BIG BAND KRŠKO Z ALBUMOM AVTORSKIH SKLADB

Piše: Nina Novak

 

Čeprav se o ljubiteljskem glasbenem udejstvovanju na polju jazzovske glasbe le redko govori, nikakor ne smemo spregledati številnih orkestrov, ki tako doma kot v tujini dosegajo zavidljive rezultate. Jazz Punt Big Band je denimo leta 2013 osvojil prvo mesto na mednarodnem tekmovanju big bandov na Madžarskem in dve leti zatem še na Češkem, medtem ko je Big Band Krško s priredbami skladb skupine Depeche Mode vzbudil zanimanje svetovne javnosti.

Big Band Krško in, kot je videti, »rapsodija v vijoličnem«. Foto: arhiv zasedbe

 

Z omenjenim repertoarjem se je orkester med drugim povzpel na oder prestižnega Montreux Jazz Festivala v Švici, kar je njihovega dirigenta Aleša Sušo, rednega člana Big Banda RTV Slovenija, spodbudilo k odmiku od poustvarjalnosti, katerega plod je album 40.

Big Band Krško sicer neprekinjeno deluje vse od leta 1978, ko je pod vodstvom Draga Gradiška vzniknil kot dopolnilna zasedba godbe, s katero so amaterski glasbeniki bogatili letne godbene koncerte in na njih izvajali klasičen jazzovski orkestrski repertoar. A je sestav po letu 1994, ko je vodstvo prevzel Suša, doživel več sprememb. Redne vaje in večje število koncertov ter modernejši, širše zasnovan repertoar je sčasoma privabil mlajše entuziaste, medtem ko ima danes zasedba v svojih vrstah tudi več profesionalnih glasbenikov. Lovro Ravbar, Rok Lopatič, Rok Štirn, Miha Koretič, Janez Gabrič, Bojan Zupančič in Tadeja Molan sodelujejo na vseh večjih koncertih, prav te pa je dirigent po uspehu projekta Depeched pozval h komponiranju. Skladbe Koretiča, Ravbarja, Gabriča, Zupančiča in Molanove ter soavtorjev, pri čemer je tri kompozicije prispeval Suša, je orkester prvič predstavil na koncertu, s katerim so obeležili štiri desetletja obstoja, pred tem pa so jih člani posneli v lastnih prostorih Studia 44, kjer zadnja leta občasno koncertirajo.

Posebnost je namreč prav ta, da so si glasbeniki zadali različna poslanstva, ne le golo muziciranje. Med najpomembnejša sodijo oživljanje starega mestnega jedra Krškega, razdrobljenega kar na tri dele, koncertna bogatitev mesta z abonmajskim ciklom Jazz v Studiu 44 in vzgoja občinstva ter izobraževanje vseh, v katerih gori želja po izvajanju jazzovske glasbe in pridružitvi orkestru. Posamezni instrumentalisti tako vzporedno poučujejo skozi vse leto, neodvisno od stopnje predznanja, program pa za razliko od bolj uveljavljenih praks vključuje vse generacije.

Širokemu razponu poslušalcev je v enaki meri namenjen album 40 z desetimi avtorskimi skladbami, ki z jazzom, z izjemo tega, da jih izvaja klasičen jazzovski orkester, premore dokaj malo skupnih točk. Žanrsko se skladbe dotikajo tako fusiona kot funka, vse pa opredeljuje odprtost, čeprav so kompozicijsko, kot to pritiče večji zasedbi, ki sodelujočim dopušča manj svobode, dorečene in urejene ter so vstopi posameznih sekcij, prav tako solistov, povsem jasni. V primeru obeh vokalnih skladb toliko bolj, saj tako Nameless (Suša) kot Polje ljubezni (Molan, Kristjan Račič, Anja Pavlin) premoreta klasično formo. Vokal podpira močna ritem sekcija, medtem ko pihala in trobila s posamičnimi medvložki gostijo glasbeno dogajanje in so v ospredje postavljena le s pomočjo solistov. Polje ljubezni predstavlja eno močnejših skladb te izdaje, ki bi bila zlahka tudi del programa Slovenske popevke. Klasično popevko orkestrske spremljave s soul pridihom barvajo kitarski vložki, čeprav temelj predstavlja poudarjen bas in jo nadgradi krajši solo saksofonista Branka Žinka.

