NBA: Menjava, ki je čez noč spremenila zgodovino košarke

7. februar 2025
Piše: Žiga Čamernik  Objava tega članka izpod peresa našega stalnega sodelavca Žige Čamernika utegne koga presenetiti, marsikomu bo dvignilo tudi kakšno obrv. Kaj ima Primus z zgodbo Luke Dončića, tega sicer vrhunskega košarkarja, katerega zgodba že nekaj dni polni vse medije in po svoje postaja že kontraproduktivna, čeravno kaže Ameriko v njeni najbolj razgaljeni podobi, ki ji bencin na ogenj še bolj priliva novi predsednik Trump? Tu pa se zdi, da je v Čamernikovemu pisanju vendarle najti nekaj novih ugotovitev, ki so skladne z dvomi, ki jih ima glede ameriške družbe (mislimo izključno na tisto v ZDA) vsak normalen Evropejec, da ne rečem vsak normalen človek. 

Čamernik nasploh tudi na področju umetnosti in kulture  redno preseneča  z nekonvencionalnimi stališči, ki budijo v človeku polemično razmišljanje. Kar je dobro.  Dajemo mu torej prostor, da to tokrat opravi na področju vrhunskega športa, ki je lahko  čisto nekaj drugega od  ostalega športa, ki ga ima večina ljudi silno rada. V članek nismo posegali niti lektorsko niti vsebinsko.

***

Luka v novi sredini – z rumeno majico LA Lakersov

Prispevek je v prvi vrsti za vse tiste, ki smo se na tisto »usodno« nedeljo, 2.2. 2025, zbudili v »paralelni resničnosti« in v nejeveri zmajevali z glavo, ko smo 100% izvedeli, da se je menjava našega oboževanega Luke Magica – najbolj popularnega košarkarja na planetu Zemlja – za, do neke mere odsluženega superzvezdnika, Anthonyja Davisa, krilnega centra Lakersov, praktično ena za ena, dejansko zgodila. Torej, zakaj bi Dallas Mavericks in njegova čedalje bolj povezana skupnost navijačev z našo rajnko državico na sončni strani Alp, ki se je z njo srčno prepletla v svoji ljubezni do Luke, omenjenemu športniku sploh odpovedala za kogarkoli na svetu? Kaj šele za sicer solidnega, vendar pogosto poškodovanega košarkarja, ki v najboljšem primeru premore le še dve do tri leta igranja na vrhunski ravni, v nasprotju z vsaj 10 do 12, kolikor jih bo lahko igral Luka, če bo le želel? Praktično vsakič, ko Davis na parketu pade po tleh, se ustrašimo, da ni nemara izgubljen za sezono.  Tako delikatno občutljiv je. Zakaj bi torej Dallas z eno suicidno, samouničevalno potezo uničil nekaj, kar je gradil leta, ob tem pa pomagal do življenjskega utripa odpisanim Lakersom, katerih prihodnost pred tem ni bila nič kaj svetla? Pri vsem skupaj še najbolj bode v oči dejstvo, da ga Dallas enostavno ni ponudil najboljšemu ponudniku, saj je Luka nedvomno generacijski talent. Namesto tega so ga tako rekoč čez noč odstavili kot staro iztrošeno konzervo. Megazvezdnika, ki je bil  v Dallasu več kot zadovoljen in se je želel tam tudi upokojiti. V tej celotni zgodbi ne smrdi zgolj nekaj, pač pa marsikaj. Več kot očitno je, da je Dončič moral prav v Lakerse. Jasno pri tem pa je tudi dejstvo, da večina ameriških športnih komentatorjev tega niti ne sme pretirano izpostavljati, saj lahko v hipu izgubijo službo.

