izdajo knjigo. Branja posvečamo mrtvim avtorjem, ki so najbrž najbolj pozabljena stvar pod soncem. Kar zadeva moj pristop, se trudim, da so to predvsem pogovori o avtorjih in literaturi. Brez mikrofona. »Tvoja šablona,« bi rekel prijatelj Dodlek, a vidim druge, kjer moderator govori več kot avtor, mu vsiljuje svoje poglede, kjer kričijo v mikrofon, medtem ko se drugi pogovarjajo in pijančujejo. Nerad vidim branje kot teater, a rad dobro branje profesionalca. A tudi jecljajoči glas avtorja veliko pove. Kolegi s scene Slovenskih dnevov knjige me ne marajo, ker sem povabil Ivana Sivca. Kar prhnili so, ko sem to rekel. Ali enfanta terriblea Aneja Sama, ki je strašilo za trapaste profesorice in knjižničarje. Toda jaz spoštujem pridne in delovne avtorje. In menim, da se je treba čimveč pogovarjati, ne samo hujskati proti avtorjem. Ko so feministke delale zgago na predstavitvi knjige Romana Vodeba na knjižnem sejmu, sem si rekel – namesto, da bi se pogovarjale. Ne gledam na to, kdo je nasprotnik ali da trdi nekaj, s čimer se ne strinjam. Prav s takim odnosom sem si nakopal zamere med presojevalci, poklicanimi ali ne, v Mariboru – ker sem se pripravljen pogovarjati tudi s hudičem.
Občasno se Marjan Pungartnik prelevi v zvezdo večera in nevidni mikrofon prepusti hudičevo dobrim literatinjam. Druga z desne je Breda Slavinec; foto: LHM.
Dajete možnost predstavitve tudi avtorjem, ki izdajo svoja dela v samozaložbi, in kako je s podporo neuveljavljenim avtorjem pri literarnih nastopih? Sodelujete v obliki izmenjav tudi z drugimi literarnimi društvi in skupinami?
M. P.: Seveda, to smo počeli že ves čas, ko smo bili še skupina okrog literarne delavnice, ki je nekaj časa delovala v okviru ZKO Maribor. Podpirali smo tudi tedaj še neuveljavljene avtorje. A tudi uveljavljene, ki so nekoč delovali v okviru naše delavnice. Pozabljene. Neznane. In nekaj zelo znanih. Včasih so bili samozaložniki redki, danes pa je zaradi čudnega založništva in revij, ki ne funkcionirajo, pa tudi zaradi sle po izdajanju knjig, to precejšnji delež izdanih knjig. Med njimi so dobre in zanimive, pa tudi takšne bolj fuj. Ampak takšne so tudi pri zveličanih založnikih.
Literarni večer s Cilko Novak l. 2019. Foto: LHM
Kako potekajo izmenjave s sosednjimi deželami? S podporo manjšinskim literaturam?
M. P.: Rekel sem že, da me je za ustanovitev Literarne hiše spodbudilo tudi sodelovanje s sosedi. Nekoč na začetku devetdesetih let sem prišel na literarni večer v graško kavarno Kaiserhof. Nastopili so neki Mariborčani. Z organizatorji sem se poznal in so me potem povabili, da z njimi posedim. Vprašal sem Mariborčane, če so jih povabili v Maribor. »Ne, zakaj?« je rekel kolega iz Maribora. Ne, zakaj? Od takrat naprej sem sodeloval z Gračani. Veste, so ljudje, ki se pustijo samo povabiti, po možnosti še na večerjo, ne da bi karkoli storili za druge. To je običajni profil slovenskega literata. Samo zase in sami zase. Samo tekmovanje. To je prevladujoča mentaliteta Maribora in na žalost tudi Slovenije. A kamorkoli sem šel, sem poskusil gostiteljem vrniti s povratnim povabilom. Da ne bom zgledal kot večina literatov. Iz tega je zraslo marsikaj. Z Gračani smo organizirali v veliki dvorani Meerscheinschlössl veličasten literarni večer ob 70-letnici Žarka Petana, na katerem je bil prisoten ves graški vrh. Za razliko od mariborske 80-letnice, ki jo je organiziralo naše društvo, ko iz občine ni bilo nobenega k***. Kot vedno.
