Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Žiga Čamernik
Film je bil prikazan v okviru Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani (9. – 16.6. 2020)
Triletna epopeja z več kot 400-urnim materialom za film Medena dežela (Honeyland) makedonskega režijskega tandema Tamara Kotevska – Ljubomir Stefanov si je na letošnjih oskarjih prislužila prestižni nominaciji: za najboljši dokumentarni in najboljši tujejezični film. In obe sta, roko na srce, več kot zasluženi.
»V ospredju zgodbe je Hatidžina pridelava najslastnejšega medu po sistemu ‘pol meni, pol vam’, t. j. čebelam. Ne spominja torej na vrtičkarja, ki ne vzame v zakup, da bodo del njegovega letnega vrtnega pridelka požrli polži in drugi ‘škodljivci’, in se z jezo ne prikrajša za dragocene trenutke zaslužene žetve.« Foto: Gregor Grešak (iz arhiva KGD Reciklaža)
Dokumentarni film bi zlahka bil igrani celovečerec, če ne bi v njem nastopali resnični prebivalci makedonskega visokogorja, ki se preživljajo s pridelavo in prodajo vrhunskega medu. Med njimi je tudi protagonistka turškega rodu Hatidže Muratova, v filmu imenovana »zadnja evropska lovka na čebele«, ki v preprosti kamniti hišici skrbi za ostarelo bolno mater. Zaradi izredno preprostih in življenjskih dialogov ne podvomimo v pristen materinsko-hčerinski odnos, poln medsebojne naklonjenosti in pikrega humorja, a tudi številnih hudomošnih zbadljivk in sočnih očitkov. Vse našteto je prikazano z neizmerno človeško toplino in ljubeznijo, ki kronično (u)manjka zatonu naše »razvite« civilizacije. Še toliko bolj nas boli in v oči bode dejstvo, da za takšno tesno sorodstveno vez v naglici sodobnega sveta takorekoč ni več prostora.
»Jamranje« starejših zato razumemo kot nepotrebno nerganje, ki pa nam, hočeš nočeš, kljub vsemu vzbudi krivdo in povzroči nepremišljeno ter agresivno ravnanje. Preganjati nas začne misel, da se moramo ostarelega ali bolnega na vsak način znebiti, kar je, sodeč po prigovarjanju okolice, tudi naša edina izbira. V določenih primerih so sorodstveni odnosi tako toksični, polni zamer in včasih tudi sovraštva, da je bližnjega nemara resnično bolje prepustiti tuji oskrbi. Daleč najbolj priročen argument pa je seveda permanentno pomanjkanje časa, zapolnjenega s kapitalizmom – njegovim usodnim stranskim produktom. V teh – nedvomno najpogostejših – primerih je zato treba predvsem in karseda spretno krmariti med prepuščanjem svojca tujcem in slabo vestjo zaradi preobremenjenosti, kar je v praksi najpriročnejši psihološki alibi za beg iz neprijetne in skrajno mučne situacije. Danes ne zmoremo več sprejeti dejstva, da bo smrt doletela »ravno nas«, zato jo odrivamo nekam daleč stran; tja, kjer svojca po možnosti pitajo z gorami tablet in se vanj niti ne trudijo vživeti, mi pa se medtem tolažimo, da nam drugega sploh ni preostalo. Stvari v resnici seveda nikoli niso čisto črno-bele, vendar je to kočljivo tematiko mogoče osvetliti samo z najskrajnejšimi primeri, ki edini razkrinkajo civilizacijski simptom ali žal kar vse pogostejšo normo.
