19. avgust 2024
Piše: Žiga Čamernik. Na likovno bogati in vsestransko zanimivi spletni stran škofjeloškega festivala In memoriam prof. Peter Hafner (https://www.inmemoriam.si ) je na začetku zapisano, da je festival v prvi vrsti namenjen počastitvi spomina na pokojnega profesorja matematike Petra Hafnerja, ki je bil znan tudi kot glasbeni entuziast, ljubitelj humanistične misli in dejaven aktivist na področju mladinskega kulturnega polja, vendar pa njegova kasnejša geneza in organizacijska shema govorita o prireditvi, ki je v poznejših letih daleč presegla prve zasnove alternativnega glasbenega dogajanja, ki je Škofjo Loko, kasneje pa tudi štiri sosedne kraje povzdignila v eno vznemirljivejših glasbenih destinacij. Ta vsako poletje osrednjemu dogodku dodaja nove vsebine, ne le glasbene, marveč tudi pedagoške, humanitarne in eksperimentalne. Tako starodavno mesto dopolnjuje svojo že tako bogato kulturno podobo, vse to pa izvaja razmeroma majhna skupina spretnih entuziastov, ki jih vodi Hafnerjev sin Tine. Oseba, ki jo je Žiga Čamernik spraševal o tem, kako iz skromnih začetkov prerasti v ugleden festival.
Tine Hafner: Za grajenje kakršnekoli (glasbene) scene potrebujemo stalen (koncertni) prostor!

Tine Hafner (foto: Žiga Čamernik)
Pogovarjal sem se s Tinetom Hafnerjem, glasbenim producentom in glavnim organizatorjem festivala In Memoriam prof. Peter Hafner, ki je letos obeležil že 15. obletnico delovanja ter med 19. in 27. 7. potekal v štirih krajih: Škofji Loki, Kranju, Cerknem in Železnikih.
Festival je posvečen njegovemu očetu, prof. Petru Hafnerju. Pero, kot so ga klicali, je bil zaradi svojih nekonvencionalnih metod poučevanja na škofjeloški gimnaziji med svojimi dijaki zelo priljubljen. Poleg tega pa je bil tudi nalezljivi glasbeni entuziast, ki je s svojim takrat še najstniškim sinom Tinetom in njegovo klapo soorganiziral prvi Alter-Fest (2005), čigar poslanstvo danes nadaljuje omenjeni Hafnerjev memorial.
Kako se je začela zgodba Hafnerjevega memoriala?
Obstajal je neke vrste predhodnik tega festivala, ki se je imenoval Alter-Fest. Zasnovali smo ga takratni najstniki z mojim pokojnim očetom na čelu. Pol leta pred praznovanjem petletnice je oče umrl, zato smo mu ta jubilej posvetili njemu. Jedro nastopajočih so predstavljale glasbene zasedbe ter posamezniki in posameznice, ki smo jih spoštovali in s katerimi smo v preteklosti že sodelovali, kot npr. Marko Brecelj, Tomaž Pengov, Ana Pupedan, Muškat Hamburg, Nikki Louder, itd. Takrat sicer še nihče ni vedel, da bi festival lahko postal tradicija, smo pa po odličnem odzivu, pričeli o tem razmišljati po njegovem zaključku. Alter-Fest je tako svojo pot sklenil pred približno 10 leti, Hafnerjev memorial pa poteka še danes.
Zdi se mi, da je bil Peter zelo zanimiv človek..