Etnična društva se malo ukvarjajo z literaturo in razen Črnogorcev večinoma ne prihajajo niti na nastope pisateljev iz njihove matice. Kaj naj rečem? Da našo javnost kaj zanimajo nastopi naših zamejcev? Da je prišel kdo s Filozofske fakultete, ko je nastopil Renato Quaglia, in to prvič v Mariboru? To pa ne! Ničto in nič! Res pa kdaj pridejo študentje z germanistike, za kar so zaslužni skrbni profesorji.
Tale je npr. nastala s poti na nastopu v Münchenu. Foto: osebni arhiv
Vaš program vsebuje tudi izvedbe posvetovanj in strokovnih srečanj. Katerih?
M. P.: Poskusili smo in ni šlo. Za to mora obstajati akademska klima, ki je mi ne poznamo. Ja, nekaj je bilo – poizkusi konferenc o pisanju. To so drugod priljubljena srečanja, pri nas pa … ne. Pedagogi imajo vrh glave študentov, zdaj pa bi se morali soočati še z avtorji! Kritiki – bog ne daj. Literati – zelo poredko. To pa zato, ker je pogovor v Sloveniji umrl na začetku osemdesetih. Odtlej se ne pogovarjamo več, ker nismo ljudje, ampak samo samozvane veličine. Le nasprotujemo si. Izginila je empatija. Postali smo sociopati, ki z orožjem branijo svoje gnezdo. Vsako nasprotovanje, tudi strokovno, gre v sovraštvo. Raje se dobivam drugače. S prijaznimi kolegi, a ne iz Slovenije. Kajti ko se hočeš v Sloveniji s kom pogovarjati o kakšnem problemu, to razumejo kot napad nanje.
Smo pa sodelovali na več strokovnih srečanjih, med drugim tudi o kulturni krajini ob Sotli s spominom na Vraza ali na okrogli mizi o Nemcih v Mariboru, kjer sem predstavil doslej najobsežnejši spisek nemških avtorjev iz Maribora.
Izobražujete preko literarnih delavnic. Organizirali ste delavnice za mlajše literate začetnike, osnovnošolce in seniorje?
M. P.: Ko sem nekdanji sodelavki rekel, da sem 40 let vodil delavnice enkrat na teden, trinajst tudi po dve na teden, je pihnila in rekla – kaj pa je to takega? Je, veliko. To je cca. 1600 srečanj. In to volontersko, velikokrat v sporu s tistimi, ki so nas nadzirali, brez institucionalne podpore, po mogočih in nemogočih lokacijah, v prostem času. Nabrala se mi je lepa zbirka knjig o pisanju, kakšnih dvesto na mrtvem lesu in kakšnih petsto v elektronski obliki. In obilo literarnega gradiva, strokovnih ocen, člankov.
Zdaj je v Mariboru že kar nekaj skupin, ki se ukvarjajo zlasti s starejšimi avtorji: Likus, nekdanji Likus, DCA »Toti«, Studenci. Z mlajšimi avtorji pa se ne ukvarjajo veliko.
Regionalno srečanje starejših avtorjev l. 2013. Foto: osebni arhiv
M. P.: Razvil sem metodo zmernega napredovanja (po Hašku), pri kateri vse sloni na razvoju avtorja, na branju, razvijal pa sem tudi okolje delavnice – objave, literarne večere, spodbujanje za dodatno izobraževanje drugih organizatorjev, za udeležbo na literarnih večerih, tudi zalaganje prvencev, opozarjanje na razpise, spodbujanje za sodelovanje na srečanjih, ki jih organizira JSKD. Zato smo tudi ustanovili društvo. V delavnice sem vključeval tudi pripadnike skupin, ki imajo kakršne koli težave (psihične ali druge), in smo ustvarjali pogoje za njihovo vključevanje v »normalno« okolje.
