ROBERT TITAN FELIX: »NE MOREM BITI POPOLNOMA ABBA, AMPAK SAMO ZGODNJI DURAN DURAN.«

Piše: Aleš Jelenko

Robert Titan Felix je avtor številnih pesniških zbirk in romanov; po osnovni šoli in gimnaziji v Murski Soboti je na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru diplomiral iz slovenskega jezika s književnostjo. Kot pesnik se redno aktivno udeležuje pesniških festivalov po Sloveniji, širše znan pa je tudi kot pisec literarnih kritik, esejev in publicistike. Skupaj z Normo Bale in Štefanom Kardošem je bil eden izmed soustvarjalcev romana Sekstant, ki se je leta 2003 uvrstil med peterico finalistov za nagrado kresnik, medtem ko sta bila romana Sanja in samostan ter Pontifikat leta 2006 in 2009 uvrščena med deseterico. Prepoznaven je tudi kot pisec literarnih kritik, esejev in publicistike. V tujih revijah je izšlo nekaj prevodov njegovega leposlovja v hrvaščini, nemščini in madžarščini. Občasno iz tujih jezikov v slovenščino prevaja tudi sam.

Dobro desetletje je bil urednik revije Dialogi, pri kateri je leta 2014 uredil tudi tematsko številko Antologija mariborskih pesnikov. Trenutno je glavni in odgovorni urednik pri založbi Volosov hram ter urednik revije za umetnost in dialog kultur Provinca.

»Razmislek, ki se mi vsiljuje, ni razmerje med ‘pomembnim’ ustvarjanjem pod zaslombo nacionalnega interesa in pogrošnim, ki ga pri nas prav tako premoremo, ampak, ali ni ta celoten sistem državne pomoči kulturi in ustvarjalnosti tudi samo neke vrste trg,« je med drugim povedal Robert. Foto: osebni arhiv

Robert, čeprav pišeš poezijo in prozo, bi rekel, da te slovenski bralci poznamo predvsem kot dobrega in plodovitega pisca romanov. V mislih imam predvsem romana Sekstant in Pontifikat, za katera se mi zdi, da sta pustila največji pečat. Kako svoj pisateljski razvoj vidiš sam? Se imaš za pisatelja, pesnika, urednika … ali vse skupaj?

V prvi vrsti bolj disperzno, bi rekel. Na začetku je bilo veselje do literature samo po sebi, šele potem branje. In potem seveda želja, da bi tudi sam kaj napisal, in občutek, da po vsem prebranem to najbrž tudi znaš. Odločitvi, da grem še sam v ta čoln, pa na tak ali drugačen način vedno sledijo ustvarjalne stiske, ki občutek »znam« včasih postavijo pod vprašaj in te kdaj napeljejo na misel, »kaj mi je bilo tega treba, mar bi samo bral«.

Druge vloge so prišle same po sebi, ker se pač gibaš po sceni in najdeš posel tu in poslič tam in je potem to navsezadnje tudi nekakšna kariera. Mi je pa čisto prav, da sem se prebil skozi življenje kot nekakšen kulturni »ezermešter«, veliko bolje, priznam, kot da bi se moral kot vodovodarski ezermeš – vsaj iz moje perspektive je temu tako.

Kar se tiče same ustvarjalnosti, mogoče drži le, da nisem nikoli dovolj sistematičen in načrtno projekten in je tako opus precej zanimive narave, malo pa tudi to, da sem bil vedno navdušen nad likovnimi ustvarjalci, ki imajo en atelje pa tam notri deset slik pa potem packajo čez in dodajajo barve, kakor se jim kdaj zazdi, pa je potem slika končana; ko jo kje založijo ali kam prodajo, pa pozabijo nanjo in jo odstranijo sami, ker ne prenesejo več pogleda nanjo ali ker se je ustvarjalni proces kako drugače zaključil. »Work in progress«, pač. Seveda se bo zdaj vsak likovnik, ki bo morda bral moje razpredanje, posmehnil, saj je to povsem mitično doživljanje s pogledom od zunaj, po drugi strani pa se mi to nekakšno vrtenje v končnem številu tematsko-motivnih krogov in nalaganje novih in novih plasti na neko podlago kljub vsemu zdi osnova ustvarjalnega procesa.

