Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Barbara Slivnik
Kot si je vredno vzeti trenutek časa za skodelico omamno dišeče kave in se je lotiti počasi in z užitkom, bi lahko isto rekli za prvenec, ki ga je nedavno izdala ljubljanska a cappella skupina Jazzva. Kratka, a zares sladka izkušnja dobre vokalne glasbe vas bo (tako kot dobra kava) navdala z energijo ali pa zasanjala v nežen občutek nostalgije.
Skupina Jazzva, foto: Jana Jocif
Vokalna skupina Jazzva je na slovenski a cappella sceni prisotna že več kot desetletje – se pravi skoraj ves čas, odkar sploh obstaja aktivna a cappella scena pri nas –, trenutno pa v njej prepevajo Katja Kovačič (sopran), umetniška vodja Jasna Žitnik (mezzo), Anja Hrastovšek (alt), Jon Leskovec (tenor), Klemen Dovjak (bariton), Andrej Perdih (bas) ter Anej Kebrič (beatbox), medtem ko za blago (s)ozvočenje skrbi Jure Matoz. Skupina redno koncertira doma in po tujini, v zadnjem času pa se vam je morda ime Jazzva zataknilo v ušesih zaradi izjemnega uspeha na lanskem tekmovanju za Evrovizijski zbor leta, na katerem so dosegli tretje mesto, ter zaradi organizacije vsako leto bolj priljubljenega festivala vokalne glasbe, ki od lani sliši na ime Ljubljana Vocal Festival, pred tem pa se je imenoval Popjazziada.
Jazzva na Zborovski Evroviziji leta 2019, foto: Jonas Persson
Člani Jazzve zase pravijo, da se radi poigravajo z različnimi glasovnimi barvami in učinki ter ves čas oblikujejo in raziskujejo svoj glasbeni slog ter specifičen zvok, to vodilo pa so upoštevali tudi pri pripravi albuma, ki so ga izdali v začetku februarja, naslovljenem kar Jazzva.
Kljub prevladujočemu trendu digitalnih izdaj so se odločili za fizični nosilec, saj jim ta pride prav na koncertih, ko želijo obiskovalci s seboj v oprijemljivi obliki odnesti spomin na pravkar slišano, predvsem pa je ideja o albumu v Jazzvi že dolgo zorela. Kot je ob izidu dejala umetniška vodja Jasna Žitnik, so na svoj prvi izdelek izjemno ponosni, saj so vanj vložili velik del sebe in predstavlja razvoj glasbenega jezika skupine preko raziskovanja različnih žanrov.
Album iz treh različnih zornih kotov, foto: Jana Jocif
Jazzvina Jazzva, torej
Sedem skladb, ki so se v Jazzvi pokuhavale in prekuhavale v zadnjih nekaj sezonah, je odpelo po sedem pevcev, ker pa je v tem času prišlo do sprememb v zasedbi, je na albumu mogoče slišati dve sopranistki (poleg Katje Kovačič še Mašo Simčič) ter dva beatboxerja (poleg Aneja Kebriča še Tadeja Pasarja). Priredbe skladb v vseh žanrskih niansah – od ljudske, preko šopka slovenskih popevk do sodobnejših plesnih ritmov, celo z mini skokom v elektroniko – so prispevali Jasna Žitnik, Anja Hrastovšek, Nataša Kocjančič in Marco Obersnel, za produkcijo, snemanje in oblikovanje zvoka pa so poskrbeli Jure Matoz, Samo Vovk, Klemen Brezavšček ter Iztok Zupan, ves čas pod budnim nadzorom umetniške vodje Jasne Žitnik.
Na prvi pogled se zdi, da je sedem skladb nekoliko malo za album, a so skladbe dobro izbrane in razporejene tako, da ponujajo celosten vpogled v Jazzvino glasbeno identiteto, hkrati pa so odpete in posnete tako intenzivno, da zahtevajo zbrano poslušanje, ki terja znaten vložek poslušalčeve energije in pozornosti. Pa to ni slaba stvar, sploh ne, še posebej upoštevajoč sodoben način življenja z zelo omejeno pozornostjo in iskanjem takojšnjih zadovoljitev. Jazzva si vzame čas – za pripravo skladbe, za piljenje izvedbe, nenazadnje tudi za snemanje in izdajo albuma, in zahteva čas in pozornost za poslušanje. Ideja sedmih skladb, za vsak dan v tednu ena, se tako sploh ne zdi zgrešena.
Teden z Jazzvo
Ponedeljku pripade priredba prekmurske ljudske Zrejlo je žito, ki jo je za Jazzvo že pred leti priredila Jasna Žitnik in sodi med njihove največje uspešnice, saj skoraj ne mine dogodek, na katerem je ne bi slišali. Na albumu je izvedena počasneje, kot smo je vajeni v živo, zaradi česar pridejo bolj do izraza harmonije v ozadju in kasnejše triolsko gibanje, Jasnin solo pa s svojo čutnostjo še bolj zleze pod kožo. Skladba napove intenziven začetek albuma, podobno kot so lahko intenzivni začetki tedna.