Čeprav sem tudi jaz kriv za naravo srečanj, kakršna izvaja JSKD, pa nasprotujem tekmovanju in rangiranju. Vse je usmerjeno v to, tekmovanje dela iz ljudi sociopate in jih ustvarjalno kastrira. Edino zdravilo za to je pogovor. Nobene nominacije, nobeni izbori. Vedno le vračanje k sebi, k ustvarjalnosti, k ponovnemu branju in pisanju.
K ustvarjalnosti so se vračali tudi na skupinskem literarnem večeru v Literarni hiši Maribor. Foto: LHM
M. P.: Tudi pri srečanjih bi morali gledati na to, da ljudi ne izločimo. Ni se veliko ljudi pripravljenih vračati k sebi. Namesto da bi jim rekli, naj delajo in ustvarjajo, jim rečemo: »Če boste pisali tako (kot pišem jaz ali kdo od pomembnih), boste uspeli.« A včasih le temeljit poraz pokaže, če ima avtor res kaj reči in če tega ne dela zaradi postavljanja na prste.
Bili ste tudi organizatorji srečanj literatov v okviru festivala Urška?
M. P.: Dokler sem bil v službi, je bilo to moje delo, a to ne šteje. Delo je delo. Nisem delal zato, da bi lahko bil pisatelj. Organizirali smo srečanja mlajših avtorjev, tudi Soseda tvojega brega (i.e. manjšinske literature), pa srečanja starejših avtorjev. Zdaj se trudim izvesti program izpostave za literaturo, čeprav ne gre tako gladko. Denarja je malo in včasih te pustijo partnerji na suhem, ker so drugi programi pomembnejši. Regionalno srečanje starejših avtorjev organiziramo stalno v Mariboru, to sem si izbojeval do nadaljnjega, kot spomin na to, da so se ta srečanja začela pri nas. Pa že slutim, da bi ga radi selili, da bi radi imeli druge mentorje … Verjetno ne bom več dolgo prirejal teh srečanj. Vendar sem vesel, ko vidim, da je – če je srečanje pripravljeno dobro, tudi glede obveščanja – tukaj skoraj tretjina vseh udeležencev.
Pomemben del literature je druženje, o čemer priča ta delavničarska ekskurzija v Ljubljano, ki sta se je udeležili tudi Milena Miklavčič (2. z desne) in Metka Lampret (3. z desne). Foto: osebni arhiv
M. P.: Za mlajše pa se vidi, da navkljub množici takih, ki bi radi bili vidni z literarnimi prireditvami, ni nobene oblike, ki bi jih povezovala – tako, kot je bila tista moja do leta 2004. Potem sem si rekel, da bi lahko delavnico organizirali drugi, imajo dobro financirano dejavnost, veliko je Pungartnikov, ki se kar tepejo, da bi volontirali …
Vaše poslanstvo je v razvijanju bralne kulture in popularizaciji dobre knjige, prirejate tudi dokumentarne literarne razstave – jih lahko predstavite?
M. P.: Vse sorte. Kaj pa je bralna kultura? Da bi privabili k branju tiste, ki jim je šola »zagravžala« knjigo, kajti knjiga je maščevanje za to, kar so delali učitelji z njimi, ko so bili mičkeni? Da imajo knjižnice veliko izposojo? Da kupujejo komercialne knjige? Bralna kultura ni tekmovanje za značke, je življenje v svoji, domači knjižnici, je to, da pride na literarni večer kot enakovreden kakšen ali kakšna univ. prof.? Pa jih ni, kajpak. Je to, da se na vlakih in avtobusih bere? Je to, da se pošlje k vragu televizijo in se potopimo v branje? Ne, koliko knjig preberemo. Da beremo.
Ja, nekaj razstav knjižnih ilustracij smo imeli. Se pa še ni pojavil nihče, ki bi napravil dokumentarno literarno razstavo. Tudi nikogar takšnega ne poznam. Bi to moral biti jaz?
