SLABA SPOROČILA – KAM GREŠ, FINANCIRANJE LJUBITELJSKE KULTURE?

16. april 2024 Piše. mag. Jože Osterman

Nekaj o družbenem statusu

Slovenci smo vsekakor narod, v katerem je tradicija ljubiteljske, nekdaj smo ji rekli amaterska kultura, izjemna. V tem smo sicer precej podobni nekaterim drugim manjšim srednjeevropskim narodom, zlasti tistim, ki so izšli iz nekdanje avstroogrske monarhije, v katerih je kulturno polje pogosto predstavljalo nadomestek za manko politične suverenosti, torej državotvornih ustanov in pogosto tudi najvišjih izobraževalnih institucij, skozi katere se oblikuje najpomembnejši del suverenosti nekega naroda oz. zaokrožene človeške skupnosti. Zgodbo o slovenskih taborih, teh imenitnih predhodnikih organiziranega slovenstva, ne kaže ponavljati, pač pa je potrebno poudariti, da se je duh kulture, ki lahko vpliva in spreminja tudi najpomembnejše državna razmerja, v Sloveniji ohranil, pri čemer je pomemben del tega, ljubiteljska kultura dobila močno politično podporo kot del že uveljavljenega socialnega zaledja, ki naj ima pomembno mesto tudi v samostojni državi. To, da je obvezen del nacionalnega kulturnega programa, je potrditev prej omenjene teze. Obenem pa je tudi jasno, da je ljubiteljska kultura, v kateri so poglavitni nosilci kulturna društva, v prevladujoči meri področje, ki je v pretežni večini stvar lokalnih kulturnih politik, saj je njena »kapilarna« prisotnost eden od temeljev načela, da naj bo kulturna dejavnosti prisotna na celotnem ozemlju države. Še celo več: načelo skupnega kulturnega prostora, ki polje organizirane kulture širi tudi na prostor sosednih držav in tja, kjer živijo Slovenci oz. izseljenci, ostaja ena bistvenih povezav slovenskega naroda nasploh. Gre za načelo, ki ga povečini izvajajo tudi druge moderne kulturne politike; temelji na etničnem načelu, ki ni pogojeno z voljo do moči oz. politike.

»Če bosta JSKD in ZKDS svoji strategiji pripravljali ločeno in brez predhodnega soočenja, to ne bo le slabo, marveč celo nevarno. V teh negotovih časih namreč ni več varne samoumevnosti, ki je še pred nekaj leti jamčila za dokaj uspešen razvoj ljubiteljske kulture.« Foto: arhiv ZKDS

Če pristanem na te aksiome, ki niso nič novega, marveč so že dolgo osnova naše kulturne politike, pa preverjanje dejanskega stanja lahko odpre kar precej vprašanj, če to sploh še drži. Lotil se bom polja ljubiteljske kulture, nekako najbolj enostavna, dovolj empirična pot za hitro mnenje pa je pregled financiranja ljubiteljske kulture v zadnjih nekaj letih. Naloga, da to področje tudi kar zadeva financiranja sistematično spremlja in analizira Javni sklad RS za ljubiteljsko kulturo, je sicer zapisana v 4. členu ZJSKD, vendar po vsem videzu prav analitika dejanskega položaja ostaja ena od njegovih precej »podhranjenih« nalog, kar nikakor ni dobro. Pomanjkanje instrumentarija za kritično presojo lastnega položaja oz. položaja polja, za katerega naj bi skrbel, predstavlja pač latentno nevarnost neodzivanja na sprotne probleme, kot so denimo poslabševanje materialnega stanja, uspešnost organizacijskih oblik oz. dejavnosti, ki jo izvaja, kaj šele širše presoje položaja ljubiteljske kulture, ki je morda zaradi brezbrižnosti odgovornih na nekaterih območjih celo ogrožena.