Pofesor Peter Hafner (družinski arhiv)
Vsekakor je bil posebnež, poleg tega, da je poučeval matematiko je bil tudi izjemen glasbeni entuziast, precej pa se je ukvarjal tudi s športom. Mene je od nekdaj vedno fasciniralo to, da je v glasbo vstopil s punk gibanjem, se kasneje posvetil še mnogim drugim zvrstem, a za razliko od večine njegovih vrstnikov se ni zataknil v bendih njegove mladosti, ampak je vse do svoje smrti spremljal aktualno glasbeno sceno, kar me je fasciniralo. Ne bom sicer rekel, da so ga vsi imeli radi, saj je zagotovo šel marsikomu tudi na živce. Od vedno mi je bilo všeč to, da se je občasno, predvsem na različnih koncertih podružil s svojimi dijaki, a zaradi tega nihče v razredu ni imel privilegijev. Za razliko od drugih učiteljev, ki so na običajne srednješolske prestopke kot je npr. »plonkanje« odreagirali precej agresivno, je Peter imel čisto drug pristop, ki je bil dolgoročno zagotovo bolj uspešen. Tako je nekoč, ko je med deljenjem kontrolnih nalog opazil dijaka s »plonk listkom«, za nekaj trenutkov zapustil razred, se odpravil v šolsko fotokopirnico ter kontrolno nalogo prekopiral na format »plonk listka«. Ko se je vrnil v razred ter nadaljeval z razdeljevanjem kontrolnih nalog, se je pri omenjenem dijaku zaustavil, ga pogledal v oči, mu predal pomanjšano kontrolno nalogo ter dejal »izvoli, da bo pravega formata« ter nadaljeval z deljenjem kot da se ni nič zgodilo. To je bil naš Peter.
Ob povedanem imam občutek kot da govorite o svojem vzorniku.
Občutek ne vara. Peter je bil moj dober tovariš, oče in vzornik. Bil je »borec«, saj se za nobeno stvar, ki se jo je lotil, ni dal odpraviti na lahko. Morda je ravno ta nepopustljivost in borbenost gonilo in gorivo tako mojega kot tudi našega (društvenega, festivalskega, itd.) delovanja. Lahko se navežem na izvedbo Hafnerjevega memoriala v covidnem letu 2020. Najprej smo ob koncu pomladi odpovedali že oglaševan festival. Ob že rahlo sproščenih ukrepih se odločimo, da ga izvedemo jeseni. Tik pred festivalom se ukrepi zaostrijo, svoj vrh pa dosežejo na dan odprtja festivala. NIJZ sicer tik pred zdajci izda dovoljenje, a postavi skorajda nemogoče pogoje. Italijanski glasbeniki Ottone Pesante so že na poti in so prečkali mejo. Vrstijo se klici sem in tja, na (z)vezi smo tudi z županom. Nekaj ur pred napovedanim odprtjem festivala se tako odločimo, da v najslabšem primeru koncert posnamemo in ga objavimo na spletu. Naenkrat pade pobuda, da bi poskusili z livestreamom preko telefona, nekaj članov ekipe zaskrbi kvaliteta zvoka. Še danes ne vem, kako točno je našemu tehniku uspelo, da je v telefon spravil zvok iz mešalke in na ta način smo naredili popolnoma soliden prenos. Tekom koncerta so se vrstile odpovedi nastopajočih (op. festival je trajal 5 dni) iz različnih razlogov, vse od razsajanja koronavirusa med člani bendov do nasprotovanja izvedbi koncertov v obliki livestreama.

Likovno zgleden izdelek: plakat za festival leta 2020, ki so ga iznajdljivi organizatorji zaradi epidemije koronovirusa izvedli v obliki livestream prenosov
Tako smo se takoj po koncertu Ottone Pesante pričeli pogovarjati kako dalje, ali naj odpovemo festival ali pa se borimo naprej in se poskušamo dogovoriti s preostalimi izvajalci za livestream oz. tiste, ki so odpovedali, nadomestimo z drugimi izvajalci, čeprav je bilo do novega koncertnega večera časa manj kot 24 ur. V tistem trenutku me je prešinilo: kaj bi v naši situaciji storil Pero? Jasno da bi se boril do konca. V trenutku sem prenehal premišljevati, prosil za pozornost in nemudoma motiviral vse ostale. Gremo na glavo, brez kompromisov. Tako bi storil on. Sredi noči smo pričeli z iskanjem boljše opreme za videoprenos (streamanje), hkrati pa divje pisali sporočila različnim nastopajočim, pri čemer smo jih opozorili, da zaradi tovrstne izvedbe morda ne bo veliko sredstev. Ob koncu se je vse izteklo dobro, naša prizadevanja so podprli tudi na Ministrstvu za kulturo kot tudi na občini Škofja Loka, zato smo lahko izplačali nastopajočim tudi honorarje.