Bili ste pomemben člen v projektu Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 …
M. P.: Vraga pomemben. Veste, za 180 literarnih prireditev v okviru EPK 2012 smo dobili toliko, kot je dobil en sam avtor za en literarni večer. Imenovani smo bili za nasledstvo EPK in bi s tem literarna hiša pridobila tudi nekaj stalnega financiranja. A to je šlo mariborski občini v nos in so besedo pojedli. Denar so bolj potrebovali njihovi. Sicer pa – kaj je že bil EPK? Nikoli slišal!
Gostili pa ste tudi fotografske razstave in koncerte?
M. P.: Od leta 2007 deluje v okviru Literarne hiše tudi galerija RRRudolf, poimenovana ob 100-letnici rojstva Branka Rudolfa po njem (ker se UGM sploh ni zganila). Verjetno smo najbolj živahna galerija v Mariboru, od leta 2007 se bližamo že 150. razstavi.
Alice Psacaropulo v galeriji RRRudolf. Foto: LHM
M. P.: Ta program je skupen z JSKD in z ZKD Maribor. Prej je bilo veliko gostovanj iz Hrvaške in Avstrije, zdaj nekaj manj. Zdaj nam Mario Berdič pripelje kakšno rariteto. Pokrivamo mariborska društva, posamične amaterje, a tudi akademske slikarje. Z literaturo gre glasba, včasih pridejo avtorji in poezijo zapojejo. Včasih, ko popijejo malo več, pojejo obiskovalci. Zapomnil si bom predstavitev haiku zbirke z mojstrom Ladom Jakšem. Kot sanje.
Živahno pa je bilo tudi med nastopom Olge Weissbacher. Foto: LHM
Ste organizator preko 1200 literarnih prireditev – drži?
M. P.: Ne štejem, ker to več nič ne pomeni. Ja, še nekaj več, bi rekel. Za ilustracijo naj povem, da smo za časa EPK napravili več kot trikrat več kot običajno, sicer pa je vsako leto okrog 50 dogodkov. Številke ne povedo veliko, lahko pa si ob tem predstavljate energijo, ki je potrebna, da to izvedete. Zlasti v tistih časih, ko sem moral vabila pošiljati na svoje stroške.
Ali sodelujete z Društvom pisateljev Slovenije?
M. P.: Ja, nekaj malega. V okviru EPK 2012 je bilo sodelovanje intenzivnejše, prej in pozneje pa manj. Sodelujemo pri programu Slovenskih dnevov knjige, ki jih z naše strani organiziramo tudi z Zvezo kulturnih društev Maribor in JSKD in je to po svoje sodelovanje z DSP, a v resnici ni, ker so mariborske prireditve čisto samostojne. Ni pa velikega navdušenja nad sodelovanjem, oni so Ljubljana, ki je samozadostna. Se lahko zanesem na kakšno gostovanje pri njih, čeprav je zdaj literarni prostor za nastope pri JSKD na Cankarjevi. Če se ne zagrebeš, te tudi tja ne povabijo. Moram reči, da so zelo samozadostna tudi literarna društva, le s Celjskim smo imeli nekaj več sodelovanja.
Izdajate tudi prvo slovensko online literarno revijo Locutio. Kakšen je odziv?
M. P.: Od predlanskega maja je bilo na strani 7.624.139 (na 27. januar 2020 ob 0.30) obiskov in 1.563.546 branj (po Bbclone). Po navedbi Newyorške knjižnice naj bi bil Locutio celo prva literarna online revija na svetu. Doslej smo objavili 1628 avtorjev, od katerih je kakšnih petdeset brez biografije, je pa to zagotovo največja zbirka avtorjev pri nas. Doslej smo objavili 3515 člankov. In vse to gre mimo Cobissa. V njem so vsi članki iz Cicibana, pa samo nekaj iz Locutia. Zakaj? Ker so bibliotekarji v Mariboru takšni, da niti slučajno ne bi dali vedeti drugim, kaj delamo. To je pač Maribor.
