Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Katja Gorečan
Dr. Gašper Troha se profesionalno udejstvuje na področju sociologije literature, zgodovine gledališča, teorije drame in analize uprizoritve, poleg tega pa je tudi urednik revije za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater. Tokrat sva spregovorila o njeni najnovejši številki, ki se tematsko posveča ljubiteljskemu gledališču v Sloveniji in tujini.
Gašper Troha je diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo in na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Leta 2007 je doktoriral s tezo Artikulacija odnosa do oblasti v slovenski drami 1943 – 1990, leta 2015 pa izdal knjigo Ujetniki svobode (Aristej) o družbeni vlogi slovenske dramatike med letoma 1943 in 1990. Fotografija Janeza Marolta priča o tem, da je vedno z nekom v dialogu.
Kaj je spodbudilo izid tematske številke znanstvene revije Amfiteater, ki se posveča ljubiteljskemu gledališču?
Uredništvu revije se je tema ljubiteljskega gledališča zdela aktualna, ker gre za področje, s katerim se raziskovalci redko ukvarjamo. Po naključju se je z raziskovanjem ljubiteljskega gledališča v različnih evropskih gledaliških sistemih začela ukvarjati tudi evropska raziskovalna skupina STEP (Project on European Theatre Systems oz. Projekt za raziskovanje evropskih gledaliških sistemov), kar nas je še dodatno prepričalo o širši relevantnosti in zanimivosti tematike. O vprašanjih ljubiteljskega gledališča smo začeli razpravljati jeseni l. 2019 na simpoziju v Ljubljani; na podlagi diskusije in predstavljenih tez pa so kasneje nastali članki, objavljeni v letošnji prvi številki Amfiteatra.
Kdo so avtorji in avtorice prispevkov in katere teme izpostavljajo?
Številka obsega štirinajst člankov, ki so jih napisali slovenski in tuji gledališki raziskovalci. Med njimi so dr. Barbara Orel, dr. Tomaž Toporišič, dr. Aldo Milohnić, dr. Tomaž Krpič, dr. Gašper Troha, Ana Kocjančič in Anneli Saro in Hedi-Liis Toome iz Estonije, Vicki Ann Cremona in Marco Galea z Malte ter Louis Ejgod Hansen z Danske. Tem se pridružujejo še nekoliko mlajše avtorice, med katerimi so Ana Vrtovec Beno, Barbara Polajnar, Tara Milčinski, Ajda Sokler in Kaja Novosel.
… o čemer se lahko prepričate v pričujoči številki revije Amfiteater na fotografiji iz arhiva Slovenskega gledališkega inštituta.
Teme bi lahko razdelili v tri sklope; začnemo z obravnavo nekaterih zgodovinsko pomembnih primerov ljubiteljskih gledališč, ki so usmerjali razvoj slovenskega gledališča (Delavski oder, Pekarna, Pupilija), in nadaljujemo z raziskavo ljubiteljskega gledališča ter njegovega položaja na celotnem kulturnem polju pri nas in v tujini (konkretno v Estoniji in na Malti). S tem po eni strani predstavimo izzive in dosežke sodobnega ljubiteljskega gledališča, po drugi pa se primerjamo s tujimi gledališkimi praksami, kar odpira zanimiva vprašanja. Na koncu tokratne številke so študije posameznih primerov, torej posameznih gledališč (ljubiteljsko gledališče na Studencu), projektov (Škofjeloški pasijon, Čufarjevi dnevi) ali pa oblik (ohranjanje kulturne dediščine in gledališče zatiranih).
Kakšen pomen ima ljubiteljsko gledališče v Sloveniji?
Pravzaprav velikega. Vseskozi je predstavljalo obliko gledališča, ki združuje veliko število aktivnih udeležencev. Poleg tega se je z razvejanim delovanjem predvsem po l. 1945 razširilo na vsa območja današnjega slovenskega prostora. Se je pa njegova vloga pri razvoju slovenskega gledališča skozi zgodovino spreminjala; v nekaterih obdobjih – predvsem na začetku, z delovanjem Dramatičnega društva in v prelomnih 60-ih in 70-ih, ko so skupine študentov in ljubiteljev iskale nove načine uprizarjanja pri nas in po svetu – je bilo ključno za razvoj profesionalnega gledališča.
