Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Natalija Juhart
Zgodba o Agati s Štraleka, ki je bila na prelomu 16. in 17. stoletja obglavljena zaradi čarovništva, še danes buri (odrske) duhove. Krstno gledališko uprizoritev v izvedbi Kulturnega društva Delavec Lenart je doživela pred sedmimi leti, naša zadnja različica predstave s preprostim, a udarnim naslovom Agata, pa je lani zaživela pod režijsko taktirko priznanega igralca Viktorja Hrvatina Megliča. Besedilo je po literarnih predlogah Ožbalta Ilauniga Črni križ pri Hrastovcu in Berte Čobal Javornik Skaljena ljubezen Agate in Friderika napisal Miroslav Mauko. Režiserju je uspelo ustvariti edinstveno uprizoritev že velikokrat slišane in videne zgodbe, ki kljub večkratnim ponovitvam še vedno polni gledališke dvorane. Predstavo in odnose med posameznimi liki v nadaljevanju podajam predvsem, kakor jo vidim kot večletna tehnična sodelavka in ne kot nastopajoča članica društva.
Uradni plakat predstave Agata; foto: arhiv Kulturnega društva Delavec Lenart
Legenda o Agati je globoko zasidrana v srcih prebivalcev Lenarta v Slovenskih goricah in tamkajšnjega okoliša, zato je obujanje zgodbe o njeni prepovedani ljubezni do hrastovškega grofa Friderika Herbersteina, čarovništvu, predanosti, veri in upanju v obliki romana, dramskih uprizoritev ali eksteriernih performansov že dolgoletna tradicija. Pri njenih uprizoritvah pomagam, vse odkar je bila zgodba o Agati postavljena v eksterier na več različnih lokacij in smo ob vseh tehničnih zahtevah bili v veliki meri odvisni tudi od vremena. Odločitev, da zgodbo uprizorimo v interierju, na odru, ki omogoča veliko več režijske in predvsem scenografske svobode, je bila ključna. Spremenila se je dinamika dela, ki zahteva predvsem enotnost celotne ekipe.
Friderik Herberstein (Aleksander Satler) in nesojena nevesta Zofija von Stubenberg (Zala Reich). Foto: arhiv Kulturnega društva Delavec Lenart
Predstavo Agata je, kot rečeno, režiral profesionalni igralec Viktor Hrvatin Meglič, ki mu režijski stolček ni prav nič tuj, in čeprav v njej ne nastopajo šolani igralci, razgalja kemijo oziroma energijo soustvarjalcev, ki se z gledališčem ukvarjamo skoraj izključno ljubiteljsko. Brez zaupanja in skupne ljubezni do tovrstnega dela predstava ne bi uspela. Sploh pa ne predstava, ki traja 2 uri in 15 minut. Danes skupina diha kot harmonična celota, kot družina, ki nujno potrebuje prav vsakega člana. Rečeno je mogoče opaziti pri slehernem poklonu ob koncu predstave, kjer se za nastopajočimi na hitro priklonimo še tehnični sodelavci, kostumografka in scenografka ter režiser. Za vložen trud in korektno opravljeno delo smo tako z aplavzom simbolično nagrajeni vsi.
Dejstvo, da je zgodba o Agati iz 16. stoletja še vedno aktualna, se morda kaže v večplastnosti upodobljenih likov. Režiser se je v predstavi poigral z različnimi odnosi med posameznimi liki, ki v predstavi živijo vsak svojo zgodbo. Tako lahko poleg tragične ljubezni med Agato in Friderikom sledimo še zanimivi zvezi med Margareto in Trenakom, ki ju druži predvsem želja po oblasti.
Preračunljivi grajski oskrbnik Trenak (Miroslav Mauko) zna pihati na dušo graščakinje Margarete Herberstein (Katja Koroša). Foto: arhiv Kulturnega društva Delavec Lenart
Ali pa smo priča dinamiki odnosov med služinčadjo; nežni in srečni ljubezenski zgodbi služkinje Marte in Pankraca; zgodbi o Stubenbergih, skoraj obubožani plemiški družini, ki bi bila za status in denar pripravljena žrtvovati svojo edino hčer; ali pa skušamo razumeti razmišljanje in dejanja matere Margarete Herberstein, ki na svojih plečih nosi breme rodbine in bi hkrati za svojega sina storila prav vse. Tako se predstava zaradi kompleksnosti in prepletenosti različnih zgodb znotraj glavne zdi po večkratnem ogledu vsakič drugačna.
Nekateri deli predstave so zrežirani nekoliko bolj skrivnostno, v delnem zaodrju, v katerega ima vpogled le peščica gledalcev v prvih vrstah na skrajni desni strani dvorane, in so hkrati pomembni za prikaz posameznih likov. To velja na primer za služkinjo Marto in Pankraca, ki se med drugim strastno objameta v kuhinji, kjer se nahaja glavna miza in preostala služinčad, v skrajnem kotu pa zaradi prižgane luči čepi skrita tehnična ekipa v pripravljenosti na menjavo scene.