In čeprav vseh sočnih podrobnosti, mi, navadni smrtniki, slej ko prej ne bomo izvedeli nikoli, se nekaj zanimivih spekulacij ponuja kar samih od sebe. Naj v tem oziru za trenutek pustimo ob strani vse za lase privlečene govorance s strani Dallasa, kako je Luka neposlušen, ni v formi in se redi, zato naj niti ne bi bil vreden t.i. supermax pogodbe vredne 345 milijonov dolarjev, ki bi jo lahko podpisal že v prihajajočem poletju za naslednjih pet let. Kako, prosim? Roko na srce, če je ni vreden Luka, je potemtakem ni nihče. Si predstavljate, da bi kdo Michaelu Jordanu na vrhuncu kariere rekel, da ga bodo Bullsi menjali, če ne bo prenehal kockati? Že samo vprašanje je blasfemično v košarkarskem smislu. Res pa je tudi, da so Mavericksi takoj po uvrstitvi v veliki finale NBA v minulem letu, našemu Luki iz rok vzeli pločevinko piva, kar kaže na očitno pokroviteljstvo. Sedaj pa za trenutek zamižimo in skušajmo v misli priklicati zgodovinsko gledano najbolj popularno NBA franšizo z največjim tržiščem ter daleč največjim potencialom za zaslužek – ne zgolj za njo samo – pač pa za celotno NBA kot več milijardnega globalnega športa. Saj res, to so Los Angeles Lakers, kakšno naključje.

Vemo tudi, da gledanost NBA lige v zadnjih letih strmo pada, zato je očitno pripravljena storiti marsikaj, da obrnejo trend, skupaj z njeno vsesplošno popularnostjo, prodajo športnih artiklov, TV prenosov in praktično vsega, kar spada zraven. Kje torej bolje začeti z novo, milenijsko NBA, kot prav pri L.A. Lakers? Potrebujemo zgolj soliden medijski spin, da vse »sranje iz ozadja« nekako opravičimo pred zainteresirano javnostjo. Tokrat je to sicer nekoliko težje, sploh s strani Dallasa. Mar smo resnično tako naivni, da menimo, da njihov generalni menedžer, Nico Harrison, ni zmogel predvideti, da bi imel celo potencialni naslov prvakov v bližnji prihodnosti za navijače Dallasa grenak priokus brez Luke? Gre za človeka, ki je do tiste »črne nedelje« za košarko v Dallasu delal vse prav in bil v minuli sezoni izglasovan celo za najboljšega menedžerja sezone, po tem, ko sta v klub prišla Daniel Gafford in P. J. Washington, s katerima jih je Luka pripeljal vse do velikega finala lige NBA. Mar menimo torej, da so temu človeku, ki je poprej vlekel izključno prave poteze, da Luko obkroži z najbolj primernimi košarkarji zanj in bi skupaj z njim nemara lahko že v letošnji sezoni osvojila tako željeni šampionski prstan, kar čez noč skisali možgani? Seveda ne. Nico je je v svojih mladostniških dneh treniral košarko na vojaškem West Pointu, kjer se je priučil reda in discipline, kasneje v karieri pa je bil kar 19 let uspešen poslovodja pri Nike na različnih vodstvenih položajih, kjer je sodeloval z Jordanom, Kobejem, LeBronom, itd. V tej luči smo lahko prepričani, da je zelo dobro vedel kaj počne, pa čeprav ni zraslo na njegovem zelniku. Slednjo potezo je slej ko prej izvedel po naročilu priložnostnega »velikega brata«, po katerem je Dallas z vsemi svojimi navijači žal zgolj kolateralna škoda v svetu, ki ga diktira in vodi izključno kapital.

Lukov košarkarski zgled, zdaj njegov soigralec, LeBron James

V frenetičnem iskanju za informacijami po internetu, ki bi mi lahko ponudile vsaj kanček pomena te nesmiselne menjave, sem med drugim naletel tudi na podkast B.J.-ja Armstronga, bivšega igralca šampionske ekipe Chicago Bulls v letih 1991-93, kjer z neomajno samozavestjo trdi, da so vsi tisti, ki verjamejo, da je šlo zgolj za dogovor med generalnima menedžerjema ekip Lakers in Mavericks, nepoboljšljivi naivci ter da je šlo dejansko za polnočni telefonski pogovor med lastnikoma obeh klubov, kar pa je seveda le vrh ledene gore. V tem kontekstu bi nas vsekakor zelo zanimala vsebina teh pogovorov, mar ne? Za nameček novih lastnikov Dallasa kaj prida niti ne zanima košarka pač pa stavnice, ki so – glej ga zlomka! – v Teksasu zaenkrat še prepovedane, zato je večina njihovih aktivnosti še vedno v Las Vegasu, novi potencialni destinaciji kakšnega NBA kluba. Morda se tja preseli prav Dallas, sedaj ko so na nedoumljiv način pretrgali zaupanje z navijači in potencialnimi prostimi ter tudi obstoječimi igralci. Se pa po drugi strani zato v mestu angelov za naslednje desetletje obeta pravi »Luka Magic Show«, s katerim se bodo vsi dobički v povezavi z Lakersi skokovito povečali, njihovi navijači pa bodo še bolj nagnjeni k vsesplošnemu zapravljanju in zabavi. Seveda tudi v Vegasu, ki je le nekaj ur vožnje stran. Se sliši že kaj bolj logično? Kako si pri zdravi pameti drugače sploh razložiti, da bi kdorkoli na svetu želel menjati igralca, ki si ga želijo praktično vse ekipe na svetu in na podobno priložnost čakajo cela desetletja? In Dallas ga je dejansko imel! Sedaj pa puffff in ni ga več. Tako se je sanjska pravljica manjšega NBA tržišča s slovenskim priokusom, da Mavericksi v dogledni prihodnosti postanejo verižni zmagovalci in prvaki NBA, meni nič tebi nič razblinila v nič.

