ALJAŽ KOPRIVNIKAR O LITERARNIH DVOŽIVKAH IN ČARODEJIH

Piše: Larisa Javernik

Aljaž Koprivnikar je eden tistih vsestranskih glasov na slovenski literarni sceni, ki ga ni mogoče spregledati. Že vrsto let, vse od začetka študija primerjalne književnosti, se posveča literarni kritiki, prireja kritiške simpozije, mednarodne literarne festivale, ureja antologije in z veliko mero pripadnosti skrbi za promocijo in prevajanje slovenske literature, še posebej je naklonjen mladim slovenskim pesnikom. Je akademik, ki piše poezijo. Njegove pesmi so lansko leto v knjižni obliki izšle kar dvakrat; v grščini in v slovenščini. Kot literarni raziskovalec in ustvarjalec ostaja zvest svojemu maternemu jeziku in prostoru, hkrati pa nanj gleda z realističnimi očmi, zato svoje profesionalno in umetniško udejstvovanje nerad omejuje. S svojim delovanjem je najprej prodrl na češko literarno sceno, nato še v druge evropske države. Kot sam izpostavlja, je eden izmed literarnih dvoživk in literarnih čarodejev, ki še vztraja pri delu z literaturo.

»Zelo sem samokritičen. Dejan Koban je na prvi predstavitvi zbirke v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna v šali rekel, da so na mojo poezijo čakali 10 let.« Foto: Domen Slovinič

Si pesnik, kritik, producent, mednarodni posrednik, selektor, urednik, doktorski študent, gostujoči profesor in še bi lahko naštevali. Katera izmed teh vlog ti je najljubša?

Vse so mi ljube; je pa vsaka izmed njih povezana z različnim življenjskim obdobjem in z različnimi prostori. V zadnjem času me je zelo pozitivno presenetila izkušnja poučevanja literature na slovenskem lektoratu v Lizboni; v vlogi profesorja sem se res našel.

Zavedati se moramo, da so zavoljo golega preživetja literarni ustvarjalci pogosto primorani početi več zadev hkrati, zato bom tudi v prihodnje najverjetneje moral ostati nekakšna dvoživka, ki živi nekje vmes med vsemi temi prostori, projekti in ustvarjalci.

Že nekaj let si zelo aktiven v mednarodnem literarnem prostoru. Sodeluješ s tujimi festivali, promoviraš slovensko literaturo, vpet si v mednarodni kritiški prostor. Kakšna so tvoja sodelovanja s tujino?

Več let, še kot študent, sem sodeloval z Inštitutom IRIU, kjer smo z nekaterimi avtorskimi projekti nastopili v tujini, predvsem na Češkem. Kmalu po diplomiranju sem se namreč preselil v Prago. Tam sem se zelo hitro začel povezovati s češko literarno sceno; uredil sem kar nekaj izdaj literarnih revij, posvečenih predvsem slovenski poeziji. Kasneje sem začel sodelovati še z mednarodnim literarnim festivalom Microfestival, kjer sem v nekaj letih postal eden izmed programskih direktorjev. Kritiško sem se v Pragi udejstvoval še v povezavi z muzejem DOX, kjer sem sodeloval na mednarodnem kritiškem simpoziju Umetnost kritike.

Iz Prage me je pot nato vodila v Berlin, kjer sem v sodelovanju z literarno hišo Lettrétage, SKC-jem in z nekaterimi drugimi organizacijami organiziral literarne večere s slovenskimi literati. V Berlinu izdajamo tudi Antologijo mlade slovenske literature. S tem sem želel vsaj malo zapolniti manko, ki nastaja pri mladih ustvarjalcih. V tujini namreč izhajajo predvsem dela starejših, bolj uveljavljenih slovenskih avtorjev.

Zadnja postaja je bila Lizbona, kjer sem poučeval na fakulteti. V prihodnje načrtujem kar nekaj portugalsko-slovenskih literarnih izmenjav različnih literarnih ustvarjalcev. Vmes pa se je, tudi zaradi nekaterih rezidenčnih programov, rodilo še nekaj novih povezav z Grčijo, Hrvaško, Litvo in ostalimi evropskimi državami.

Tvoja prva pesniška zbirka je lani izšla v grščini, konec lanskega leta je izšel še tvoj slovenski pesniški prvenec. Pripravljaš še eno pesniško zbirko, ki bo prav tako izšla v Grčiji. Čehi so te vzeli za svojega pesnika, prav tako Grki. Smo te Slovenci prav tako vzeli za svojega? Kakšni so bili tuji odzivi na tvojo poezijo, kakšni slovenski?