Soočenje z realnim

Zaradi pomanjkanja sistematično zbranih virov o celovitem financiranju ljubiteljske kulture, ki bi zajemalo celotno področje države, se človek za ad hoc analizo, ki je v dobršni meri lahko zgolj pilotska, lahko nasloni le na precej parcialne podatke o izvedenih javnih razpisih, ki jih JSKD opravlja najprej zase, poleg tega pa s pooblastilom občin tudi za nekatere občine, zlasti za mestne. Kljub tej parcialnosti pa je mogoče reči, da je že na tej osnovi mogoče razbrati poglavitne trende, torej smer gibanja, v katero se premikajo (finančne) podpore ljubiteljski dejavnosti. V zakup je zato mogoče vzeti tudi strah pristojnih delavcev Sklada, ki so ZKD Slovenije pred leti posredovali okvirne podatke o financiranju ljubiteljske kulture tudi tistimi o financiranju s strani vseh slovenskih občin, pri čemer so zaskrbljeno opozarjali, da njihovi podatki morda niso povsem točni in da se zna pri javnem priobčevanju zgoditi kakšna zamera z občinske strani. Na ta način so pravzaprav relativizirali svoje lastno delo. Kot posameznik iz civilne družbe  tako zamero tvegam, in bom iskreno vesel, če se moja sklepanja izkažejo za krivična in Sklad ter občine dokažejo, da je njihova podpora večja, kot je zapisano v mojem mnenju. Da bo kdo dokazoval, da njegovo podporo ocenjujemo predobro, pa se verjetno ni treba bati.

Sestavil sem kratko tabelo, ki črpa, kot sem zapisal, iz razpisov o financiranje ljubiteljske kulturne dejavnosti v nekaj prejšnjih letih; podatki so dostopni na spletni strani Sklada. Prvi sklop sestavljajo razpisi samega sklada, označene s Pr (in letnico izvajanja projektov), čemur sem dodal še razpise Javni dvoletni razpis za izbor kulturnih projektov vrhunskih skupin na področju zborovske in folklorne ljubiteljske kulturne dejavnosti, ki se izvaja vsaki dve leti. Nisem upošteval razpisov, ki zadevajo financiranje projektov etničnih manjšin in Slovencev zunaj matice, čeravno niso nepomembni. Drug sklop razpisov so programski razpisi, ki jih mestne in nekatere druge občine, ki financiranje ljubiteljske kulturne dejavnosti opravljajo preko (območnih izpostav) JSKD.

Zgornja tabela je sicer kratka, a dovolj zgovorna. Z redkimi izjemami (izrazito pozitivno Slovenj Gradec in Nova Gorica, manj  Črnomelj in Mislinja) govori o trendih, ki bi jim lahko rekli »stabilno usihanje« projektne podpore društvom. Presenetljivo je to večje na državni ravni, kjer si finančna razmerja neposredno določa JSKD sam, kot na občinskih ravneh, kjer se določitev višine sredstev dogaja v pogajanjih med JSKD in občinami (vsaj upamo, da gre za pogajanja in ne kar za rutinski proračunski dekret, kjer razpisovalec JSKD nima nobene besede). Glede na številke, ki jih lahko vidimo v prvi vrstici, je vrednost letošnjega razpisa denimo nominalno za četrtino nižja od vrednosti enakega razpisa v letih 2021 in 2020, kar pomeni glede na visoko inflacijo v zadnjih letih dejansko realno dobro tretjino manj sredstev. Treba je sicer pripisati, da je v lanskem letu JSKD med letom od kulturnega ministrstva dobil dodatno finančno injekcijo v znesku 150.000 evrov, kar je skupno vsoto razpisnih sredstev sicer nominalno pripeljalo na najvišjo vrednost, dodatna sredstva pa je v obliki valorizacije proporcionalno razdelil med nosilce na prvem razpisu odobrenih projektov. Kakorkoli, treba je ugotoviti, da se s takim načinom delitve sredstev bistveno spreminja značaj razpisa, saj bi v primeru že v začetku znane precej višje vsote razpoložljivega denarja odobravanje projektov lahko potekalo precej drugače, kot dejansko je. Tudi v drugi vrstici (dvoletni razpis) tabele nas letos čaka presenečenje: po stabilni vsoti 50.000 evrov, ki je bila za vrhunske dosežke pevskih zborov in folkloristov za dvoletne pogodbe na razpolago od vsega začetka formiranja te postavke (leta 2015), je vrednost tega razpisa padla za 10.000 evrov oz. za slabih 20 %.