Friderik Herberstein (Aleksander Satler) dobi pismo deželnega glavarja, v katerem mu sporoča, da mora v vojsko nad Turke. Načrti grofice Margarete Herberstein (Katja Koroša) se tako uresničujejo. Srce Friderikove dojilje Lenče (Frančiška Fani Zorec) je zlomljeno. Foto: arhiv Kulturnega društva Delavec Lenart
Kostumografija in scenografija sta delo Nine Šulin, ki se prav vsakič izkaže v pripravi celostne podobe predstave. Kostumi so razkošni in sestavljeni iz elementov, ki so predstavljali garderobo plemstva in služinčadi 16. stoletja. Kar pomeni, da si igralke kostume grofic, plemkinj, korzete in krinoline oziroma dolga, z obroči podprta in razširjena krila, oblačijo s pomočjo druge osebe, ki jim pomaga tudi pri oblikovanju in spenjanju velikokrat kompleksno urejene pričeske. Ključna vloga tehničnega sodelavca, ki jo opravljam, je tudi ta, da skušam med predstavo v zaodrju pravočasno in čim tiše osušiti lase popolnoma premočene Agate, ki mora za zadnjo sceno s Friderikom nastopiti v popolnoma novi obleki s skodrano in urejeno pričesko. Takoj zatem pa je z gledališkimi pripomočki treba preobraziti mlado služkinjo Marto in Pankraca v 70 let stara lika. Čisto vsi nastopajoči v predstavi vsaj enkrat zamenjajo svoj kostum, nekateri izmed njih tudi zato, ker v predstavi igrajo po več vlog. Sinhronost ekipe in koreografija v zaodrju je prav tako pomemben del predstave, ki odloča o brezhibnosti uprizoritve.
Scenografija in rekviziti v predstavi so, tako kot kostumi, zelo razkošni. Uporabljeni so premišljeno in domiselno. Zaodrje je odprto do te mere, da v gledalcu vzbudi občutek ogromnega in veličastnega gradu Hrastovec, ki brez služinčadi ne bi dajalo občutka izobilja. Samo pomislimo, kako služinčad postopoma in počasi polni bogato okrašeno mizo za slavnostno večerjo, ki bi sicer samo obložena delovala krasno, a se gledalec ne bi zavedal truda, ki je potreben za pripravo, ter škode, ko se pojedina nepričakovano zaključi. Taista miza je uporabljena večkrat, delno skrita v zaodrje, ko se s pomočjo domiselne osvetljave usmerja pozornost gledalcev na točno določeno dogajanje, tudi na lokacije izven gradu. Tukaj imam v mislih poroko in poročno noč, ko sta Agata in Friderik osvetljena le z enim snopom svetlobe; ali prizor umirajočega Trenaka in Margarete, ki sta deležna prav posebne filmske osvetlitve; ali pa odsotnost luči na odru med Trenakovo snubitvijo Agate, ki poudarja občutek groze.
Skrivna poroka Agate Nürnberger (Lara Zorec) in Friderika Herbersteina (Aleksander Satler). Foto: arhiv Kulturnega društva Delavec Lenart
Pomemben del predstave so tudi zavese, katerih pomen mnogokrat prezremo. Stranske zavese ustvarjajo simbolična vrata, skozi katera liki vstopajo na grad rodbine Herberstein, ali pa kot zamejitev odra ustvarjajo nov prostor oziroma ječo. Z zagrnitvijo celotnega odra z glavno zaveso pa poskrbimo za nemoteno menjavo scenografije, medtem ko se pred zastorom odvija drug prizor. Omenjena menjava je fizično najzahtevnejša, predvsem zaradi teže posameznih scenskih elementov, kot so mučeniški stol in pa dvignjen podest, na katerega so med sojenjem simbolično postavljeni pisar, sodnik in grofica Margareta.
Friderik Herberstein (Aleksander Satler) po vrnitvi z boja izve strašno novico o umoru žene Agate (Lara Zorec). Foto: arhiv Kulturnega društva Delavec Lenart
Dogajanje nenehno spremlja predvsem klasična glasba, ki v kombinaciji z lučjo ustvarja tako napeto kot sproščeno in intimno vzdušje. Najbolj izstopa prizor umirajočega Trenaka in Margarete, kjer sta tako luč kot izbrana glasba nekaj posebnega. Gre za najbolj katarzičen moment predstave, ki gledalce spodbudi h kritičnemu razmišljanju ter hkrati dovoljuje prosto intepretacijo.
V zaodrju smo na trnih vse do konca predstave, katere zadnji prizor zaradi posebnih okoliščin variira.
Združena v smrti – ponovno snidenje Friderika Herbersteina (Aleksander Satler) in Agate Nürnberger (Lara Zorec). Foto: arhiv Kulturnega društva Delavec Lenart
Celovečerna predstava je velik zalogaj za vse sodelujoče, ki si z njo bogatimo prosti čas. Predvsem se ob vsaki vaji in ponovni uprizoritvi veselim izjemne vztrajnosti in enotnosti skupine, ki mora za kvalitetno uprizoritev predstave seveda najprej vse pripraviti in postaviti na svoja mesta ter se urediti, ob koncu predstave pa vso scenografijo, rekvizite, kostumografijo, luči itd. pospraviti, počistiti in pomiti. Samo pomislite, koliko posode je bilo uporabljene v prizoru z zajtrkom ali pa med slavnostno večerjo, ki zaradi avtentičnosti prizora vsebuje pravo in sveže skuhano hrano. To ponavadi do konca predstave na skrivaj poje večina, ki ima srečo, da je na pravi strani zaodrja.
Energija, zaupanje in kemija med nami med predstavo vedno znova zasije. Slednje velja tudi takrat, ko se lotimo gostovanja in je treba celotno predstavo prilagoditi novim zahtevam odra tuje gledališke dvorane. Od 7. aprila 2019 in smo imeli 10 ponovitev, med drugim smo gostovali na Grossmanovem festivalu v Ljutomeru in v Svečini. Imamo pa kar nekaj ponudb za gostovanja po Sloveniji.
Vsem bralcem toplo priporočam ogled predstave.
Mi pa priporočamo tudi 15 še neobjavljenih pesmi Tomaža Šalamuna.