V Sloveniji nikakor nisem bil nikoli spregledan. Imel sem dva odlična pesniška mentorja: Borisa A. Novaka in Petra Semoliča, ki sta vseskozi spremljala moj razvoj. Imel sem tudi ogromno podpore s strani ostalih pesniških kolegov, predvsem bivših kolegov s primerjalne književnosti. Ampak resnično so se mi vrata v poezijo odprla predvsem z vstopom v češki literarni prostor. V zadnjih letih sem večinoma nastopal v tujini, v prevodih. Manj mojih pesmi je bilo objavljenih v Sloveniji oz. v slovenščini.

Lansko leto je čisto spontano prišla ponudba grškega založnika, ki je v preteklosti že izdal nekaj mojih pesmi, prevedenih v grščino. Pesniška zbirka Anatomija je v Grčiji zelo dobro sprejeta, knjiga je že skorajda razprodana, bilo je tudi kar nekaj pozitivnih kritiških odzivov.

Precej presenetljivo, glede na to, da si mlad in povrhu še tuj avtor?

Res je. Verjetno tudi zato, ker gre za poezijo, ki je nekoliko drugačna od tiste, ki se trenutno objavlja v Grčiji. Bo pa tam še letos ali pa naslednje leto izšla moja naslednja pesniška zbirka, ki je že v nastajanju.

Je pa sočasno tudi Brane Mozetič v Sloveniji spremljal moje literarno ustvarjanje in mi ponudil priložnost izdaje slovenskega prvenca. Knjiga je v Sloveniji že prejela prve kritiške odzive, zvrstilo pa se je tudi nekaj dogodkov in literarnih branj.

Slovenska pesniška zbirka Anatomija je izšla pri Centru za slovensko književnost. Si kritik, ki piše poezijo. Si tudi do lastne poezije kritičen?

Zelo sem samokritičen. Dejan Koban je na prvi predstavitvi zbirke v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna v šali rekel, da so na mojo poezijo čakali 10 let. Pri pisanju sem zelo kritičen, velikokrat se vračam k svojim pesmim, jih popravljam. Kritiška in pesniška vloga se seveda pogosto prekrivata. Nikoli ne morem čisto brez kritiškega očesa zreti v svojo poezijo. Posebej zato, ker sem v zadnjih letih nekoliko razočaran nad kakovostjo slovenske literature.

»Biti literarni ustvarjalec danes pomeni biti čarodej, da si lahko zagotoviš osnovno preživetje. Ogromno je odrekanj in prilagajanj in občutkov eksistencialne krize, ki siceršnji javnosti niso najbolj znane.« Foto: Robert Carrithers

Kritike, še posebej kritike poezije, pišeš že vrsto let. Zaradi tega si precej na tekočem s produkcijo slovenske poezije. Kaj meniš o sodobni slovenski poeziji?

Slovenska poezija ima izjemne ustvarjalce, ki so absolutno primerljivi s svetovno pesniško produkcijo. Se mi pa zdi, da kakovost v zadnjih dveh letih nekoliko pada. Delno je verjetno za to kriva socialna problematika. Avtorji morajo ustvarjati več, kot bi sicer, da lahko preživijo. Podobno tudi uredniki.

Velikokrat opažam, še posebej pri mladi poeziji, da so posamezne pesmi izjemne, zbirka kot celota pa pogosto ne deluje, verjetno ravno zaradi pomanjkanja širšega premisleka in časa namenjenega urejanju zbirke oziroma pesmi.

Kje vidiš moč poezije? Zakaj jo pišeš, zakaj jo bereš, zakaj jo recenziraš in strokovno pretresaš?

Težko odgovorim v kakršnemkoli presvetljenem duhu, da lahko poezija spreminja svet. S poezijo sem sicer odraščal. Zdi se mi tudi, da se pri nekaterih ljudeh potreba po poeziji nekako zgodi in jo morajo izliti iz sebe, v njej iščejo in najdejo nekakšen smisel. To je lahko sicer potek vplivanja poezije na vsakega posameznika.

Rad pa bi verjel, da lahko poezija spreminja tudi svet okrog mene, ampak verjetno ni čisto tako. Verjetno bom s svojimi pesmimi zgolj nagovoril nekaj ljudi za nekaj trenutkov, ampak včasih je tudi to čisto dovolj.

Odločil si se za študij primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti, na Karlovi univerzi v Pragi zdaj dokončuješ doktorski študij iz literarnih ved. Literatura ti skorajda teče po žilah. Kljub vsemu je z literarnim udejstvovanjem včasih težko preživeti. Kje vidiš možne, bolj pozitivne premike v tej smeri?

O sami situaciji, v kateri je trenutno kultura, razmišljam precej pesimistično. Nikakor ne trdim, da je v tujini boljše ali lažje. Prostor je, tako kot večkrat poudarjam, zunaj Slovenije nekoliko bolj odprt, nekoliko več je spoštovanja, kolegialnosti, manj zamer in preigravanj. Hkrati pa je pravzaprav zelo malo držav po Evropi, kjer je kultura še na zavidljivem nivoju in kjer lahko literati normalno preživijo. So seveda nekateri primeri dobrih praks – npr. v skandinavskih državah. Po drugi strani ni odveč povedati, da je slovenski primer ne nek način še vedno socialno usmerjen in je ostanek prejšnjega sistema – možnost pridobitve statusa samozaposlenih v kulturi, knjižnično nadomestilo itd. Nekatere države tega sploh ne poznajo.