Nekoliko drugače je z financiranjem programov mestnih in drugih občin. Najslabše se očitno piše obema največjima občinama Ljubljani in Mariboru. Medtem ko gre pri Ljubljani morda za nekakšen začasen kompromis (menda so del predvidenih sredstev letos morali premestiti na postavko financiranje mednarodnega plesnega srečanja, ki bo poleti v Ljubljani in ga organizira JSKD), je položaj Maribora že nekaj let skorajda grotesken. Mariborčani, ki so ob ustanovitvi Sklada pred skoraj tremi desetletji stroške svoje strokovne službe iznajdljivo prenesli na račun JSKD, in se na ta način znebili večinskega stroška pri financiranju svoje ljubiteljske kulture, kljub temu vsakoletne programske razpise držijo na razmeroma nizkih vrednostih.  Letos so sicer vrednost razpisa glede na lani vendarle nekoliko povečali, a z  osuplostjo vendarle spremljamo zdaj očitno tam že sprejeto dejstvo, kako Maribor z nedvomno izjemno močno društveno kulturo že leta v to področje  vlaga bistveno manjša sredstva kot n.pr. precej manjši mestni občini Slovenj Gradec in Nova Gorica, pri katerih obeh je trend povečevanja sredstev vsaj stabilen in dober.  Ob odličnih mariborskih društvenikih, ki še zmerom redno pobirajo najvišje (zlate) plakete JSKD za svoje delo, se to zdi milo rečeno nerazumljivo.

Kako naprej?

Zdaj veljavni organizacijski model, ki se je v samostojni Sloveniji v letu 1996 bistveno spremenil prav zaradi brezbrižnosti kar številnih lokalnih skupnosti, ki so kar poprek uničevale solidno delujoče strokovne službe nekdanjih občinskih zvez kulturnih organizacij, je zdaj – vsaj tako se zdi – pred hudo preizkušnjo. Centralizacija je imela določen namen: z njo združeno vsaj določeno poenotenje meril financiranja ter izenačevanje pogojev dela je po vsem videzu ostala marginalna komponenta skladovega delovanja. Sklad se je, ko gre za razvijanje učinkovite skrbi za ljubiteljsko kulturo in sposobnost strateškega razmišljanja in razvoja področja, torej miselno osnovo svojega lastnega delovanja, v zadnjih letih prelevil v nekakšen »odtujen center moči«, kot imenujemo odločevalce, ki so pozabili na svoje uporabnike, pri čemer je kajpak pozabil na to, da je v prvi vrsti njihov servis. Vse bolj moti precejšnja netransparentnost oblikovanja postavk in ravnanja z dobljenimi javnimi sredstvi. Ob zniževanju tako pomembnih postavk, kot so programska oz. projektna sredstva denimo ni mogoče nikdar prebrati nobenih informacij oz. pojasnil o tem, ali gre pri tem za posledico ugotovitev o določenih projektnih oz. programskih pomanjkljivostih, ali morda za enostavno dejstvo, da denarja ni dovolj, kar bi bilo navsezadnje razumljivo. Na Skladu nikdar ne pojasnjujejo, kako in zakaj so morali zaradi določenih problemov spremeniti razmerja v lastni finančni strukturi, pa bi bilo to zelo potrebno. Zelo razumljivo bi bilo denimo pojasnilo, da Sklad ne more krniti že tako slabih plač svojih delavcev, od katerih so mnogi izjemni spodbujevalci delovanja posameznih področij, prav tako bi bilo razumljivo, da bi nakazal odprta vprašanja svojih programskih stroškov in v zvezi s tem odprl diskusijo o možnih spremembah svojega izvirnega programa. Veliko je takih zadev, kjer lucidne analize problemov in komunikacije praktično ni. To govori o hudem podcenjevanju ljudi, ki delujejo v kulturnih društvih. Javnost dela neke agencije, ki ji je naložena skrb za normalno delovanje ne čisto nepomembnega dela civilne družbe, je zaradi množice društev oz. organizacij, ki to sfero sestavljajo, pač še pomembnejša od bistveno enostavnejše komunikacije na področjih, ki jih tvori le nekaj subjektov. Na tak način se lahko začne kriza zaupanja, ki je eden bistvenih gradnikov, ki držijo skupaj ljubiteljsko kulturo.

Kako torej naprej? Odgovore bi morala najprej dati uprava Sklada, nato pa njegov nadzorni odbor, na koncu pa je vrsta seveda na ministrstvu. Sicer razumen cilj o nujnosti reševanja položaja ti. nevladnih organizacij se pač ne sme končati z izločanjem ljubiteljske kulture, ki je del nevladnega sektorja, in pri zdaj vendarle že vidnem napredujočem sesipanju sicer dobre organiziranosti tega področja. Urediti en del, pri tem pa dopustiti usihanje drugega dela nevladne kulture zagotovo ni pot, ki bi lahko vodila k uspehu. Še zlasti zato, ker nujno izboljšanje področja terja več organizacijskih in etičnih naporov in predanosti kot denarja.