Kar trikrat si že bil nominiran za nagrado kresnik. Kako pomembne se ti zdijo literarne nagrade in čemu pravzaprav služijo?

Kot prvo mi ob tem vprašanju vedno pride na misel mit o razliki med slovenskim in t. i. vélikimi založniškimi prostori, torej, da se mora literatura na tujem dokazati na trgu, pri nas pa država sáma kot radodarna mati skrbi za obstoj kulture in jezika in s tem nacionalne identitete in sam narodov obstoj nasploh. Na prvi ravni je to seveda popolnoma res, a razmislek, ki se mi ob tem vsiljuje, ni razmerje med »pomembnim« ustvarjanjem pod zaslombo nacionalnega interesa in pogrošnim, ki ga pri nas prav tako premoremo, ampak, ali ni ta celoten sistem državne pomoči kulturi in ustvarjalnosti tudi samo neke vrste trg, nič manj neizprosen kot vsak trg, na katerem se pomerjajo produkti za rast in razvoj producenta.

Namreč, kakor prosti trg obvladuje število prodanih izvodov, tako so na tem, bi lahko rekli, »trgu pomena« dosežki enaka menjalna menica, pri čemer so vsi podsistemi, s katerimi si nabiramo točke, nagrade in odmevnost, merjeno s kritikami in splošno pozornostjo ipd., pač neke vrste denar. Kar privede k dvojemu: da so nagrade vsekakor pomembne in da v podeljevanje nagrad vdirajo tudi čisto vsakdanji interesi, ki potem privedejo k neskončnim razpravam o »poštenosti sistema«.

No, skratka, nagrade so v tem kontekstu vsekakor pomembne, in sam sem vesel, da sem bil kdaj zraven in da sem bil zraven dovolj, da lahko še vedno delam tisto, kar delam rad, in tudi nekako preživim. Ne bi pa šel za ta sistem na barikade. Vem, kdaj sem kaj naredil dobro, pa ni bilo dovolj prepoznano, vem pa tudi za vse šibkosti, ki jih imajo stvari, ki so se prijele, tako da siceršnjih šibkosti samo zaradi »izplena« ne jemljem kot manj šibkih in se zavedam, da jih bo pri naslednjem ustvarjalnem podvigu treba odpraviti. Zaradi vseh tegob, ki jih avtorji ob tem sistemu razdeljevanja »sredstev pomena« doživljamo, pa sem se raje navadil, da sam zase vse skupaj doživljam kot »tombolo« in pač delam, kar že delam, ne da bi eno pogojevalo drugo, čeprav je zametek kritike, dvoma, če ne že kar razsutja, vsake ekipe nominirancev, kjerkoli je že razglašana, vedno mamljiva skušnjava. No, razen če si v ekipi nominirancev tudi sam – potem je to seveda čisto druga zgodba, jasno.

»Sam kot ruralec vendarle bolj padem na tisti temni, ljudski demonizem polnočnih hodcev in vampirjev, ko se skušajo cimprači prežreti skozi slamnato streho. Pa predvsem niso videti kot na primer kakšen Tom Cruise ali Brad Pitt, vsekakor ne,« spregovori o svoji ‘gotski povesti’ Graščina. Foto: Aleš Jelenko

Leta 2017 si pri založbi Volosov hram izdal roman Graščina, ki je neke vrste »daljša gotska povest«; kako roman doživljaš sam? Se ti zdi, da bi si zaslužil večjo publiciteto? Bi morda izid pri večji založbi prinesel tudi kakšno nominacijo? Vendarle gre za, vsaj pretežno, spogledovanje z žanrom srhljivke, katere značilnosti je zaznati v romanu …

