BITJASTOVZORČASTI SVET SLIKARKE LAURE LIČER

Piše: Sara Špelec

Če redno obiskujete knjižnice, muzeje, fakultete ali občinske prostore in si srčni utrip vsaj tu in tam pospešite v kakšni ljubljanski kavarni, ste zagotovo naleteli na čisto posebna barvita bitja, rojena pod čopičem slikarke Laure Ličer. Vstopnica v njen bitjastovzorčasti svet je na vašem ekranu ali na dlani …

Bitjastovzorčasta Laura; foto: osebni arhiv

Od kdaj sta si z risanjem »na ti« in zakaj si se mu popolnoma posvetila?

Laura: Z risanjem se že od otroštva ne vikava; vedno sem kaj kracala, bolj resno pa sem se začela jemati malo pred osnovno šolo, ko sem obiskovala ure slikanja v Pionirskem domu. Od tistega obdobja mi je najbližji spomin na upodobitev črne mačke, ki je imela živobarvne vzorce. Zdi se mi zanimiv kontrast mojim sedanjim mačkam, ki so prav tako črne, le da vzorci več niso na njih, temveč naokrog.

Laurin prepoznavni znak so nedvomno mačke; foto: osebni arhiv

Laura: Na ure risanja sem hodila tudi v gimnaziji, likovno izražanje pa sem vzela za svoje »poslanstvo« šele proti koncu faksa. Najprej me je spremljalo le kot popestritev, potem pa sem hitro prestavila v višjo prestavo in naslikala veliko stvari, ki sem jih v prejšnjih letih izpustila, ker nisem niti pomislila, da bi bil to tolikšen del mojega življenja. Tako da nekako deset let na slikanje več ne gledam kot na hobi, ampak kot na enakovreden del mojega življenja, kot je služba ali druženje z bližnjimi. Zakaj? Ker sledim svojemu impulzu.

Zakaj je tvoj umetniški svet bitjastovzorčast in kdo so tvoja bitja?

Laura: Ker ne uspem naslikati slike brez kakšnega bitja in vzorcev. Beseda je sicer malo zakomplicirana, ampak takšni so tudi moji izdelki: velikokrat ravno ne sledim reku »manj je več« in ponekod prestopim mejo kiča, ampak rada imam življenje, ki ga uspem upodobiti – če je lahko z barvami nasičeno tropsko morje, potem tudi meni ni treba iskati minimalizma znotraj mojega platna. Bitja so nekakšne mešanice že izumljenih živali in moje fantazije, velikokrat se pojavi kakšen vesoljček in čuden križanec.

Eden izmed Laurinih ljubkih križančkov; foto: osebni arhiv

Laura: Skupno mojim bitjem je to, da se povezujejo med sabo in z okolico, da torej opazujejo svet okoli sebe. Poudarek ni toliko na njihovi aktivnosti, velikokrat le »pozirajo« in niso v premikanju, pomembni pa so njihovi pogledi. Upodobiti želim sobivanje in lepe stvari, ki se dogajajo okoli nas.

Tvoje najljubše bitje/bitja in zakaj?

Laura: Nastalo jih je že res veliko – kakšnih 300 Bitij in Človečkov in okoli 150 mačk. Težko bi s prstom pokazala le na eno bitje,  ampak če moram, bi izpostavila Kraljico Kuščarico. Ker morda najbolj predstavlja pojem bitjastovzorčasti svet, posvetila sem ji res veliko časa. Iz nje je nastala tudi sestavljanka, morda nekega dne tudi plakat in še kaj.

Laurinim bitjem kraljuje Kraljica Kuščarica; foto: osebni arhiv

Koliko razstav in slik se je do zdaj nabralo v tvojem barvitem arhivu?

Laura: Skupno okoli 500 slik različnih dimenzij, v tehniki akril na platnu. Poleg tega ilustriram tudi knjige za otroke in odrasle; tako je v tehniki papir na platnu nastalo kar nekaj ilustracij za približno 30 knjig. Zelo rada tudi razstavljam in tako spoznavam Slovenijo, v desetih letih sem imela kakšnih 100 razstav.

Kateri je tvoj najljubši oziroma najmanj priljubljeni razstavni prostor in zakaj?

Laura: Razstavljala sem v umetniško navdahnjenih lokalih, knjižnicah, mladinskih centrih, manjših galerijah in kulturnih domovih,… čisto povsod sem se počutila sprejeto – za vse razstavne prostore lahko trdim, da so bila Bitja dobrodošla. Tako da na to vprašanje ne morem zadovoljivo odgovoriti.

