Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Sara Špelec
Te dni delamo, poslušamo, gledamo, upamo in predvsem pogrešamo »od doma«. In pogrešamo marsikaj – v sedanjiku otrpel (pogojni) prihodnjik pa množico oddaljenih, zamaskiranih obrazov – predvsem pa bližino in vse njene odtenke, s katerimi so nam življenje v času predkoronskega štetja osmišljale številne kulturne prireditve. Kulturne ustanove so bile prisiljene zapreti vrata in odpreti digitalna okna, ki, varna pred »analognimi« človeškimi virusi, prikazujejo dobri stari in vodijo v krasni novi svet. V virtualno resničnost se je morala preseliti tudi ljubiteljska kultura; nad njo bdi Javni sklad RS za kulturne dejavnosti pod vodstvom mag. Marka Repnika, akademskega glasbenika in ljubitelja literature, ki poln načrtov ne pristaja na besedno zvezo »kulturni molk« in se veseli prihodnosti ljubiteljske kulture, s katero si je, kot s številnimi sogovorniki, »na ti«.
»Naredili bomo vse, da bi posledice izpada kulturnih programov bile čim manj opazne in boleče.« Foto: Matej Maček
Na katerih prireditvah bi se te dni mudil po službeni dolžnosti, če nam načrtov ne bi prekrižalo koronaštetje?
Javni sklad RS za kulturne dejavnosti bi v svoji piramidalni shemi prireditev v tem času beležil višek dogajanja. Torej bi moje službene poti in udeležbe na prireditvah bile domala po vsej Sloveniji.
In če sva že pri (negativnem) štetju: okvirno koliko prireditev je moral Javni sklad odpovedati in kaj to pomeni za njegovo nadaljnje delovanje?
Težko podam natančno oceno, ker imamo 59 izpostav in so do 10. marca bile vse prireditve izvedene. Prav tako se ogledi določenih dejavnosti vršijo tudi v času karantene. S tem mislim predvsem na filmsko, literarno in likovno dejavnost, ki predstavljajo specifiko v smislu izvedbe. Natančno število vseh odpovedanih in prestavljenih programov bomo dobili po koncu karantene, ko se bomo dela lahko ponovno lotili s polno paro. Za nadaljnje delovanje ljubiteljske kulture to zagotovo pomeni določeno spremembo in delno prilagoditev. Vsekakor pa bomo naredili vse, da bi posledice izpada kulturnih programov bile čim manj opazne in boleče. Nadomestili bomo vse, kar bo v naši moči, predvsem pa bomo nudili pomoč pri izvedbi in pripravi programov, ki jih bodo v jesenskem času pripravljala društva iz Zveze.
So pa najbrž prav zaradi prisilnega kulturnega molka na Skladu vzklile kakšne nove ideje oziroma so obstoječe doživele tehnološke transformacije, kot je denimo rojstvo virtualnega Meseca ljubiteljske kulture?
Izogibal se bom besedni zvezi »kulturni molk«, ker gre dejansko bolj za odstranitev kulturnega delovanja iz »profanega javnega življenja«. V današnjem, sodobnem času obstaja namreč tudi »virtualno javno življenje«, ki omogoča spremljanje in izvedbo skoraj vseh oblik kulturnega ustvarjanja. Internetne platforme kipijo od idej in projektov, s katerimi se ukvarjajo ljudje, tehnološke transformacije bodo zagotovo prinesle dodano vrednost, ki bo dopolnila standardne oblike ustvarjanja v kulturi. Tudi Teden ljubiteljske kulture bo v letošnji izvedbi prilagojen virtualnim standardom, ki nam jih narekuje dana situacija. Letošnja tematika je inštrumentalna glasba in posledično je veliko orkestrov in inštrumentalnih skupin, ki so svoje ideje o skupnem muziciranju zelo uspešno implementirali na splet. Vse to bo zagotovo doseglo višek v času po 15. maju, ko se TLK uradno prične. Kljub temu, da je uradno odprtje v Krškem odpovedano, bomo ljubiteljski kulturi in instrumentalni dejavnosti namenili celovito pozornost. Na JSKD bomo pripravili razne izzive, debate, prilagojene koncerte in še marsikaj, da zapolnimo vrzel, ki trenutno vlada.
