ČRNA SKRINJICA – ZALOŽBA, KI UBIRA NOVE POTI

Piše: Miša Gams, 17. november 2024

Črna skrinjica je sicer naprava, ki jo bolj kot ne poznamo iz poročil o letalskih nesrečah, saj na podlagi beleženja tehničnih podrobnosti in govora med pilotoma strokovnjaki z njeno pomočjo lažje dešifrirajo vzroke za določeno nesrečo. Črna skrinjica pa je po drugi strani tudi ime “butične” založbe, ki jo je leta 2022 ustanovilo Literarno društvo IA in je do danes izdala več deset pesniških zbirk, pesniških dram, esejev in zbornik. Posebnost te založbe, za katero je potrebno že na začetku povedati, da se pri izidu knjig ne omejuje le na avtorje mlajše generacije, čeprav so ti v precejšnji večini, je, da želi razbiti družbene predsodke o tem, da so pesniške zbirke “tretjerazredno” literarno delo, ki ga založniki – za razliko od romanov in zbirk kratke proze – spravijo v tisk le v primeru, če gre za prepoznavno pesniško ime in vnaprej zagotovljeno prodajo. Črna skrinjica je tako na preži za drznimi pesniki in pesnicami, ki se preizkušajo v izvirnih pesniških žanrih in stilih in ki nudijo suvereno držo, ki jo tu in tam podkrepijo tudi s performansi, intermedijskimi dogodki, koncerti in razstavami. Ker se ekipa v sestavi pesnika in entuziasta Dejana Kobana, sourednika Mihe Mauriča, grafične oblikovalke Jane Kumberger in lektorja Jerneja Zupaniča želi izogniti standardnim vzorcem promocije in distribucije, črnih knjižic ne boste zagledali v vitrinah slovenskih knjigarn (razen v knjigarni Azil in v knjigarni založbe Sanje) niti na policah knjižnic, do njih lahko pridete le s pisanjem na njihov služben e-mail ali z obiskom katere od njihovih literarnih prireditev, ki so zadnje mesece precej pogoste in se odvijajo po vsej Sloveniji.

Julija je imela Črna skrinjica postavljeno stojnico na ljubljanskem festivalu 29. Slovenski dnevi knjige, kjer je poskrbela tudi za bogat kulturni program; na festivalu Pranger, ki začetek julija poteka v Rogaški Slatini in v Ljubljani in na katerem sodelujejo tako literati kot kritiki, pa je bil v ospredju pesniški prvenec Lare Božak Z luknjami v prepihu. Avgusta so na Kamfestu svoje pesmi brali kamniški avtorji Lenart Sušnik, Pavla Zabret in Pino Pograjc, septembra pa je Črna skrinjica sodelovala v Kranju na Festivalu neukročenega verza, kjer je imela stojnico s knjigami ter predstavitev pesniškega prvenca Ane Štular z naslovom In jaz in jaz in jaz in jaz … Posebnost dogodkov, ki jih organizira založba Črna skrinjica, je med drugim tudi v tem, da avtorji predstavijo svoje pesmi iz zbirke na precej neklasičen način – z vizualnimi ali zvočnimi performansi, video projekcijami, z improviziranim teatrom, body art-om, punk, rock ali noise koncertom, s trganjem posameznih sklopov besed iz knjige in še bi lahko naštevali …

Na oktobrskem literarno-performativnem festivalu Ignor se je predstavilo okrog 30 avtorjev in avtoric

Med najbolj popularnimi in obiskanimi prireditvami, ki jih organizira Črna skrinjica, naj izpostavim festival Ignor, ki je potekal tretji teden v oktobru pod nekoliko pesimističnim sloganom Zanimanje upada in sicer štiri dni zapored, vsakič na drugi lokaciji (Jalla Jalla, Channel Zero in Tiffany). Vsak večer je uvod v serijo zanimivih gostov, ki so prebirali iz svojih zbirk pa tudi romanov, esejev itd. na duhovit način izpeljal družbeni kritik in sociolog glasbe Miha Zadnikar, ki je s pomočjo interdisciplinarnih tez preletel zgodovino revolucionarnega boja in obete za prihodnost ter v navezi s pesnikom Dejanom Kobanom in pesnico Nežko Struc pozval mlade avtorje in avtorice k predstavitvi njihovega literarnega ustvarjanja. Festival sem tako rekoč ujela za rep, saj sem se ga udeležila le zadnji dan, a moram povedati, da so obiskovalci postavili festivalski slogan “Zanimanje upada” na glavo, saj so – kljub temu, da so na Metelkovi tisti večer potekali vsaj štirje koncerti – množično obiskali in podprli prav omenjeno literarno prireditev, na kateri sta svoje nove pesmi prebirala med drugim tudi mariborska pesnica Nina Medved in kamniški pesnik Pino Pograjc (slednji je svojo točko zasnoval kot melanholični kabaret s pesnico Špelo Setničar), medtem ko je mariborski glasbeno-literarni dvojec Bambus (Alja Pušič, Gašper Drev) doživeto zapel in odrecitiral pesmi iz svoje zgoščenke. Na štirih festivalskih večerih se je zvrstilo okrog trideset avtoric in avtorjev, deset med njimi je prebralo oz. na različne načine predstavilo svoje pesmi, ki so izšle pri Črni skrinjici. Prednost spontanega festivalskega vzdušja, ki ga že ves čas prakticira Črna skrinjica, je prav gotovo tudi v tem, da do zadnjega ni znano, kdo bo nastopil, kaj in kako bo zadevo interpretiral ter kakšne rekvizite bo pri tem uporabil. Pri tem je treba izpostaviti, da so k udeležbi vabljeni tudi tisti, ki v predalih hranijo kakšne neobjavljene pesmi in prebliske, ki bi jih radi delili z drugimi in ki bi za prebijanje ledu potrebovali neobsojajočo publiko, ki osredotočeno posluša. Obiskovalci na vhodu vsakič plačajo vstopnino po svojih zmožnostih, čeprav je zaželjen prostovoljni prispevek pet evrov, pri večdnevni karti pa se vedno prizna tudi določen popust.

