13. december 2024
Piše: Elizabeta Žnidaršič Stefancioza – Erži
Avtorica tegale članka, je ena tistih prijaznih Jeseničank, ki je bila prisotna prav vsak dan letošnjih Čufarjevih dni in se po predstavi družila z igralci in ekipami skupin, ki so opravile svoje delo, hkrati pa pozorno premišljevala o tem, kar je videla. Nič nenavadnega, saj je tudi sama aktivna gledališka igralka, zlasti pa mentorica mladim jeseniškim lutkarjem in gledališčnikom, ki vsako leto pripravijo kaj novega. Erži je o Čufarjevih dnevih pisala že lansko leto, letos pa je svoja premišljevanja nadgradila s čustvenim osebnim pristopom, ki vzpostavlja nov način razmišljanja o gledališču nasploh – morda na način tistega, kar je stari Grk Aristotel imenoval gledališka katarza, ki se v človeka zažre po končani predstavi in ga dela boljšega in bolj človeškega. Tega skorajda ne znamo več – vendar Erži očitno še vedno!
***

Tatjana Peršuh: Agata Visoška, Loški oder, najboljša predstava po izboru strokovne žirije, plaketa za najboljšo moško igro celotnemu igralskemu sestavu
Ker nekaj vode je že preteklo, odkar je padel zastor na končane 37. Čufarjeve dneve, v meni pa še vedno žubori živ spomin na sedem čudovitih predstav, ki jih je jeseniški oder spet ponujal na ogled , presojo, premišljevanje.
Vprašala sem se, zakaj hodim v gledališče? Zakaj tako rada hodim v gledališče? Zakaj me tako polni še dneve in dneve po ogledanih predstavah?
Ljubiteljsko gledališče je v preteklem desetletju visoko dvignilo nivo. V začetnih letih smo po večini gledali komedije, z željo po dvoranah polnih smeha. Nič ni narobe s tem, seveda ne. Smeh prihaja in pride med ljudi kot očiščevalno, zdravilno sredstvo za vse tegobe vsakdana. In prav je tako. Mora biti tako.
Sama pa hočem več, hočem, da tudi komedija v meni zazveni in zveni še dolgo po odhodu domov. Hočem, ne želim, hočem, da me vsaka predstava postavi pred samoizpraševanje, vedno znova in znova o človeških vrednotah, mi postavi ogledalo, me pretrese, tako ali drugače.
Finida je ponujala smeh, poigravala se je z eno temeljnih radosti ali bolečin človeka – željo po potomstvu. Ponudila nam je simpatične, humorja polne like in spomin na Jeseničanom tako ljubo poletno destinacijo. Meni pa je manjkalo poglobljenega pogleda v to. Nenazadnje, neizpolnjena želja po otrocih ali zgolj neznosno hrepenenje po njih, v človeku pušča globoke rane.
Zato pa se je z neizmernimi globinami človeškega uma in čutenja poigraval Sartre. Za zaprtimi vrati pekla smo bili priča krutemu, neizprosnemu, za prehod nazaj neprepustnemu čuvaju, pa trem na videz čvrstim, kasneje pa tako ranljivim, vsega človeškega polnim likom. Od nebes do pekla in nazaj. Pa tega – nazaj – ni. Ker si sami ljudje ne dopustimo. Ne odpustimo. Igralci so vse te fragmente človeškosti odigrali do popolnosti. In pustili sled.