Naslovnica je vsak dan v tednu enako privlačna.
Torek se nadaljuje z dinamično Dog Days Are Over, ki jo sicer izvaja Florence and the Machine, za Jazzvo pa jo je priredil Marco Obersnel iz prijateljske a cappella skupine Spritz for Five. Gosti ritmi in harmonije kljub sporočilnosti skladbe, da so težki časi mimo (kar bi lahko veljalo tudi za dan po ponedeljku), ustvarjajo kaotičen občutek, ki ga proti koncu skladbe pred menjavo harmonije morda že zanese v smeri neobvladljivega. V tem trenutku zbran poslušalec zvedavo in morda nekoliko dvomeče privzdigne obrvi, a Jazzva navidezno pomanjkanje nadzora suvereno razveže v veliko olajšanje vseh, verjetno tudi pevcev.
Sreda nosi žensko energijo v obliki eterične priredbe skladbe Bleeding Rivers, pod katero se je podpisala Anja Hrastovšek. Čisti in barvno usklajeni glasovi Maše, Jasne in Anje pričarajo mračno in napeto vzdušje, ki se na koncu zvede v jokajoč šepet s posebej dramatičnim učinkom.
Četrtek je čakajoč – na petek, na dekle, na lepše čase … vsak čaka svoje. Tudi priredbo Predinove skladbe Čakaj me je pripravila Jasna, z namenom, da v ospredje za spremembo postavi moške glasove, še posebej tenorski in baritonski solo. Seveda sta ta manj prefinjena od ženskih glasov, a povsem ustrezna za takšno skladbo, še posebej v delih, kjer se testosteronsko strastno razhudita do te mere, da obema skoraj poči glas. A verjetno je vseeno bolje imeti počen glas kot zaradi čakanja počeno srce.
Ob petkih se nam mudi V Ljubljano, v »lajf«. Zimzeleno slovensko popevko, za katero je besedilo s precejšnjimi zadržki napisala Svetlana Makarovič, je prav tako priredila Jasna. Simpatično priredbo Jazzva odpoje lahkotno, popestrijo pa jo dance ritmi, s katerimi beatbox pospremi verz »mi bomo peli in plesali«.
Jazzva se je na tej fotografiji mudila v Göteborgu, foto: Jure Matoz
Očitno se petje in ples razvijeta v sobotne divje elektronske ritme, ki se jih Jazzva loti s skladbo Electricity. Nekoliko presenetljiva izbira v Jazzvinem repertoarju priča o agnostičnem dojemanju žanrov, čeprav se zdi, da skladbe tudi sami ne jemljejo resno. Resno ali ne, ritem sekcija je v tej skladbi povzdignjena na novo, občudovanja vredno raven.
Po sobotni noči napoči čas za nedeljsko opazovanje sončnega vzhoda in nežno prevpraševanje o življenjskih temah. Skladbo Nad mestom se dani je za Jazzvo priredila Nataša Kocjančič (in zanjo na festivalu Sredi zvezd prejela nagrado za najboljši avtorski aranžma), ki je s svojim pretanjenim občutkom za glasove, za katere piše, ujela čudovit občutek rahločutne nostalgije, ki poslušalca zajame tudi ko znova in znova posluša isto popevko.
Po skodelici
Poslušanje Jazzvine Jazzve je intenzivna izkušnja, ki priča o predanosti (pa tudi perfekcionizmu) njenih članov, ki so z albumom uspešno skomunicirali, kako bi si želeli biti slišani. Ne glede na žanr in način izvedbe pri prav vsaki skladbi navdušuje strukturiran pristop in skoraj kameleonsko prilagajanje vsebini in občutku, ki ga želijo z interpretacijo vzbuditi pri poslušalcu. Glasovi so dobro uigrani in lepi na prvinski način. Posebna pohvala gre seveda Jasni, s pomočjo katere Jazzva že leta dosega tako visoko raven kakovosti izvedbe, pa tudi Andreju, ki je ne samo ustanovitelj skupine, temveč tudi temelj za vsa glasovna preigravanja, ki si jih lahko ob njegovi suvereni basovski opori privoščijo ostali člani. Pohvalo si seveda zaslužijo vsi člani Jazzve ter celotna ekipa, ki je sodelovala pri ustvarjanju kakovostnega a cappella albuma, saj teh pri nas ne najdemo veliko.
Vsem, ki bi si želeli preživeti intenziven in čustven teden z Jazzvo, svetujem naročilo albuma kar prek spletne strani www.jazzva.si.
Mi pa vam svetujemo tudi Encyclopedio Mythologico Slovenico.