Koliko ljudi/prostovoljcev šteje vaša ekipa?
Sam bi rekel, da najožje jedro, garačev in garačic, ki so hkrati tudi glavnina našega društva Alternator, šteje od 6 do 7 članov in smo skupaj praktično od samega začetka. Vsega skupaj se nas pri vsakoletni izvedbi nabere približno 20.
Ali Hafnerjev memorial že od samega začetka poteka v štirih krajih?
Ne. Začelo se je v Škofji Loki na različnih prizoriščih, osredinjeno v Rdeči ostrigi, v prvih štirih letih pa je potekal kot dvodnevni festival. Vzporedno s širjenjem festivala preko celotnega tedna, pa se nam je v nekem trenutku zazdelo, da je to mogoče malce preveč za Loko in smo se leta 2015 razširili še v Kranj, takrat v Layerjevo hišo, samo leto kasneje pa še v Cerkno, v takratni C.M.A.K. Od leta 2022 festival poteka tudi v Železnikih in všeč mi je, da smo letos koncertni del festivala začeli prav tam. Obstaja že utečena ekipa ROV-ovcev in tudi publika je zelo odzivna, ne smemo pa pozabiti niti na našega dolgoletnega tovariša Šembreka, ki nam je vedno priskočil na pomoč in tako je bil letos eden od dogodkov tudi v Bajti.
Festival ste začeli najprej s koncerti, nato pa ga razširili na razne delavnice, predstave, razstave, itd. Nekje ste omenili, da gre dejansko za organsko rast.

Cirkuška delavnica
Res je. Že od samega začetka smo namreč stremeli k temu, da ne bi imeli samo koncertov, ki so nas sicer najbolj zanimali. Danes je zelo pomembna festivalska razgibanost in pestrost programa, a hkrati je potrebno tudi paziti, da festival ohranja neko rdečo nit. Morda je v zadnjih letih naš program še nekoliko bolj bogat, ker se je pri njegovem ustvarjanju povezalo precej različnih društev in ostalih nevladnih organizacij. Zanimivo je morda dejstvo, da smo se že v preteklosti večkrat pogovarjali o tem, dokončno združilo pa nas je (po)koronsko obdobje.

Delavnica linorez (foto: Lan Mohorič Bonča)
Kakšno je vaše sodelovanje z ljubiteljskimi društvi v primerjavi s profesionalnim nevladnim sektorjem?
Mi kulture ne ločujemo na ljubiteljsko ali profesionalno, tovrstne ločnice v kulturi so nam tuje, tako znotraj ene kot tudi druge obstajajo slabe in dobre stvari ter okostenele institucije. Prav tako nas moti oznaka profesionalni nevladni sektor. Kaj naj bi pomenila ta profesionalizacija? Zaposlitve? Kaj pa, če društvo nima zaposlenih? Je ljubiteljsko društvo? Ali je prava ločnica tista, da so nekaj kulturni ustvarjalci, na drugi strani pa smo producenti? Vendarle so producenti tudi ustvarjalci, saj je npr. snovanje kulturnega programa kreativno in umetniško delo. V večini sodelujemo z društvi brez zaposlenih, ki se znotraj teh delitev na nek način svojih aktivnosti lotevajo ljubiteljsko na profesionalni ravni. Na drugi strani pa že drugo leto zapored tako na festivalu kot tudi preko leta sodelujemo z OI JSKD Škofja Loka. Skratka, ločnice so nam tuje in nepotrebne, hkrati pa tudi povzdigovanje enega na račun drugega.