»Vse, kar je zares pomembno, izvemo od matere in hčere iz makedonskega visokogorja, kjer življenje še vedno teče po naravnih zakonitostih.« Foto: avtorjev osebni arhiv
Medtem ko se v življenju nujno in neizprosno staramo, postaja vse pomembnejše tisto neizgovorjeno, čemur (včasih tudi dolga leta) nismo posvečali pozornosti ali pa ga – zaradi bojazni pred konfliktom z okolico – nismo želeli razkriti. Vendar s tem podcenjujemo uvid in vitalnost življenja samega, ki vedno najde pot, da nam prišepne resnico o nas, čeprav v njej redki prepoznajo klic k spremembi. Je že tako, da pri soočanju z okolico in izražanjem (skritih) želja – žal vse prepogosto tudi najosnovnejših potreb – potrebujemo vsaj kanček poguma in samozavesti, kar je dandanes največkrat zgolj pobožna želja; prevladuje namreč občutek, da smo v vlogi nebogljenih, bolnih in ostarelih predvsem odveč in torej v napoto. Zavedati se moramo, da je v takšnih okoliščinah težko vsem vpletenim, pri čemer se je družba že pred časom znašla v pat poziciji. Vse, kar je zares pomembno, izvemo od matere in hčere iz makedonskega visokogorja, kjer življenje še vedno teče po naravnih zakonitostih.
Toda omenjeni film je izjemen tudi v drugih ozirih. V ospredju zgodbe je Hatidžina pridelava najslastnejšega medu po sistemu »pol meni, pol vam«, t. j. čebelam. Ne spominja torej na vrtičkarja, ki ne vzame v zakup, da bodo del njegovega letnega vrtnega pridelka požrli polži in drugi »škodljivci«, in se z jezo ne prikrajša za dragocene trenutke zaslužene žetve. Še ena preprosta, vendar hkrati nadvse globoka modrost, ki je Hussein Sam, njen novi sosed in kupec dela čebel, nikakor ne more doumeti. Čeprav pri bdenju nad čebelami sodeluje vsa njegova družina z otroki vred, se zdi, da ga je – čisto popikanega od čebel – vsakič nekoliko manj. Njegovi otekli otroci so tako prestrašeni, da mu, z izjemo najpogumnejšega sina, ne želijo več pomagati; pa še ta se raje zateka k Hatidže, od katere se uči prvobitne pristnosti in gojenja naravne veščine, ki jo je njegov pridobitniški oče čisto zanemaril. Ker Husseina vodita pohlep in eksistenčna stiska s strahom pred revščino številčne družine, mu še na kraj pameti ne pade, da bi nekaj medu pustil čebelam. Zaradi nerazumevanja osnovnih naravnih zakonitosti je nehote klasičen predstavnik zgodnjega kapitalista, ki razmišlja zgolj v številkah. Malo spominja na nas, mar ne?
»Medena dežela je estetsko in kompozicijsko brezhibno posneta filmska kontemplacija o številnih vidikih bivanja, ki nam, medtem ko čakamo na nekakšno kolektivno streznitev ali dokončno katarzo, neizprosno uhajajo.« Foto: avtorjev osebni arhiv
Samo pomislimo, kolikokrat postavljamo v ospredje sebe in svoje interese, namesto da bi dobrine delili z drugimi. Pomemben nam je le čim večji izkupiček, do interesa in potreb okolice pa smo mačehovski, kar je morda svojevrsten postsocialistični krč, ker osnovne dobrine niso več zagotovljene in smo se, s celim svetom vred, znašli v podobnem škripcu. A zavedati se moramo, da rešitev – pa čeprav nezaželena in nepričakovana – vedno obstaja, zato se nikakor ne smemo bati še tako nenavadnih prihodnjih scenarijev. Gre namreč za temeljni smisel napredka, pri katerem je proces pomembnejši od rezultata. Napredek pa se lahko udejanji le, če brez vnaprejšnjega zavračanja upoštevamo nasprotno stran, in zdi se, da bomo topogledno morali še precej popustiti. Lahko bi rekli celo, da smo v nasprotnem primeru »kuhani in pečeni«, saj z apriornim zavračanjem argumentov druge strani pravzaprav utrjujemo njeno pozicijo, sploh kadar ima formalno moč. Nas lahko o tem česa nauči tudi Hatidže, katere edino merilo sta srce in nesporna veščina?
Medena dežela je estetsko in kompozicijsko brezhibno posneta filmska kontemplacija o številnih vidikih bivanja, ki nam, medtem ko čakamo na nekakšno kolektivno streznitev ali dokončno katarzo, neizprosno uhajajo. Zdi se, da koronski šok ni bil dovolj učinkovit, a bo morda vendarle zadosten. Vsaj za začetek.
Pa jezik poezije Bojana Sedmaka – je za začetek dovolj čist?