Za vse zgolj kruha in iger željne navijače, ki še vedno verjamejo, da gre zgolj za domnevno nesposobnost Harrisona, lahko rečem le, da bo za njih dovolj že osiromašena satisfakcija, ko bo Donke v dresu Lakersov vsakič Dallasu nasul kakšnih 50 točk, kar bo verjetno razmeroma pogosto, vendar pa bi ob tem seveda popolnoma spregledali glavno poanto. Dallas Mavericks so bili namreč klub z ogromno zaposlenimi in nepregledno množico navijačev, ki so bili med drugim tudi lastniki letnih vstopnic, za nameček po dokaj pristopni ceni. V tistem teksaškem okrožju je tudi veliko etničnih manjšin, od Mehičanov do Azijatov z majhnimi otroki, ki so bili vsi po vrsti naravnost nori na našega asa in so se upravičeno veselili spremljanja njegovih čarovnij še za naslednjih 10 do 15 let. Resnično: kako majhnemu otroku, katerega oče je lastnik letne vstopnice ali nekaj njih, razložiti, kaj se je pravzaprav zgodilo? Kolikor koli si razbijamo glavo, ne moremo najti vsaj za silo pametnega odgovora na slednje vprašanje. In ko sedaj pogledamo šokirane in razočarane obraze celotne dallaške skupnosti, skupaj z reportersko ekipo, eno najbolj strokovnih in tudi simpatičnih v celotni NBA, se nam lahko kar stisne srce. Iz redno razprodane dvorane lahko sedaj seveda pričakujemo precejšen upad, če ne celo bojkot. Ne mi reči, da vsega tega, prekaljen maček kot je Nico, ni mogel ali znal predvideti? Mavericksi so se dejansko čez noč prelevili iz potencialno najboljše ekipe NBA, ki je sedaj nikoli ne bomo videli, v ekipo, ki nikogar zares ne zanima več. Kako žalostno.

Po konstituciji Luku podobna košarkarska legenda, orjak Shaquille O*Neill, ki je dolga leta igral v NBA brez večjih problemov

Sedaj pa še »fast forward« v prihodnost. Leta polna dvorana v L.A.-ju, kjer se redno družijo največji zvezdniki iz sveta  šovbiznisa, športa, politike ter vse preostale dekadentne estrade, ki jo lahko sproducira le Hollywood. Vstopnice so čez noč večkratna cena tistih iz Dallasa. Medijski stroj kluba promovira našo megazvezdo na vsakem koraku in ustvarja bajne zaslužke. Lakersi postanejo večkratni prvaki, tako kot so to počeli celotno svojo zgodovino. Praktično vsak, ki ve, da je košarka tudi šport, nosi Lukov dres. In četudi morda v tem trenutku (še) ni najboljši na svetu, je pa prav gotovo tisti najbolj popularen, kar ugotovimo takoj, ko se iskreno vprašamo, za katerega košarkarja bi največ plačali, da ga vidimo igrati v živo. Za nameček ga pod okrilje v svojih zadnjih letih vzame najbolj trpežen košarkar v zgodovini igre LBJ, ki navdahnjen z Lukovim prihodom podaljša svojo – že tako neverjetno dolgo – kariero. Z novim varovancem petek in svetek trenirata po skrivnostnem programu za dolgoživost, pijeta smutije in nasploh živita do te mere zdravo, da Luka pozabi celo na svoje balkanske korenine in vmes postane še najboljši obrambni igralec lige.