Kako ste zadovoljni z letošnjo izvedbo festivala?
Precej, saj je bila večina dogodkov obiskana po pričakovanjih, hkrati pa smo preizkusili tudi novo prizorišče v Puštalu oz. Puštalskem gradu. To je bilo čudovito doživetje, saj je lokacija res enkratna in ambient prelep. Nekateri prebivalci naselja so se nad dogodki pritoževali, spet drugi so izražali podporo, kaj se bo zgodilo naslednje leto bomo še videli. Vsekakor ta trenutek gledamo naprej in razmišljamo o različnih možnostih, tudi o tem, da se morda festival skrajša za nekaj dni, se prestavi na izbrano lokacijo ter se obiskovalcem omogoči kampiranje. Pod črto, menimo, da smo nadvse primerno obeležili častitljivo obletnico festivala, pripravili najbolj vsebinsko bogat festival v naši zgodovini ter doživeli tudi najboljši odziv. Še enkrat hvala vsem, ki so vsak na svoj način pripomogli k izvedbi, tako koproducenti in soorganizatorji, zahvala pa velja tudi obiskovalcem, ki so s svojo prisotnostjo osmislili naša prizadevanja.
Kako je danes v Škofji Loki z glasbeno sceno kot takšno?

Nastop Koala Voice (foto: Lan Mohorič Bonča)
Že nekaj let so v porastu dogodki z elektronsko glasbo, hkrati pa nastajajo vedno novi in novi DJ kolektivi, tako da bi lahko rekel, da je ta del scene izjemno močan, prav tako ne manjka niti komercialnih koncertnih dogodkov. Zagotovo pa obstaja velik manko, kar se tiče t.i. nesrednjetočne glasbene scene. Nekoč je bil memorial vpet v širšo alter zgodbo, danes pa je praktično osamelec in skorajda poslednji branik drugačne kulture v mestu. Večletni manko nesrednjetočnih glasbenih (in ostalih) vsebin je pripeljal do tega, da so določeni nastopajoči, ki bi bolj pripadali srednjemu toku, v Loki prepoznani in pripoznani kot alter bend. Glasbena scena in tudi razumevanje le-te se je v zadnjem desetletju zaradi tega pomaknila precej proti mainstreamu.
Škofja Loka bo dobila alternativni kulturni center Nama (AKC). Kako to?
Že dolga leta tako znotraj društva kot tudi v pogovorih z drugimi organizacijami in posamezniki opažamo, da Škofji Loki manjka prostor nesrednjetočne, alternativne kulture. Gostovali smo v lokalih, na javnih površinah, v neprimernih in nedostopnih prostorih ali študentskem prizorišču, hkrati pa je dozorela tako ideja kot želja pa tudi energija za uresničenje AKC-ja. Ne moreš graditi kakršnekoli scene, če nimaš stalnega prostora. Seljenje po različnih prostorih je zgolj zadovoljevanje kulturnih potreb na ravni konzumacije. Mi pa želimo več, sidrišče, vozlišče in oporišče drugače mislečih. Poudarjam pa, da pri tem nismo sami, saj širšo iniciativo za AKC Nama sestavljajo Kulturno društvo Grable in KUD Num ter seveda kar nekaj posameznikov in posameznic, ki niso člani in članice nobenega od društev. Medse že ta trenutek vabimo vse ustvarjalne in kritične, pri čemer se generacijsko ne obremenjujemo. Kdor bi se nam pridružil pri urejanju prostora in ustvarjanju programa, nas lahko doseže na profilih AKC Name na družbenih omrežjih.
Pogovarjal se je Žiga Čamernik
Pregled ocene
Povzetek : Intervju z vodjem enega najzanimivejših glasbenih festivalov pri nas