Pesniki in pesnice založbe Črna skrinjica

Med pesniki in pesnicami, ki so izdali svoje pesniške zbirke pri Črni skrinjici – ta se na družbenih omrežjih predstavlja kot “drobna založba z razsežno poezijo”  – so: Urša Majcen, Rok Korošec, Gregor Kosi, Pino Pograjc, Jernej Zupanič, Sergej Harlamov, Lenart Sušnik, Pavla Zabret, Nela Poberžnik, Karl Hmeljak, Hana Meško, Hannah Koselj Marušič, Vid Karlovšek, Martin Mikolič, Miha Maurič in Lara Božak. Med avtoricami, ki so nazadnje izdale pesniško zbirko pri dotični založbi, naj poleg prej omenjene Ane Stular (In jaz in jaz in jaz in jaz…) navedemo še Niko Gradišek (zbirka Obronki) in Hannah Koselj Marušič (VSE JE ENO VSE JE VSEENO) – vse tri bodo imele predstavitev svojih prvencev v torek, 19. novembra ob 19 h v klubu Channel Zero na Metelkovi. Koselj Marušič je svojo zbirko zasnovala tako, da jo je opremila s slikami iz otroštva, da se zdi kot bi listali po “družinskem” albumu, v katerem so pripete njene refleksije ob odraščanju v izrazito patriarhalni družbi. Med iskanjem višnje na torti trčimo ob najrazličnejše spolne, fizične in psihične zlorabe ter nepredelane travme, ki jih zdravi s precejšnjo mero iskrene žalosti in samoironije: “… ne upam si objaviti te pesmi / ker bo mami jezna / ne upam si ničesar / kar mami ni všeč / ker mi bo rekla / kaj vse bi loh postala / če te ne bi mela / nehvaležna hčerka // ne znam ljubiti brezpogojno / ker so me ljubili samo / če sem bila pridna”. Pesnica, ki pri svojem delu rada združuje različne medije kot so video, risbe, fotografije in literatura, ima v novembru v galeriji Kapelica tudi svojo razstavo slik. Zeleno obarvane arhitekturne formacije, ki krasijo notranjost pesniške zbirke Obronki Nike Gradišek predstavljajo umirjujoče ravnovesje med osebno izpovednimi pesmimi drobnih ritualov vsakdanjega življenja (“v začetke moramo verjeti, / ker bi nas sicer teža zaključkov / nežno prekucnila čez balkon v petem nadstropju…”) in zavedanjem, da smo družbena žival, ki ima ambivalenten odnos do lastne poezije: “Moja poezija raste kot plevel, / med zapiski in seznami obveznosti, / ki so poniknili med kupi papirja, / moje pesmi se držijo za roke s pogovori, ki sem jih imela včeraj, / poganjajo neudomačeno in neprofesionalno, / zavihanih robov in zapackanih površin, / nič umetniškega ni na telefonski aplikaciji za zapiske, / in verjetno je tako prav.” Ogorčenje nad patriarhalno pozicijo ženske in lažnivostjo izumetničenega sveta preveva tudi pesniško zbirko In jaz in ja in jaz in jaz … Ane Štular, ki v pronicljivem seciranju vsakdanjih dogodkov nenehno kroži v koncentričnih krogih cinične analize sebe in drugih: “Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / preveč govorim in moram utihniti, / se navaditi biti domača žival. / Jaz sem cipa in znam jih ignorirati. / Jaz sem svinja in ubogam na besedo. / Jaz sem gospodinja, znam biti slepa in gluha. / Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / jaz sem plodna proizvodnja novih generacij.” Zanimive in poučne so tudi refleksije o pesnikih in njihovih muzah: “Pesniki so lažnivci. / In poleg vsega držijo skupaj, tvorijo razne trope, / kjer se v lažeh med seboj celo podpirajo, / spodbujajo in laži drugih hvalijo. / Večji lažnivec ko je pesnik, / bolj je cenjen. // … // Muze pesnikov / v realnosti niso tako orgazmične, / kot jih ti opisujejo, / niso nikakršne boginje, / temveč samo navadne ženske.”