Je tokrat na sporedu (rumeno) Polje ljubezni? Foto: arhiv zasedbe

 

Poleg pravkar omenjene iz celote morebiti še najbolj izstopata kompoziciji saksofonista Lovra Ravbarja Who’s That Knocking? in Night Ride. V obeh se predstavi kot solist (v prvi tudi klaviaturist Dejan Jerončič), a v primerjavi z njegovim avtorskim albumom Get On Board, kamor sta prav tako vpeti, ostajata dokaj nespremenjeni. Le nekoliko bolj zgoščen glasbeni material razkriva, da za njima stoji velika zasedba in da glasbeniki upravljajo s širšim zvočnim spektrom. Kozmični jazz, kakor je bila v času od izida pogosto označena Ravbarjeva glasba, pa ima povsem drugo usmeritev kakor kompozicija Gabriča The Beauty of Storm. Ta nemudoma razkrije, da se za rokopisom skriva bobnar. Po daljšem uvodu vstopijo druga glasbila in povedejo k več ritmičnim obratom, v vsakem od njih pa ima dirigent daljši, izrazno ekspresiven solistični vložek. Ob tem prihaja tudi do prepleta posameznih pihalnih oziroma trobilnih linij; navsezadnje gre za najbolj klasično skladbo albuma 40, prav to, ki ga razdeli na dva dela. Večjih odstopanj sicer ni zaznati, saj večina ostalih skladb prinaša različice melodičnih in spevnih jazz, soul, funk ali fusion trenutkov. Osnovna tema se denimo v Lunar Tea (Zupančič) večkrat ponovi, v Who’s Right (Koretič) je avtor vnesel kanec igrivosti, medtem ko v Suševi Recycle melodične linije potekajo na več ravneh, kar je morda ob Gabričevem prispevku zanimivejši del albuma. V tej ima pomembno vlogo tudi kompakten ritem in ubranost pihalno-trobilne sekcije, kar pa ni lastnost izključno te skladbe.

V splošnem bi lahko zaključili, da vsak od avtorjev premore prepoznaven rokopis, ki ga je še posebej v primeru tistih, ki so prispevali več kot eno skladbo, še kako čutiti. Tudi sicer jubilejni izdelek Big Banda Krško zveni sveže. Orkestrski deli so izčiščeni in v vlogi solistov so se v večini primerov, čeprav ne praviloma, znašli profesionalci, vendar to ekspresije solističnih vložkov v nobenem pogledu ne opredeljuje, tako kot vokalistka ne zapolnjuje manjka, temveč glasbo razgiba. In čeprav je z vidika aranžmajev ta vnaprej določena, ohranja pridih svobode, medtem ko posamične melodične linije ostajajo prožne in gibko prehajajo ena v drugo. Zaradi vsega naštetega se zdi, da Big Band Krško natanko ve, kaj in koliko zmore, zato album 40 krepi izključno dobre lastnosti enega pomembnejših ljubiteljskih jazzovskih orkestrov v Sloveniji.

 

Ena naših najpomembnejših vokalnih skupin pa je pred kratkim zakuhala prvi album – preverite.

 

Piše: Nina Novak   Čeprav se o ljubiteljskem glasbenem udejstvovanju na polju jazzovske glasbe le redko govori, nikakor ne smemo spregledati številnih orkestrov, ki tako doma kot v tujini dosegajo zavidljive rezultate. Jazz Punt Big Band je denimo leta 2013 osvojil prvo mesto na mednarodnem tekmovanju big bandov na Madžarskem in dve leti zatem še na Češkem, medtem ko je Big Band Krško s priredbami skladb skupine Depeche Mode vzbudil zanimanje svetovne javnosti.   Z omenjenim repertoarjem se je orkester med drugim povzpel…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.75 ( 1 ocen)

Objavite komentar