Vsekakor bi na vsa tvoja vprašanja lahko odgovoril pritrdilno, ampak v konkretnem primeru sem že sam malo »zamučkal« z zavlačevanjem natisa, po drugi strani pa: ne glede na to, ali »si zraven« ali ne, je besedilo v prostoru, kjer najde svojega bralca, kadar se po kakem čudaškem sosledju naključij srečata; bilo je tudi nekaj navdušenih odzivov, tako da besedilo živi svoje lastno življenje, in to je po eni strani njegova pravica, po drugi pa tudi edini namen, naj si avtorji posamezna besedila še tako prilaščamo in nanje navešamo drugotne nagibe in želje, ki imajo s samim besedilom, ko je v prostoru enkrat táko, kot je, sicer opraviti resda veliko, hkrati pa ničesar.

Sicer pa v svoja dela nasploh rad vključuješ to gotsko, rahlo srhljivo atmosfero. V nekaterih tvojih romanih je zaslediti tudi glasbeno (predvsem metalsko) podstat. Se ti zdi to neke vrste »podpis« ali je bolj posledica tvojih osebnih zanimanj za metal in rock glasbo?

Pri tem pa je bilo malo drugače. Seveda je bil rokenrol način življenja v srednji šoli, potem pa je prišlo resno delo pa klobuki pa prekmurske ravnice in vse to, kar je bilo za resnega ustvarjalca neobhodno. Nekega dne sem se po naključju – ker sem bil v prvi vrsti zaprošen za prevoz – znašel na koncertu Cradle of Filth, ki je nemudoma postal moj najljubši bend; doživel sem neizmerno navdušenje, za trenutek odložil klobuk, za računalnikom presedel noči in noči, da sem extreme metal sceno spoznal do potankosti; ko sem na koncu ugotovil še, da je Dani Filth pravzaprav moj letnik, ki lahko tam v velikem svetu počne vse tiste zabavne stvari, mi pa se moramo v lanenih jopicah in klobukih smešiti na kmečkih vozovih pa še tiste težke cimbale na voz vleči in jih vlačiti za sabo – ker če kaj, so cimbale težke, in to res težke, lahko mi verjamete –, potem je bila moja nedolžna čuteča prekmurska duša nepopravljivo pokvarjena, in sem pač zaokrenil malo po svoje. In potem nahodil po literarni sceni, kar sem že pač nahodil.

No, s tem odgovorom sem se tudi malo pošalil, zagotovo, čeprav je zgodba dejansko šla nekako tako, je pa bila tudi razumljiva, saj je »gotika« tisto, kar me je kot ustvarjalca v vseh ozirih vedno najbolj navdihovalo, najprej preko romantike, Poeja, temnega ljudskega izročila, čeprav se takrat še nisem zavedal, kako močno je gotika zvezana s svojim izvorom v ljudskem praznoverju, pa potem posledično do Lovecrafta in bolj pogrošnih na eni in underground različic gotike na drugi strani. Pri čemer me sicer najmanj zanima King, ki je že preveč pravilen, če že ne sterilen, čeprav mu seveda ne odrekam pomena, še manj, da bi se primerjal z njim, ampak to ni več tisti težki voz, ki ga Merar vsako noč vleče po capašu, ki si ga je zaživa po krivem prioral. King je veliko preveč meščanski, da bi si lahko bila blizu, sam kot ruralec vendarle bolj padem na tisti temni, ljudski demonizem polnočnih hodcev in vampirjev, ko se skušajo cimprači prežreti skozi slamnato streho. Pa predvsem niso videti kot na primer kakšen Tom Cruise ali Brad Pitt, vsekakor ne.