M. P.: Ne pričakujem, da bo kaj bolje, in zato pripravljam bibliografijo revije. Slišal sem, da je v Nemčiji moderno objaviti knjige brez CIP in ISBN. Verjetno bom tudi jaz napravil tako, prosil pa bom ruske ali ameriške astronavte, da jo v kapsuli odnesejo v vesolje. Naj jo knjižničarji in brezbrižni univerzitetni učitelji lovijo po vesolju, če jo bodo hoteli imeti. Tako ali tako smo knjižnice razvadili, da jim tlačimo knjige kot obvezne izvode, namesto da bi jih knjižnice kupovale, ker bi bile tudi bolj milostne do njih. Največji uničevalci knjig pri nas so ravno knjižnice, ki jih množično mečejo v kesone in jih vozijo mlet. Z Locutiom pa smo rekli, da za poezijo ne bodo padala drevesa. Sicer me je nek papirniški inženir iz Sankt Peterburga potolažil, da gre le 7% mase za tisk, a vseeno.
Je pa še kako pomembno objavljati online, ker s tem zaobhajamo lokalno cenzuro – recimo ko Cobiss ne »zazna« kakšnega članka …
So pa obiskovalci zaznali nastop Edith Brickwell in Petra Wieserja v LHM. Foto: LHM
Prevode za revijo iz južnoslovanskih jezikov, češčine, italijanščine in angleščine opravite vi sami?
M. P.: Ah, s prevajanjem je tako, da ljudje za to nastavijo dlan. Tudi taki, ki »sto« (v srbščini) prevedejo s »stolom«. O ja, so prevajalci, recimo Katarina Šalamun Biedrzycka, ki me zalaga s krasnimi prevodi. Za Locutio je na primer prevedla Josipa Murna v poljščino, in ko sem ga šel znova brat, sem onemel nad njegovo lepoto. A ona je izjema (in še nekateri drugi), da se ne ukvarja samo s kurantno robo daj-dam, kar se prevajalci v glavnem grejo, ampak sega v zgodovino. Žlahtno.
Prevajam iz »jugo« jezikov, ker ne maram čakati in prosjačiti. Samo v Locutiu sem objavil čez 120 prevodov, med katerimi so večinoma vsi prvič objavljeni v slovenščini.
O slovensko-srbskem sodelovanju priča obisk Maje in Nikole Vaude iz Beograda; galerija Rrrudolf 2015, foto: LHM
M. P.: Ponosen sem na Orbelianija, na Fragija, na Bongarta, na Roseggerja, R. Petrovića in podobne, kakor sem ponosen, da je za Locutio prevajal dr. Mirko Križman. Priganjam se, da premalo prevajam, pa si takoj rečem – za gluhe, da nas Cobiss zamolči? Sicer pa je veliko prispevkov v reviji objavljenih tudi v izvirnem jeziku in domnevam, da jih ni treba prevajati. Pravim – ustvarjamo novi Babilon, po G. Steinerju.
V tem Babilonu poleg omenjenih jezikov odzvanja tudi esperanto. Foto: LHM
Literarna hiša Maribor deluje v prostorih, ki vam jih je dala v najem Mestna občina Maribor – kako sodelujete? Se obetajo širitve prostorov?
M. P.: Lani nas je doletelo nekaj zelo neprijetnega. Občina je povišala najemnino za cca. 40% in nam stopila za vrat. Z vsakimi volitvami pride kakšna neprijetnost, kajti občino zanima samo denar. Literarna hiša je nastala takrat, ko nas je Kangler vrgel iz poročne dvorane. Verjetno bo Literarna hiša nehala delovati, ko ne bo ostalo več denarja za programe in za to se lahko zahvalimo novemu občinskemu vodstvu. Dokler bo šlo, bo šlo. Po letu 2012 so se vsi vrgli na organiziranje literarnih prireditev, občina jih je začela financirati. To so poceni programi, hrana za revščino. Na razpadajočem Lentu poskušamo dvigovati mrtvaka. Pa je to res banditenbezirk, ker se ljudje bojijo hoditi tja, posebej pozimi. Več ljudi iz naše publike so že napadli narkomani in jih okradli, posebej pozimi, ko se Lent spremeni v sceno za Jacka Razparača. Zdaj nas je občina še tako ogradila, da invalidi niti ne morejo prelesti stopnic. In hočejo za to komercialno najemnino.