… na čelu s predstavo Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki v režiji Dušana Jovanovića; foto: Tone Stojko (arhiv: SLOGI, Ikonoteka).
Danes naše ljubiteljsko gledališče ne igra več tako pomembne vloge. Mladi profesionalci ga ne dojemajo kot gledališki laboratorij, ki ga večinoma najdejo znotraj scene NVO (nevladnih organizacij). Res pa je, da v ljubiteljskem gledališču deluje kar lepo število profesionalnih igralcev in režiserjev, ki so tu našli karierne priložnosti.
Kako se ljubiteljsko gledališče dandanes pravzaprav razlikuje od profesionalnega?
Glavna razlika se po mojem mnenju skriva v vprašanju, ali so ustvarjalci za svoje delo plačani ali ne; v profesionalnem gledališču praviloma so, v ljubiteljskem pa ne. Seveda so pri obeh izjeme, a gre za večinsko situacijo, ki prinaša še druge posledice, med katerimi je najočitnejša bržkone ta, da v profesionalnem gledališču – z izjemo sodobnega plesa in nekaterih drugih področij – delujejo večinoma šolani ustvarjalci. Pri vsebinskih vprašanjih pa stvari že niso več tako jasne. Na obeh poljih imamo široko paleto uprizoritvenih pristopov in prisotnost umetniških ambicij, čeprav je res, da imajo profesionalna gledališča za produkcije praviloma na voljo veliko večji proračun, zaradi česar od njih tudi v umetniškem smislu pričakujemo ambicioznejše produkcije.
Kakšen vpliv ima/je imelo ljubiteljsko gledališče na profesionalnega?
V posameznih obdobjih, sploh tistih, ki so bila prelomna za zgodovino gledališča, je imelo izjemnega.
Še en utrinek z izjemne predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki; foto: Tone Stojko (arhiv: SLOGI, Ikonoteka).
Je pa res, da so bili to le prvi impulzi, ki jih je kasneje posvojilo profesionalno gledališče in jih razvijalo naprej. Spomnimo se samo prelomnih skupin Pupilije in Pekarne in za njima EG Glej, kjer so sodelovali mladi: študentje Akademije in Filozofske fakultete. Iskali so nove načine uprizarjanja, s katerimi so se seznanili na Bitefu, v Londonu, New Yorku in drugje in sprožili pravo gledališko revolucijo, katere idejo je kasneje, v 80-ih letih, razvilo – in jo na nek način razvija še danes – Mladinsko gledališče.
Kakšne so primerjave med ljubiteljskim gledališčem pri nas in drugod?
Sodeč po raziskavah objavljenih v Amfiteatru, bi lahko rekel, da je položaj ljubiteljskega gledališča v V Evropi zelo podoben. Imeli smo socializem oz. komunizem, ki je razvil zelo močno mrežo ljubiteljskih gledališč in aktiviral veliko število ljudi. Danes ta mreža še vedno uspešno deluje, predvsem pa zagotavlja veliko vključenost prebivalstva v kulturo, kar za sam razvoj gledališča ni tako pomembno. V Zahodni Evropi je bržkone drugače, čeprav smo na simpoziju slišali, da je npr. v Švici ljubiteljsko gledališče zelo razvejano in ponekod prevzema celo vlogo mestnih gledališč. Topogledno je še posebej zanimiva Malta, kjer je gledališč in finančnih sredstev tako malo, da je meja med profesionalnim, polprofesionalnim in ljubiteljskim povsem zabrisana.
Brezmejnost je tudi na zadnji fotografiji Pupilije, papa Pupila in Pupilčkov; foto: Tone Stojko (arhiv: SLOGI, Ikonoteka)
Kaj načrtujete za naslednjo številko Amfiteatra? Lahko pričakujemo tudi kakšne prispevke o vplivu COVID-a-19 na delovanje gledališča?
Zaenkrat imamo v ognju temo gledališča in skupnosti, torej vlogo gledališča pri oblikovanju skupnosti, njeno uresničevanje skozi gledališko udejstvovanje ipd. Temo smo zasnovali, še preden nas je doletel, zato mu ne posvečamo posebne pozornosti. Je pa res, da se vprašanju o delovanju v pričujočih razmerah najverjetneje ne bomo mogli izogniti.
Vi pa se nikar ne izognite obrobju, iz katerega zraste središče.