»Ljudje se v času, ko moramo biti izolirani, aktivno ukvarjamo s kulturo in tako bo tudi v bodoče.« Foto: Matej Maček
Bi lahko izbruh pandemije prinesel tudi »izbruh« težko pričakovanega društvenega podmladka, ki se mu je veliko lažje približati s trenutno vseprisotno digitalno govorico? Imate morda že topogledne načrte?
Upam, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Dejstvo je, da imamo, kljub zdravstveni resnosti položaja, zdaj idealen čas, da ljubiteljski kulturi povrnemo primaren namen: druženje in zbliževanje ljudi. Seveda se to zdi popolnoma kontradiktorno, ker pa govorimo o virtualni resničnosti, vsekakor izvedljivo in nujno. Ljudje pogrešamo druženje. Pogrešamo ustvarjanje, igro, ples, pogovor. Če ne gre drugače, se radi dobimo na sestankih preko računalniških platform – vse je bolje kot nič. Prav zaradi tega smo objavili nekaj razpisov, ki so namenjeni mladi populaciji in sovpadajo z nastalo situacijo. Gre za literarne razpise in razne filmske izzive, ki pri mladih žanjejo zanimanje. Tudi v bodoče bomo skušali po primerih dobrih praks nadaljevati s tovrstnim načinom delovanja. To je pač prihodnost, seveda ob že vseh ustaljenih programih in primarnem načelu – skrbi za kulturna društva in ljubiteljsko kulturo.
Nedvomno je pozitivno tudi, da niste »zaprli pipice« ljubiteljskim ustvarjalcem, ki se lahko še vedno prijavljajo na vaše razpise. Bo zato kaj bolj sušna njihova skupna vrednost?
Žal je tukaj odgovor pritrdilen. Razpis je zaradi okoliščin zadržan in bo do izvedbe prišlo šele po tem, ko bodo jasne posledice izpada kulturnih vsebin. To se mi zdi tudi edino smiselno, saj je bilo veliko programov odpovedanih in tako se bo projektni razpis prilagajal situaciji. Drugače ne bo šlo.
Zadnji mesec nam življenje osmišljuje predvsem umetnost, brez katere bi bili ob duševno zdravje, pa vendar: se je mogoče umetnosti in kulture tudi prenasititi? Si v svojih vodstvenih letih kdaj občutil – če uporabim duhovit izraz srbskega antropologa Ivana Čolovića – »teror kulture«?
Vsekakor. Terorja kulture sicer ne dojemam kot Čolović, je pa občuten kot določen pritisk na vrhuncih sezone. Takrat je veliko kulturnih aktivnosti, na JSKD dobimo ogromno vabil na prireditve in seveda je nemogoče ustreči vsem. V mojem interesu je, da sem čim bolj prisoten, da s tem sporočam ljubiteljski kulturi in ljudem, da jih podpiramo in želimo z njimi deliti občutke ob njihovih dosežkih. Seveda pa je popolnoma naravno, da prihaja do določenih pritiskov, skoraj trenj ali slabe volje, ker je v času prireditvenih viškov kulturni prostor preprosto prenasičen in to večkrat pripelje do skrbi. Odvisni smo od vremena, obiska, »konkurenčnih« prireditev in še česa, vendar sem že navajen, da to spada k službi. Osebno pa menim, da se kulture človek težko naveliča. Ponuja toliko različnih področij in pristopov, da se zagotovo najde za vsakogar nekaj. Vedno.
Na tej fotografiji ne samo podpira, temveč mag. Francija Pivca tudi nagrajuje z zlato plaketo. Foto: Matej Maček
Kaj zate sploh pomeni kulture prost dan? Te je v zadnjih letih kdaj doletel?