Ajdin Hujzarović: Dan, ko je padel sneg, Studio Dramatikon Kranj
Dan, ko je padel sneg je ponujal drug segment: dolgo časa marginalno skupino, ki je bila skozi zgodovino ves čas prisotna in iskala svoje mesto. Avtor in igralci so – skozi gledalcu tudi fizično boleče prisotno bližino – na ogled postavili – sebe. Ni me motila bližina, ganila me je iskrenost in ranljiv vpogled v drugačnost. Sem se pa in se še sprašujem, je res potrebno drugačnost tako visoko dvigovati na piedestal. Nenazadnje, s katerimi koli statističnimi podatki se poigravamo, naletimo na skupine družbe, ki so odrinjene na rob, spregledane, zaničevane. Nenazadnje, kateri koli človek, ki je pripravljen pogledati vase, v sebi naleti na globine in bolečine, ki družbi niso všečne, so zaničevane in spregledane. In se z njimi sooči, ali pa ne. In v sebi najde moč in svoje mesto. Brez cirkusa in parad.
Po snegu pa se je zgodila Agata Visoška. Prihajali so v dvorano ogledniki in prihajali so na oder sodniki. Oboji hkrati, oboji vsi v enem. Sodniki, ki so ves čas klicali po svojem vrhovnem, katerega lik je meni ostal skrivnosten. Se je pa na njegovem mestu pojavljal lik ministranta, ali nemara mežnarja, ki namesto, da bi ponujal vodstvo, razprši meglo, postreže s pijačo, ki zamegli um in jedačo, ki razgali, raztrančira človečnost. In bil je rabelj, potisnjen v svojo vlogo, ki jo potem zares in neizprosno kruto odigra. In vanjo povabi sodnike. In nenadoma so/smo vsi rablji, vsak iz drugega vzgiba, vsak ranljiv , iz te ranljivost pa se rojeva krutost. Vedno znova in znova. In tako Agata preseže lokacijo Visokega in se preseli v vsakega od nas. Smo sodniki, krvniki, zgolj gledalci ali tudi akterji – življenja? Vrhunska predstava, izjemno odigrani liki. Profesionalno.

Zaprta vrata, KUF Fofite Medvode, posebno priznanje za igri Zvone Nagode
Tudi Pianist se je razgalil in se poigraval z ranljivostjo, z idejo – smo režiserji svojega obstoja ali zgolj igralci, s katerimi se poigravajo okoliščine, življenje? In življenje, ki ga živimo, je naše, ali zgneteno od pravil, nesmiselnega reda, nestrpnosti?
Potem pa smo vstopili v dnevno sobo – popolnih tujcev. Prijateljev, ki samo mislijo, da se dobro poznajo. Komedija, ki pa je resna drama, nam nastavi ogledalo. Smo to, kar pravimo, da smo, ali nemara v malo črno napravo skrivamo svoj pravi jaz. No, pravzaprav mislimo, da ga skrivamo, v resnici, ga s tem ponujamo na ogled celemu svetu. Kako prosojni smo postali v zadnjih desetletjih, odkar človeška bližina ni več to kar je bila, in nam življenje krojijo »pametne naprave«, prave, zdrave presoje in pravega čutenja pa je vse manj. In tukaj ponavljam. Spet. Vrhunska predstava, izjemno odigrani liki. Profesionalno.

Popolni tujci, režija Jasmin Kovic, Šentjakobsko gledališče Ljubljana, plaketa za najboljšo žensko vlogo Tanjo Valentinčič Rudolf
Zadnji tekmovalni večer so se v peskovniku absurdnosti poigrale Žabe. In raziskovale vzgibe, ki človeka ženejo v željo po neizmerni moči, le- ti pa v vojno. In spet smo pri – zgodovini in sedanjosti. Ali v vsakem izmed nas nekje skrit živi Neron – samooklicani kruti, ponoreli vladar?*
Ja, vse te prečudovite predstave so nam postregle z vprašanjem in zrcalom?
*»Je naša duša res tako čista, kot mislimo da je?«
In prav to vprašanje in odgovori, no pravzaprav vedno nova in nova izpraševanja in neskončna ogledala, ki nam jih gledališče ponuja so razlog, zakaj imam tako rada gledališče.
In vsako leto višji nivo predstav – so odgovor.
Smeh pa, tisti pravi, tisti izpolnjujoči, se rojeva v tistih segmentih krhkega človeškega fraktala, ki je prerastel bolečino, ki jo je spremenil v bivanju znosno stanje. Če parafiram velikega misleca patra Karla Geržana, ki pravi, da se pravi humor rodi, ko prerastemo svoje strahove, bolečine in se jim nasmejimo.
* citat iz gledališkega lista, avtorja Žiga Medveščka