Ob vsej tej težko predstavljivi zmešnjavi moramo omeniti še, da je Dallas (uradno Nico Harrison) za nameček Luko opetnajstil še za dodatnih 116 milijonov ameriških zelencev zaslužka, saj supermax igralec, če je enkrat menjan, ne more več podpisati supermax pogodbe, kar pomeni, da so poleg vsega Mavericksi Lakersom ob obnovitvi njegove pogodbe zagotovili še zajeten popust, saj bo namesto 345 milijonov lahko dobil »le« 229, kar je konkretna razlika. Da vseh davkov, ki jih je potrebno plačati v Kaliforniji niti ne omenjamo, vendar bo po drugi strani lahko kompenziral z bolj velikodušnimi sponzorji. Tudi sama resnica o »športnem dogodku stoletja« bo šla z Nicom najverjetneje kar v grob, podobno kot umor predsednika Kennedyja pred več kot 60 leti, ki se je ravno tako – kako ironično! – zgodil prav v Dallasu. Zakaj se je Harrisonu pri tem splačalo kompromitirati svojo javno podobo vse do konca njegovih dni, pa še sam bog ne ve čisto dobro. Dejstvo je tudi, da za nekaj takšnega, kot je v športnem smislu menjava igralca Lukovega kova, sploh pomisliš, kaj šele izpelješ, definitivno potrebuješ določeno mero cohones, to je nedvomno. Pa čeprav je samo sel, ki je obelodanil športno novico milenija in s tem vesoljni javnosti pokazal, da ni prav nihče nedotakljiv in da s(m)o vsi zgolj tržno blago. Ironija usode je, da se bo za Luko kot košarkarja na koncu verjetno vse dobro izteklo, saj je sedaj je sedaj le vprašanje časa kdaj bo osvojil naslov prvakov. Kakšna pa bo »duševna cena« zanj, pa bomo izvedeli v hipu, ko se mu pridruži še kakšen superzvezdnik.

Karkoli v tej na videz zapleteni, po kapitalski plati pa silno enostavni zgodbi, želimo verjeti – vsak posameznik se bo odločil pač sam – nam je vsem po preprosti kmečki logiki lahko z aviona jasno, da prav nihče v Dallas Mavericks, v nobeni možni resničnosti ne more dejansko stati za tem, da klub bolj verjame v Anthonyja Davisa kot pa v Luko. Gre namreč za preočitno debelo laž, kar je bilo jasno tudi na tiskovni konferenci, kjer je poleg Nica sedel tudi anemični trener Jason Kidd, ki je izgledal tako, kot da bi pojedel surovo žabo, saj ravno tako ni vedel nič o menjavi. Ta poteza je v vseh ozirih prekoračila vse meje dobrega okusa, ne samo športnega. Vendar koga vse to briga, če bo sedaj NBA s pomočjo Lakersov obrnila še toliko več zelencev  in znova dvignila svojo popularnost do neslutenih razsežnosti, pa čeprav bo Luka igral pred t. i. sodobno elito namesto varnega okrilja skupnostne idile nekega Dallasa. Vsaj takšen je plan, pa čeprav je nekaterim ob tem kar slabo. Po drugi strani pa se bo – glede na zakonitosti globalnega trga – potrebno sprijazniti z dejstvom, da novi obraz NBA in s tem vse svetovne košarke, ne more biti iz Teksasa pač pa zgolj in samo iz L.A., torej sodobnega Rima. Da, tako pomemben jim je Luka.

Z vidika košarke kot športa bi bilo tako še najbolj pošteno, da tudi Donke spregleda njihovo igro (če že ni), odigra nekaj sezon tako na parketu kot tudi v življenju, saj gre vendarle za Hollywood, osvoji nekaj prstanov in se v doglednem času vrne v Dallas in jim prinese vsaj enega, ko Harrisona seveda že davno več ne bo. Potem pa morda še v Real Madrid ali pa Cedevito Olimpijo, sploh ni pomembno. Trenuten scenarij pa je zanj samo eden in sicer, da zgolj zamahne z roko in poreče: »Show must go on! Go Lakers!« Z njim pa tudi vsi njegovi navijači, mar ne? Pa čeprav v umetnem raju.