Svojo zdaj že tretjo zbirko z naslovom Megalomast in Izbruhijada pa težko pričakuje tudi Pino Pograjc, kateremu je Črna skrinjica omogočila izid pesniškega prvenca Trgetanje, ki si je pred dvema letoma na 38. slovenskem knjižnem sejmu upravičeno priboril nagrado za literarni prvenec leta. Glede na to, da se bo Črna skrinjica letos prvič predstavila tudi na zdaj že 40. slovenskem knjižnem sejmu, ki bo potekal med 26. oktobrom in 1. decembrom na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, držimo pesti, da bo tiskarjem uspelo do takrat natisniti vse izvode.

Kontroverzni zbornik Bog si ga drka na nas

Domiselno oblikovana antologija enajstih pesnic in pesnikov  – večina med njimi je prav pri Črni skrinjici izdala svoj prvenec – je izšla leta 2022 in še pred izidom zaradi neobičajnega naslova požela veliko neodobravanja (naslov antologije je pravzaprav verz iz pesmi Nele Poberžnik, ki je poleg Lare Božak, Nejke Jevšek, Vida Karlovška, Hannah Koselj Marušič, Urše Majcen, Hane Meško, Martina Mikoliča, Lare Pustinjek Miočić, Lenarta Sušnika in Pavle Zabret ena izmed avtorjev/avtoric zbornika). Na začetku naj bi izšla pod okriljem Društva slovenskih pisateljev, vendar je le-to zavrnilo sodelovanje, saj so prejeli pismo s kar 180 podpisniki, ki so bili mnenja, da zbornik s tovrstnim naslovom žali verska čustva bralcev. Založništvo je prevzel Dejan Koban, ki mu je Bog si ga drka na nas predstavljal svojevrstni izziv, obenem pa je bil to tudi eden izmed prvih projektov novonastale založbe Črna skrinjica, za katero je značilno, da izdaja knjige v temni barvi z različnimi vzorci, čeprav se občasno najde tudi kakšna barvna izjema. V vlogi urednikov sta se preizkusila Lenart Sušnik in Vid Karlovšek, ki sta v spremni besedi izpostavila ustvarjalni bes in jezo mlade generacije pesnikov zaradi brezposelnosti, prekarnosti, pristranske stanovanjske politike, vojn, ekonomske krize in utesnjujočih geopolitičnih razmer, ki ostajajo še dandanes negotove. V antologiji zasledimo poigravanje z najrazličnejšemi literarnimi stili – od Kosovelovega konstruktivizma (Vid Karlovšek, Martin Mikolič, Hannah Koselj Marušič) pa do vizualne poezije Francija Zagoričnika (Lara Pustinek Miočić), piko na i pa pristavi Lara Božak, ko v pesmi z naslovom Venera zapiše: “nekdaj se bo moj prosti verz / nemara celil / v prave vejice in pike”. Medtem ko ženske poskušajo prebiti kastracijski kompleks in nemoč z drznimi brcami naravnost v središče falocentrične družbe – Pavla Zabret na nekem mestu zapiše: “…s trumno in pogumno / drkamo / lastni intelekt / voajersko in postrani / sluzavo in direkt / stoji mi / trda sem / spremna / pa na jok mi gre”, se moški iskreno in brezpogojno predajo nihilizmu in malodušju – Lenart Sušnik v pesmi Manifest strne svoje misli: “V bistvu nimam niti nič za povedat, obupam nad vsem. / Pisal sem rime in verze in obupam. Pač ne, realno, zaprite / to faking knjigo, ker v njej ni nič pametnega. Pa ne, da v / drugih je. Tu je pač samo en model, ki je jezen, ker res ni / hotel delat, pa zej pač je treba, / in ker se ni prav rodil in ker / drugi so se, in ko jih jebe. Pač če boste brali naprej. Tako da / ja, pač zaprite to sranje in pejte raj na sprehod.”

Kljub na trenutke temačnim mislim in nihilističnim zapisom, ki jih vsebuje zbornik Bog si ga drka na nas, pa ostaja Črna skrinjica zvesta svojemu poslanstvu – preverjanju srčnega pulsa družbe, ki se nenehno nahaja na robu preživetja in vsrkavanju najrazličnejših refleksij, vtisov in vizij generacij, ki se z njo iz dneva v dan spopadajo ali pa le tiho motrijo njen razpad. Ta posebna camera obscura je nenazadnje tudi filozofska matrica, poetičen hologram želja, hrepenenj in upov, ki povezujejo vse nas v danem trenutku, ne glede na to ali smo neposredno vanjo vpeti ali pa zgolj stojimo ob njej kot nemi opazovalci.