Se ti zdi pomembno, da so likovna dela razstavljena v čim dostopnejših in ne zgolj razstavljanju posvečenih prostorih?

Laura: Verjetno odvisno od stila. Za moje slike nedvomno velja, da rade smuknejo kamorkoli, kjer se jih lahko ugleda, tako da jaz stavim na dostopnejša razstavna mesta. Prvič sem slike obesila na polkna ljubljanske kavarne Maček in to se mi je zdelo prav imenitno.

Kolikor vem, si barvo- in mačjeljubna … Bi lahko rekla, da so mačke tvoja nadbitja in kje vse se znajdejo?

Laura: Ja, res je videti, kot da jih prav po egipčansko častim. Niso ravno nadbitja, mi je pa zelo všeč njihova samozadostnost in eleganca. Mojim mačkam je skupno, da so črne barve z živobarvno obrobo in da imajo na obrazu le oči.

Eleganca in poetičnost Laurinih mačk je na sliki iz osebnega foto arhiva več kot očitna.

Laura: Upodobila sem jih na slikah, stenskih poslikavah in tarok kartah. Tako je za vse mačkoljube kvartopirce na voljo mačji tarok, komplet 54 kart. Najprej so bile upodobljene na lesonitu za namene razstave, potem pa so bile natisnjene še za praktično uporabo.

Mačji tarok za človeške kvartopirce; foto: osebni arhiv

Kot prostovoljka sodeluješ tudi z različnimi društvi – katerimi in kako tovrstno delovanje bogati tvoj umetniški svet?

Laura: Ko sem pričela resneje slikati, so se mi paralelno odpirali novi svetovi tudi v čisto vsakodnevnem, realnem življenju. Povezovati sem se začela z drugimi ustvarjalci in prišlo je do mnogih zanimivih sodelovanj. Nekega dne sem videla, da Kralji ulice vabijo slikarje/-ke, da skupaj z njihovimi uporabniki slikajo v živalskem vrtu. Zdelo se mi je zanimivo, odzvala sem se in rezultat tistega lepega druženja je, da imamo na društvu skupaj že skoraj deset let delavnice. Najprej je bilo toliko interesa, da smo jih imeli dvakrat tedensko, potem se je evforija malo pomirila, tako da se dobivamo enkrat na teden. Včasih nas je peščica, včasih pa nam zmanjka stolov. Na vsake toliko imamo tudi razstave – tako skupinske kot posamezne. Sodelujem tudi z društvom YHD – društvom za teorijo in kulturo hendikepa, kjer sem zaposlena. Osebna asistentka sem osem let, imam pa srečo, ker je tudi tukaj nekaj umetniškega – društvo ima namreč galerijo v Metelkova mestu, kjer enkrat mesečno prirejamo razstave. Za njihovo glasilo sem nekaj malega sodelovala tudi s Spominčico, društvom za pomoč pri demenci.

Bi delila z nami kakšno zanimivo izkušnjo z delavnic, ki jih vodiš?

Laura: Zanimivih utrinkov je res veliko, bom izpostavila dva. Enkrat je na Kralje prišel z zamudo zelo živčen, »naspidiran« slikar, ki je naenkrat naelektril célo skupino in zrušil našo mirno idilo. Vzel je rdečo in oranžno barvico in zelo agresivno pobarval platno. Nismo si upali niti črhniti, tako je bilo napeto. Potem pa je prišlo do preobrata: vzel je bel akril in ga s prsti nežno premazal čez, da je z mehkimi gibi zameglil agresijo. Vsi smo si oddahnili. Sicer ne gledam na umetnost kot na terapijo, ampak takrat sem se pa res zavedla, kakšno moč ima. Ob drugi priložnosti pa smo imeli obdobje abstraktnega slikanja. Na koncu smo vedno dali na kup slike in pametovali, kaj vidimo na njih. Nekega dne pride en »kralj« in reče, da ne bo nikoli več hodil na delavnice, ker se je zalotil, da med kosilom bulji v odprto palačinko in v marmeladi išče podobe (smeh urednika).

Ves čas se povezuješ z najrazličnejšimi literati, med katere sodi tudi mojstrica jezika Breda Smolnikar. Kako sta se spoznali in kako si obogatila njen unikatni opus?