Nevarnost gotike je sicer predvsem, da razpreden in razvit žanr predstavlja stalno nevarnost zdrsa v kliše ali celo pogrošnost, zato sem se sam vedno poskušal izogniti razviti, meščanski gotiki in se ohranjal v grozi blatnega zakotja – razlika sicer ni toliko v motivih in temah, ampak bolj v atmosferi, notranjem občutju, v bolj izrazitih ljudskih izpisih je groza drugačna, ker sta si domače in tuje manj oddaljena, sta si bolj kot senci –, kar me je nazadnje privedlo nazaj do kmečkega voza, lanenih cap in klobukov v zadnjih pesmih, o katerih bom moral nekaj povedati na koncu.

»Je pa epidemija, in z njo povezane omejitve, založništvo vendarle zadela manj kot kaka druga kulturna področja, to že moramo priznati, vsaj z vidika manjših producentov, ki smo malo bolj fleksibilni in nismo odvisni od vrtoglavih cifer, da bi obstali.« Foto: Aleš Jelenko

V okviru založbe izdajaš tudi revijo za umetnost in dialog kultur Provinca. Ker v njej najdemo tako literarne kot tudi arhitekturne in likovno obogatene prispevke, je notranjost pravzaprav izrazito barvna. Precej netipično za slovenski revijalni prostor (če seveda odmislimo »trač« revije). Zakaj si se odločil vstopiti na ta način? In kako misliš, da se – glede na vsebino – razlikuje od ostalih literarnih revij pri nas?

Po mojem se od njih še najbolj razlikuje po likovni podobi in kakor se pač nasplošno razlikujejo uredniški koncepti. Izdajanje barvno bogate revije je rezultat finančno vzdržne »tisk po naročilu« proizvodnje, ki ga je razvila naša založba, da se izogne previsokim stroškom. Je pa nadaljnji obstoj in razvoj revije odvisen predvsem od števila naročnikov, pri katerem nam zdaj kaže bolj tako tako. Še kakšno leto, dve, tri bomo vztrajali, potem pa bomo videli.

Si torej pisec, urednik, bil si recenzent in občasno tudi prevajalec; kakšen se ti zdi slovenski literarni prostor? Se je v dveh/treh desetletjih kaj koreniteje spremenilo? Si pri mladih avtorjih/avtoricah zasledil kakšne nove smeri/tokove?

Vprašanje je ravno pravo izhodišče za starčevsko nerganje, za katerega sem dovolj v letih, da mi je že precej domače, po drugi strani pa premalo, da se še ne bi delal, kot da temu ni tako, in bom odgovor zaobrnil malo drugače. Upam, da se je s prihodom novih generacij piscev kaj spremenilo in po svoje razvilo. Sicer bi bilo vse skupaj preveč dolgočasno. Med mladimi vas vsekakor poznam nekaj odličnih avtorjev in avtoric, ki vas rad prebiram in bi vas seveda prebiral manj rad, če mi nekaj vašega občutja sveta in literarnega izraza ne bi bilo tudi tuje.

Kakšno je sicer stanje v slovenskem založništvu (kot urednik založbe Volosov hram to iz prve roke občutiš)? Kako je kriza s koronavirusom vplivala na trg? Prodaja se je verjetno precej ustavila, saj so knjižnice in knjigarne začasno prenehale z delovanjem …

Se je ustavila, ja, in je prve tedne bilo tudi precej travmatično, priznam, ampak potem sem si rekel, da to, kar je, ni samo prehod v »novo realnost«, kakor tudi ni samo čakalnica, kjer se prejšnje stanje vrne takšno, kot je bilo, ampak kot edino, kar je, in kar lahko še bo. Navsezadnje niti ne more biti drugače; tudi če obstanemo v življenjskem položaju, ko se trdno oklepamo nečesa, česar nočemo pustiti za sabo, se na koncu spremenimo, ker smo navidezno negibni skozi čas, ki gre svoje vsakdanjosti naprej in nas sam po sebi spreminja, naj se še tako ne spreminjamo, zato v tem oklepanju občutka istosti vendarle postanemo popolnoma drugačni, pa če nam je prav ali ne.

