Piše: Aleš Jelenko

»Radi se zgledujemo po Avstriji, kjer se stvari lotevajo veliko uspešneje kot mi; približno polovico denarja, ki ga neko mesto nameni za gradnjo stanovanj, namreč financira država. Mi pa se vrtimo v začaranem krogu: neprofitnih stanovanj je premalo, prosilcev pa preveč.«
***
Nedelja je. Partnerka in hčerka sta odšli na obisk k staršem, sam pa sem ostal doma, da končno napišem ta uvodnik. Ja, tudi za pisanje kolumn potrebuješ zbranost in čas, si morete misliti?
V debeli puhasti bundi, rjavi kapi in z vročim kapučinom sem se usedel na plastičen stol, kamor sem moral najprej položiti mehko blazino, da mi zadnjica ne zmrzne; zunaj je komaj stopinja nad ničlo, a kljub temu vztrajam s pisanjem »zunaj«, saj na svežem zraku lažje razmišljam. In posledično tudi bolje pišem.
Covid smo decembra – na srečo v blagi obliki – že vsi preboleli, zdaj pa gremo novim izzivom naproti. Novim izzivom: že dolgo razmišljamo, da bi se izselili iz tega enosobnega stanovanja in si našli večjega dvo- ali trosobnega, da bo tudi tamala imela svojo sobico, ko bo zakorakala v osnovno šolo. In to bo kaj kmalu.
A dandanes so večja stanovanja z nizkimi najemninami bolj ali manj nedosegljiva. V času krize po izbruhu epidemije so namreč cene nepremičnin (in cene najemnin) poskočile v višave. Nemogoče jim je slediti. Življenje v dvoinpolsobnem stanovanju z najemnino šeststo evrov (brez vštetih stroškov) je zame znanstvena fantastika.
In zdaj?
***
Ena izmed možnih rešitev so t. i. neprofitna stanovanja, torej stanovanja, ki imajo nekoliko nižjo najemnino od tržnih in so, na primer, v lasti občine ali stanovanjskega sklada. A takšnih stanovanj kronično primanjkuje. Številke[1] namreč kažejo, da bi v državi potrebovali precej več neprofitnih stanovanj, kot jih je trenutno na voljo, a se v zadnjih letih razmere na trgu niso nič kaj izboljšale. Že pred pandemijo je takratni direktor Javnega stanovanjskega sklada Sašo Rink izjavil, da bi » … potrebovali vsaj še enkrat toliko stanovanj, da bi zadostili potrebam v prestolnici.«
In tako (slabo) ni le v prestolnici; tudi v drugih večjih (in manjših) mestih po Sloveniji je slika precej podobna. A ta problem bi – s sistemskim in načrtovanim financiranjem – lahko rešili. Radi se zgledujemo po Avstriji, kjer se stvari lotevajo veliko uspešneje kot mi; približno polovico denarja, ki ga neko mesto nameni za gradnjo stanovanj, namreč financira država.
Mi pa se vrtimo v začaranem krogu: neprofitnih stanovanj je premalo, prosilcev pa preveč. In pri tem pozabljamo, da je neprofitno stanovanje za marsikatero družino edini izhod iz bivanjske stiske, saj s tem pridobi stanovanje z razmeroma nizko najemnino za nedoločen čas, brez strahu, da jo bodo »vrgli ven.«
Koliko stanovanj bi torej še potrebovali? No, po oceni strokovnjakov in nevladnih organizacij[2] bi enkrat do leta 2030 potrebovali okrog 30.000 novih neprofitnih stanovanj, kar seveda pomeni, da bi morali vsako leto zgraditi dobrih 3.000 novih.
Nekaj ciljev si je država sicer že zastavila; v skladu z resolucijo, ki jo je Državni zbor sprejel leta 2015, je v načrtu tudi gradnja novih stanovanj, vendar »zgolj« 12.500 stanovanj v naslednjih trinajstih letih, kar je glede na potrebe seveda občutno premalo.
Takšnega mnenja je tudi sedeminsedemdeset strokovnjakov, združenih v civilno iniciativo, prepričanih, da je treba zagotoviti »urgentna sredstva in sistemske vire financiranja za izgradnjo novih neprofitnih stanovanj« in tako »rešiti stanovanjski primanjkljaj, ki smo ga s pomanjkljivo stanovanjsko politiko ustvarili v zadnjih tridesetih letih.«
In če vemo, da so cene stanovanj (in najemnin) enormne, je jasno tudi, da je zanimanje za neprofitna stanovanja vse večje, saj si vedno manj ljudi lahko privošči stanovanje s tržno najemnino, kaj šele nakup stanovanja.
***
Počasi mi zmanjkuje – zdaj že mrzlega – napitka. Napisal sem, kar sem želel, in vse, kar sem planiral. Vsekakor si želim, da bi bila nova blokovska naselja z neprofitnimi stanovanji – vsaj upam, da jih bo čim več – zgrajena premišljeno. V nasprotju z našim stanovanjem, ki mu ne pripadajo niti kletni prostori. Kleti torej sploh nimamo. In ker je kolesarnica za ves blok velika cca dva metra krat en meter, tudi kolesa nimamo kam dati.
Odločevalcem, arhitektom in stanovanjskim skladom pa polagam na srce, da gradijo stanovanja, ki bodo (mladim) družinam dejansko namenjena. Ni treba varčevati tam, kjer je nesmiselno, da ne rečem neumno.
Čez kakšno uro bosta moji punci že doma. In ko bo tamala zvečer zaspala, bova s partnerko (spet) razmišljala, kako naprej.
[1] Zakaj imamo premalo neprofitnih stanovanj? – 24ur.com
[2] Potrebovali bi 3300 novih neprofitnih stanovanj na leto, gradili jih bomo 800 (svet24.si)
Mi pa se sprašujemo tudi, kako nazaj, rečeno drugače: o čem je Aleš Jelenko pisal v Kulturnem ugrizu VIII?