Laura: Spoznali sva se preko založnika in pisatelja Bojana Meserka; za njegovo založbo Blodnjak sem ilustrirala brazilske, filipinske in nigerijske ljudske pripovedke in Bredi so bile všeč. Za pokušino mi je poslala prvo pripovedko (od kasnejših desetih), in sicer Pripovedko o Dursumi. Besedilo se mi je zdelo zelo nenavadno in zanimivo, resničen izziv pa je bil, kako združiti moj stil z njenim. Vsake sem se lotevala drugače in velikokrat so bile pravo nasprotje mojim pozitivnim Bitjem. Tematike so bile od humornih do ekstremno težkih. Pripovedke so si sledile kot po tekočem traku, najprej jih je izdajala posamično, potem pa združene v debeluški, več kot 800-stranski knjigi Si dekle ali si žena. Sodelovanje je trajalo več let in resnično sem vesela, da sem lahko sodelovala pri takšnem literarnem delu.

Eden izmed plodov Laurinega izjemna sodelovanja s pisateljico Bredo Smolnikar; foto: osebni arhiv

Obstaja stvar/bitje, ki ju ne bi mogla narisati?

Laura: Ogromne težave imam pri psih. Sicer jih imam zelo rada, ampak pri slikanju mi pa nekaj zmanjka, da bi bila zadovoljna. Kot da ne znam ujeti njihovega karakterja. Nekoliko težav imam tudi s človekom in pravilnimi dimenzijami, me čaka še nekaj vaje. Sicer pa se mi zdi, da mi gre najbolj od rok upodabljanje domišljijskega sveta.

Tvoj bitjastovzorčasti svet že nekaj let bogati knjižni sejem. Je to zate pomembna odskočna deska ali predvsem priložnost, da kakšno stvar prodaš in predstaviš širši javnosti?

Laura: Vsako leto se knjižnega sejma zelo veselim, zdi se mi, da v tistem tednu več komuniciram z ljudmi kot v celem letu poprej. Je zanimiva mešanica interakcije z ljudmi, ki so v svetu pisateljev in založništva, ter bralcev samih. Knjig je na sejmu res veliko, ljudje so kar malo prenasičeni z vsem, tako da jih gre veliko le mimo, pa vendarle se vsako leto najde kakšna res zanimiva oseba za debato in filozofiranje o mojem delu, tudi do novih sodelovanj pride. Letos sem imela prvič predstavitev knjige na odru, in sicer knjige Bube, v kateri je dvanajst pisateljic in pisateljev napisalo zgodbe k mojim slikam. Vedno sem si želela predstavitve na sejmu in veseli me, da se je želja uresničila.

Knjižni sejem se začne šele, ko se vanj naselijo Laurina bitja. Foto: osebni arhiv

Razmišljaš o sebi predvsem kot o slikarki ali prej ilustratorki in k čemu v prihodnje stremiš?

Laura: Nekako se najbolj poistovetim z mislijo, da sem slikarka, ki upodablja na bolj ilustratorski način. Sodelovanje z literati je zelo zanimivo in pestro, pa vendar lahko rečem, da najbolj stojim za svojimi slikami – se pravi eno platno, ena zgodba. Nastajajo spontano, korak za korakom, brez skic. Takrat se počutim resnično svobodna in brez meja. V prihodnje si želim novih sodelovanj in morda malo več marketinške žilice.

Za konec nam izdaj še, kdo so te tvoje bube, in kakšno je bilo/bo njihovo zadnje dejanje?

Laura: Bube so moj kokon sreče! Gre za dvanajst slik večjih formatov, ki so bile premierno predstavljene na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Sledilo je iskanje pisateljic in pisateljev, ki bi naknadno k vsaki bubi napisali svojo zgodbo. To se je tudi zgodilo; prejemanje njihovih prispevkov me je resnično osrečevalo. Zelo raznolike zgodbe, večinoma za odrasle bralce, smo predstavili v Trubarjevi hiši literature. Njihovo zadnje dejanje pa je bilo odziv Kulturnega centra Maribor, ki je knjigo tudi izdal.

Laurin najnovejši “kokon sreče”, nastal v sodelovanju z 12 avtorji in avtoricami. Foto: osebni arhiv

P. S.: Kje jih bomo v prihodnje lahko srečevali?

Laura: Bube so trenutno razstavljene v knjižnici Šiška, branje zgodb bo 28. januarja, lepo vabljeni. Zaenkrat imamo rezerviran razstavni prostor v knjižnici Sežana v aprilu in na Ministrstvu za obrambo v septembru. Vsakič se bodo pridružili tudi pisateljice in pisatelji in ob slikah prebrali svoje zgodbe. Vabljeni!

Po obisku Laurinega bitjastovzorčastega sveta ste vabljeni še, da se pobliže seznanite z izkušnjo, za katero se ne smete prikrajšati!