Pesimističen sem zato, ker ni nekega konkretnega družbeno-kulturnega konsenza, s katerim bi se stvari premaknile na boljše. V zadnjih letih se veliko govori o krizi znotraj kulture, javnost vse manj zanima literatura oz. kultura nasploh, ustvarjalci smo pogosto razumljeni zgolj kot porabniki javnih sredstev, a večjih prebojev oziroma rešitev teh problematik še nismo našli. Biti literarni ustvarjalec danes tako pomeni biti čarodej, da si lahko zagotoviš osnovno preživetje. Ogromno je odrekanj in prilagajanj in občutkov eksistencialne krize, ki siceršnji javnosti niso najbolj znane.

Večkrat omenjava tujino. V Lizboni si na slovenskem lektoratu učil slovenski jezik in književnost. Kakšna je bila ta izkušnja? Rekel si, da si se v tej vlogi našel.

Ta izkušnja je bila zelo pozitivna. Če kot pesnik in kritik ne morem neposredno videti, kako lahko na nekoga vplivam z literaturo, je pri poučevanju situacija drugačna. Seveda imam kot pisatelj vedno v mislih bralca kot receptorja mojih besedil, ampak le redko pride do neposrednega odziva. Pri študentih pa sem videl te spremembe, spremljal sem njihov razvoj. Ne samo, da smo se pogovarjali o jeziku in literaturi, ampak tudi o tem, kako lahko literatura vpliva na svet. Tudi oni sami so bili na neki točki predavanj postavljeni v vlogo piscev poezije, esejev itd. Ogromno sem se naučil od svojih študentov in upam, da sem jim nekaj malega tudi sam predal.

Kateri tuji in/ali slovenski pesniki, ki si jih prebral v zadnjem času, so se te dotaknili in zakaj?

Čisto iskreno se me je dotaknilo več tujih pesnikov kot slovenskih.

V slovenskem prostoru se me je močno dotaknila Nina Dragičević z zbirko Ljubav reče greva, ki v tej knjigi preživetja še vedno verjame v ljubezen na zelo nesebičen način. Tudi Varja Balžalorsky z nekaterimi dobrimi eksperimenti. Vedno se vračam k Borisu A. Novaku, Petru Semoliču, Danetu Zajcu in nekaterim drugim pesnikom.

Kar se tiče tujih avtorjev, moram izpostaviti Jazra Khaleeda, ki ima izkušnjo bivanja kot pesnik migrant, ujet med dvema državama. Je čečenski pesnik, ki živi v Grčiji in tudi piše v grščini. Dotaknilo se me je ogromno portugalskih pesnikov, s katerimi sem pripravljal Antologijo mlade portugalske poezije za grški trg. Izpostaviti moram tudi švedsko pesnico Atheno Farrokhzad, ki ima podobno izkušnjo ujetosti med dvema kulturama; med iransko in švedsko. Ljubi so mi nekateri češki pesniki, kot je Ondřej Macl. On se, kar pogrešam pri mladih glasovih slovenske poezije, zelo aktivno odziva na družbene probleme in je izjemno angažiran, a na nepretenciozen način in ne na prvo žogo.

Kljub temu da si pogosto zdoma, si vključen tudi v veliko slovenskih literarnih projektov. Letos pripravljaš program Slovenskih dnevov knjig. Kaj lahko pričakujemo?

Res je, letos sem prevzel organizacijo Slovenskih dnevov knjige. V prejšnjih letih sem sodeloval že kot zunanji sodelavec, letos pa prevzemam koordinacijo programa. Selimo se nazaj v park Zvezda v Ljubljani. Želim si, da bi ta festival ponudil čim več sinergije med različnimi literaturami in žanri umetnosti. Na sam festival bo prišlo kar nekaj uveljavljenih imen iz Slovenije, tudi nekateri gostje iz tujine. Poskušali bomo vzpostaviti širše družbene debate o stanju slovenske knjige. Čisto zares pa predvsem upam na sonce in da nam aprilski dež tokrat prizanese. (Predvsem pa, da nam prizanese »zdravstvena karta«, op. ur.).

In potem? Kaj načrtuješ za prihodnost?

Trenutno pripravljam novo pesniško zbirko za grški trg. Pripravljam še eno literarno branje Anatomije. Zbirko bi rad prebral v celoti ob klavirski spremljavi s svetlobnim slikanjem. Počasi zaključujem doktorsko disertacijo in hkrati iščem nove možnosti za tuja ter slovenska sodelovanja.

Za takšna in drugačna literarna sodelovanja si prizadeva tudi letošnja uršljanka Nina Medved.