Kot založnik sem pač sprejel danosti, in čeprav smo najprej tudi mi izgubili tako rekoč celotni trg – delali smo večinoma s splošnimi knjižicami in prodajali na literarnih prireditvah, kar je bilo na začetku popolnoma onemogočeno –, smo se uspeli reorganizirati preko Knjižnega kluba Netopir (bralcem tega pogovora res priporočam, še več, svetujem ogled Volosovega hrama); potem pa so se tudi stari trgi polagamo vrnili v »novi podobi«, tako da se nam je uspelo prebiti in obstati. Je pa epidemija, in z njo povezane omejitve, založništvo vendarle zadela manj kot kaka druga kulturna področja, to že moramo priznati, vsaj z vidika manjših producentov, ki smo malo bolj fleksibilni in nismo odvisni od vrtoglavih cifer, da bi obstali.

»Pri napovedih smo namreč prevečkrat kot sami sebe polni kmečki fantje, ki samozavestno vlečejo za oje, pa se potem jezijo, ker Šeka in Liska vedno potegneta malo po svoje, pa se morajo na koncu unesti, da vlečejo, kakor kravi hodita,« odgovori na vprašanje o odrešilni moči e-knjig. Foto: Lučka Zorko

In kako naprej – je rešitev res v elektronskih knjigah? Bo šel razvoj še bolj v to smer … ali se popolna prevlada e-knjig vendarle nikoli ne bo zgodila? Leta in leta že namreč poslušamo, da gre vse v smer digitalizacije tudi na področju knjig, a se še vedno zdi, da se to ne bo zgodilo, kot da smo na sámo fizično prisotnost knjig preveč navezani …

Tudi sami smo se brezglavo lotili elektronskih knjig, ko so bile knjižnice popolnoma zaprte, seveda, ampak končni domet tega novega področja našega delovanje vseeno ni bil tolikšen, kot smo na začetku epidemije upali, nekoliko tudi zato, ker se je založniški trg, vsaj z vidika manjših producentov, sčasoma stabiliziral in se vrnil na tirnice primerljive s starimi in so se bralci po odprtju knjižnic nemudoma vrnili h knjigam v fizični obliki.

Se pa ne bi šel napovedi. Elektronske knjige so našle svoj prostor in si ga bodo v prihodnje zagotovo samo še širile, kako bo v praksi vse skupaj zares potekalo, pa je nemogoče napovedovati, ker bo dejanskost prihodnjega prinesel razvoj sam. Z razvojem je vedno tako, da nas potegne za sabo, pa naj smo še tako prepričani, da smo mi tisti, ki ga poganjamo – po drugi strani pa razvoja ni, če ga zares ne poganjamo tudi sami.

Pri napovedih smo namreč prevečkrat kot sami sebe polni kmečki fantje, ki samozavestno vlečejo za oje, pa se potem jezijo, ker Šeka in Liska vedno potegneta malo po svoje, pa se morajo na koncu unesti, da vlečejo, kakor kravi hodita, ti pa morata tudi slediti, kakor on potegne. No, tako nekako je vedno z vsem, kar se razvija in spreminja skozi čas.

»Sodelujoči so me /…/ med procesom dela prepričali, da je to vendarle poezija, da najbrž ne bo prišla na Slovenski pozdrav in da se ne bo do neskončnosti igrala na ohcetih; ob ocenah sem najprej, jasno, malo povesil nos, a sem se potem sprijaznil, da ne morem biti popolnoma ABBA, ampak samo zgodnji Duran Duran, in sem se prepustil igri, ki je privedla do zanimivih rezultatov.« Foto: Aleš Jelenko