Mislim, da ni potrebe po širjenju. Naš prostor je majhen, a smo ga opremili tako, da vanj pride tudi do 80 ljudi in da vsi sedijo. Lepo je videti gnečo, polno pa je videti tudi takrat, ko je ljudi manj. Še to komaj obvladujem. Razen da nam pošiljajo račune za najemnino, z mestno občino ni kakšnega sodelovanja. Mislim, da niti ne vedo, da obstajamo. Slajše od pesniških besed je cingljanje cekinov.
LHM je pokala po šivih tudi, ko je letos Dimitrij Škrk predstavil svojo knjigo Vracanja. Foto: LHM
Kot pisatelj in pesnik ste izdali nekaj samostojnih del – kako vam aktivno delo v LHM dopušča, da ste literarno ustvarjalni?
M. P.: Človek mora nekaj žrtvovati. Ne hodim na režimske proslave in sprejeme. Ne hodim več v gledališče, ker mi je presedlo. Tudi glasbo raje poslušam doma, včasih tudi z Youtuba, ker so predolgo vse seštrikali z mariborskim orkestrom in je postalo monotono. Pa tudi od kričanja name sem malo oglušel – tisti razpon 3000 herzov iz domačega zvočnika še vedno dovolj dobro reprezentira glasbo. Naj mi pokažejo tistega, ki razen psov sliši 20000 Hz? Potem sem opustil aktivistično delo. V času EPK in letu po tem sem napravil kakšnih 25.000 kanapejev. Zdaj se mi jih ne da več delati. Včasih sem bral mariborske avtorje, potem pa sem videl, da z njimi izgubljam čas, ker je toliko lepe literature iz vseh štirih tisočletij. Ko je razpadla Jugoslavija, sem se odločil, da več ne bom pisal, ker se mi je pisateljska srenja do konca priskutila s svojim šovinističnim ščuvanjem. Malo sem pojedel besedo in še nekaj napisal, a sprašujem se, kdo bo bral. Saj pesniško zbirko kupi in prebere kakšnih 40 ljudi. Pesniki se hvalijo, da nič ne berejo, ker se bojijo okužbe. Pa tudi, pisanje literature je nekaj takega kakor seks v starejših letih – pobeg od norih ljudi. Za to si človek izbere mirno in intimno mesto daleč od njih. Pobegne.
V LHM je mogoče vse, tudi pobeg v posteljo s Sabino Hvastija, kakor se je imenoval pesničin literarni večer. Foto: LHM
Prejeli ste častno priznanje (Certificate of Honor) Regional Lifelong Learning Festival Skopje 2003 za izjemni primer organiziranja uspešnega vseživljenjskega učenja (Skopje, 18. oktober 2003), zlati častni znak deželnega mesta Gradec (17. marec 2006) in, nenazadnje, Glazerjevo listino (2015). Kaj vam to pomeni?
M. P.: Skopsko priznanje ni prišlo kar tako. Od leta 1992 tedensko vodim delavnico za starejše avtorje. Iz tega so zrasla izobraževalna srečanja za vso Slovenijo – najprej smo to začeli v Mariboru in potem je to prevzel SLKD, danes JSKD. V to sem se zaletel zato, ker so drugi rekli, kako »starih volov ne moreš naučiti na nove poti«. Tudi zlati častni znak deželnega mesta Gradec ni prišel kar tako. Z društvom Avstrijsko-slovensko prijateljstvo, Evropskim centrom Gradec in Werkbundom smo resnično napravili veliko – razstav, branj, drugih prireditev –, tako da si me je zapomnil celo graški župan (mariborski me ni poznal). Petnajst let smo bili z našim društvom in Zvezo kulturnih organizacij (društev) in skoraj edini kulturni partner Gradcu. Ne vem, kaj naj rečem za Glazerjevo listino. Velika čast mi je bila, da sem jo dobil, tudi zaradi Alenke Glazer. A so mi povedali, da so po moji listini spremenili odlok – najbrž, da je taki, kot sem jaz, ne bi več dobili.
Marjanu Pungartniku ni enakih med mentorji, med zbirališči umetnikov pa nedvomno prednjači Grožnjan.
