NEGOTOVI ČASI: POTREBUJEMO NOVO KULTURNO STRATEGIJO

Piše: Jože Osterman

Ugotovitev, da je kulturno področje med tistimi, ki jih je epidemija koronavirusa najbolj prizadela, ni seveda nič novega. Čez mesec dni bomo »počastili« že drugo obletnico strogo omejenega javnega življenja, kar pomeni, da se položaj tudi na področju kulture nevarno zaostruje. Človeška družbenost je eden od najpomembnejših gradnikov in temeljev našega vsakdanjika, hkrati pa ranljivo in krhko vezivo. Utrujenost in naveličanost zaradi nepredvidljive prihodnosti in negotovosti, kako bomo preživeli naslednjih nekaj dni, nas sicer načenjata počasi, a vztrajno. Splošna družbena apatija se povečuje tudi zaradi tega, ker na obzorju ni znakov, da se bodo stvari v doglednem času kaj bistveno spremenile.

»Pri ljubiteljski kulturi vsaj zaenkrat ne gre toliko za javni oziroma oblastveni odnos do področja, ki se odraža zlasti v višini pridobljenih javnih sredstev, marveč bolj za vprašanje notranje kohezije/…/ Pomembna je dovoljšna motivacija za nadaljnje ali ponovno delovanje ljubiteljskih ustvarjalcev v društvih ali drugih oblikah kulturnih združenj, za kar je treba zbrati veliko moči in poguma,« pravi Jože Osterman na fotografiji, ki jo hrani arhiv ZKDS.

V teh okvirih je kajpak še posebej ranljiva ljubiteljska kultura. Ker gre pri njej predvsem za ustvarjalno druženje in vznik sinergij, ki popestrijo in oplemenitijo zlasti duhovno plat življenja, hkrati pa ni ravno eksistencialnega značaja ali posledica družbene nuje, je postavljena na stranski tir. Čeprav bi ji bilo treba urgentno pomagati in jo ohraniti pri življenju, je ni najbolje odnesla. To pomeni, da držita področje pokonci izključno notranja moč in volja.

Pomembna je notranja kohezivna moč

Pri ljubiteljski kulturi vsaj zaenkrat ne gre toliko za javni oziroma oblastveni odnos do področja, ki se odraža zlasti v višini pridobljenih javnih sredstev, marveč bolj za vprašanje notranje kohezije, ki povezuje članice in člane kulturnih društev in njihove zveze. Resnici na ljubo ta trenutek ni kakih alarmantnih podatkov o bistvenem znižanju občinskih in državnih sredstev za ljubiteljsko kulturno dejavnost (v državnem proračunu so kratko potegnile samo določene profesionalne nevladne organizacije), kar je vsekakor dobro. Najpomembnejša je torej dovoljšna motivacija za nadaljnje ali ponovno delovanje ljubiteljskih ustvarjalcev v društvih ali drugih oblikah kulturnih združenj, za kar je treba zbrati veliko moči in poguma.

»Raziskava dr. Tomaža Simetingerja in dr. Tomija Deutscha izpričuje precejšnje spremembe odnosa mladih do kolektivnih dejavnosti, bistveno večjo individualizacijo in spremenjene ambicije, kar ljubiteljski kulturi narekuje čimprejšnjo in precejšnjo spremembo strategije, morda tudi splošne organiziranosti«, da bodo mladi dobili krila. Foto: arhiv JSKD in ZKDS

Ljubiteljska kultura se trenutno sooča z dvema neugodnima, celo nevarnima pojavoma, ki sta vzniknila skorajda istočasno in jo dvojno ogrozila. Prvi dejavnik je že omenjena epidemija z nepredvidljivim izidom, drugi, še posebej pereč zaradi vsesplošnih zaostrenih razmer v šolskih ustanovah, pa je motivacija mladih za delovanje v kulturi oziroma vprašanje pomlajevanja članic in članov kulturnih društev. S tem se na področju ljubiteljske kulture ukvarjamo že kar nekaj let. Ker se vprašanju nikoli ne moremo zares izogniti, smo ga sprejemali kot rutinski problem, ki ga bo tako ali drugače treba urejati sproti. Toda resnične razsežnosti problematike nam je predočila šele obsežna raziskava

Analiza stanja mladih v ljubiteljski kulturi

»Če bosta JSKD in ZKDS svoji strategiji pripravljali ločeno in brez predhodnega soočenja, to ne bo le slabo, marveč celo nevarno. V teh negotovih časih namreč ni več varne samoumevnosti, ki je še pred nekaj leti jamčila za dokaj uspešen razvoj ljubiteljske kulture.« Foto: arhiv ZKDS

Potrebujemo novo strategijo

V tem članku se sicer ne moremo ukvarjati s podrobnostmi, ki jim bo treba osrednjo pozornost nameniti v prihodnjih razpravah, in torej dognati, kakšna bo prihodnost ljubiteljske kulture. Lahko pa rečemo, da je ponekod že slutiti pospešeno usihanje kulturnih društev, o čemer zaenkrat priča zmanjševanje števila prireditev in nastopov skupin, delujočih na področju ljubiteljske kulture, kar dokazuje, s kako perečimi težavami se danes sooča. Nekaj je zanesljivo: premagati jih bo mogoče le složno, odločno in upoštevaje čisto vse odločilne elemente za ohranitev, in upam tudi razvoj, tega področja. V mislih imam najprej ohranjanje množičnosti, na kateri področje temelji, nadalje pa še nekaj ključnih dejavnikov, kot so motivacija mladih za delo v kulturi, vprašanje ohranjanja oziroma krepitve kakovosti in nenazadnje: bolj izenačene pogoje dela, saj so ponekod razlike med slovenskimi regijami ali kar občinami tako velike, da jih je mogoče označiti za nedopustne.

V letu 2022 bosta novo strategijo svojega delovanja pisala tako Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, ki se v svojem delovanju vsaj devetdesetodstotno posveča vprašanjem ljubiteljske kulture, kot tudi Zveza kulturnih društev Slovenije – krovna organizacija te po naravi civilne družbene dejavnosti, katere idejni in razvojni motor je njeno članstvo. Če bosta organizaciji svoji strategiji pripravljali ločeno in brez predhodnega soočenja, to ne bo le slabo, marveč celo nevarno. V teh negotovih časih namreč ni več varne samoumevnosti, ki je še pred nekaj leti jamčila za dokaj uspešen razvoj ljubiteljske kulture. Odgovornost je torej velika, okrepiti pa se morata tudi volja in zavedanje, da je treba strniti vrste.

Zveza kulturnih društev Slovenije je lani strnila vrste tudi z natečajnim razpisom Republika Sloverzija – poglejte, kdo so njeni častni državljani in državljanke.