Naj se na koncu ustavim še pri tvoji zadnji knjigi, pesniški zbirki Vsakdanjosti, ki je letos izšla pri zavodu Droplja. Kot pove že naslov sam, se v zbirki srečujemo z vsakdanjostmi, dogodki ali doživetji, ki niso nič posebnega, ki potekajo ves čas, celo večkrat, a so na nek način ravno zaradi tega posebni in – paradoksalno – nevsakdanji. Zdi se, da se tega premalokrat zavedamo, premalo se zavedamo, da so ravno malenkosti tiste, ki nas delajo ljudi in nam ostanejo v spominu. A za to nekako nimamo časa, se strinjaš? V zbirki si zapisal: »Ni treba nenehno za nečim hiteti, / po cestah si brusiti nog, / včasih je prav zgolj v tišini objeti / spokojni mir vsenaokrog.«

Pesniška zbirka Vsakdanjosti ima zanimiv nastanek in razvoj, ki v njenem bistvenem segmentu še ni zaključen, in je izdaja v knjižni obliki do določene mere izhodišče. Napisal sem namreč en song, ker sem lani poleti ob neki priložnosti stavil, ali se morda celo napihoval, da to pač znam narediti – šlo je za točno določeno temo sicer prvega songa v zbirki, ki sem ga dal v vpogled skladatelju; presodil je, da je primeren za uglasbitev, uglasbil ga je, presodil, da bi lahko to počela v tandemu še naprej, napisal sem naslednji song in potem tako naprej do štiriindvajsetega.

Prva uglasbena songa bosta objavljena v posneti verziji, ker sta tako rekoč končana – kasneje pa bo posnetih vseh štiriindvajset; knjiga, v kateri so zbrani v obliki pesniške zbirke, pa je pred kratkim izšla. Na material v knjigi je do določene mere vplivalo dejstvo, da smo sproti razmišljali in vzpostavljali produkcijo, kar se kaže tako skozi songe kot pesmi v knjigi, ko jih prebiramo od začetka do konca; predvsem sprotne informacije, ko so me sodelujoči pri produkciji med procesom dela prepričali, da je to vendarle poezija, da najbrž ne bo prišla na Slovenski pozdrav in da se ne bo do neskončnosti igrala na ohcetih; ob ocenah sem najprej, jasno, malo povesil nos, a sem se potem sprijaznil, da ne morem biti popolnoma ABBA, ampak samo zgodnji Duran Duran, in sem se prepustil igri, ki je privedla do zanimivih rezultatov. Izhodišče je bilo vedno v bolj ali manj šlagerskih refrenih, in to dejansko šlagerskih, ne zgolj kot neka intelektualna, umetniška igra, iz katerih potem nastanejo takšni preveč komplicirani šlagerji, ki sploh niso šlagerji, pa tudi kaj drugega ne; sem se pa do konca ustvarjanja zbirke – ko je bilo za poroke namenjenih pesmi, ki jih najbrž ne bodo peli na porokah, dovolj – popolnoma sprostil in je tako nastalo tudi nekaj že scela gotskih štiklcev, ki jim sam pri sebi pravim »depressive suicidal post schlager metal« in so mi od vsega materiala v knjigi, razumljivo, najbolj pri srcu.

Ja, ta celotna igra z »vsakdanjostmi« je napisala zanimivo knjigo, ki jo je vredno prebrati in na katero sem res ponosen; morda tudi zato, ker sem se znal tako prepustiti ustvarjalni igri, da so nekatere pesmi tudi mene samega prav presenetile, v stilu »od kod se je pa to zdaj vzelo«. In bom tudi vesel vsakogar, ki bo vstopil v njen svet in se pustil nagovoriti, seveda po načelu: »Vabljen, da pije vsakdo, kdor se pri tem studencu lahko odžeja; komur pa se naš slad mrzi, pa lahko brez zamere svoji siceršnji poti sledi.«

Svoji poti so sledili tudi nagrajenci natečaja za najslikovitejšo pesem o domačem kraju.