Koga pa je? Biti doma v svojem prostem času ne pomeni, da se ne ukvarjaš s kulturo. Jaz vzamem knjigo, pogledamo film ali serijo, vadim inštrumente z otroki, gremo v naravo. Kaj pa je to drugega? Dejansko se vsi ljudje ukvarjamo s kulturo, razlika je le v tem, da se nekateri bolj poglobljeno, drugi pa malo bolj bežno in nevede – takó sproščeno vsakdanje.
Z ozirom na tvoj glasbeni pedigre sklepam, da je tvoja najljubša umetniška zvrst glasba. No, naj bralcem prišepnem še, da si izdal pesniško zbirko … Katere umetnosti so najbolj tvoje oziroma te najbolj nagovarjajo?
V prvi vrsti glasba oziroma instrumentalna glasba. Sem akademski glasbenik, ki je zrasel v pihalnem orkestru. Od tu tudi ljubezen do igranja v orkestru in dirigiranja. Rad pišem, všeč so mi rime, spogledujem se tudi s prozo. Z izjemo nekaj jalovih poskusov v likovnih vodah je to kar to. Ostajam zvest glasbi, podpiram pa vse dejavnosti ustvarjanja. In neizmerno spoštujem ljudi, ki imajo talente in jih delijo z vsemi nami.
Kaj pa prireditveni prostor, ki ga trenutno najbolj pogrešaš?
Zagotovo dvorano Pihalnega orkestra Prebold, ki ga vodim. Z leti postanejo obveznosti način življenja in težko se privadiš, da ti je neka rutina kratena. Povezani smo v skoraj družinsko vez, zato res težko čakamo, da lahko pričnemo z nemotenim delovanjem.
Bi se strinjal, da je ljubiteljska kultura večna, ker jo oživljajo predvsem aplavzi in ne finančne injekcije?
Ljubiteljska kultura je stoletja preživela popolnoma brez financ. V času organiziranosti in državne finančne podpore pa se lepo razvija in aktivno napreduje, kar se kaže z organiziranimi društvi, zvezami, skladom in ministrstvom. Pa vendar za svoje uspešno poslanstvo poleg financ potrebuje nekaj nujnejšega – publiko. Brez podpore širše javnosti, lokalnih skupnosti in vseh nadobudnežev, ki to počnemo, bi bilo vprašljivo. Ker pa vse našteto imamo, lahko mirne vesti rečem, da je večna. Vsaj zaenkrat.;)
Kaj je, poleg pandemij, trenutno največja grožnja za ljubiteljsko kulturo in kako bo živela v prihodnje?
Pandemija je grožnja za ljubiteljsko kulturo samo zaradi nezmožnosti organiziranja skupinskih vaj in aktivnosti in seveda ohromelosti publike. Ljudje se v času, ko moramo biti izolirani, aktivno ukvarjamo s kulturo in tako bo tudi v bodoče. V normalne tokove našega delovanja bomo zaplavali bogatejši za pomembno izkušnjo: da je veliko prej »nemogočega« postalo mogoče. Ker je moralo postati. In to bo vodilo tudi naprej, s »corona« dodano vrednostjo programov in udejstvovanj, za katere potrebujemo računalnik in internet. Ampak tudi to je, oziroma postaja, ljubiteljska kultura.
S koronaštetjem smo dobili tudi novo krilatico: »Pa zdrav ostani!« Bi morali v prihodnje »zdrav« nadomestiti s »kulturen«?
Kultura je, kot rečeno, zelo širok pojem. Vsak lahko poišče zase neko dejavnost ali zanimanje – kot izvajalec ali kot uporabnik. Ponuja res širok nabor aktivnosti, zato se mi zdi bolj smiselno, da bi soljudem zaželeli predvsem zdravja. Na tega imamo bistveno manj vpliva, predvsem pa si ga ne moremo sami izbrati. Lahko si ga samo želimo. Osti jarej.
In kdor želi prispevati v zakladnico samoizolacijske poezije, naj to stori tukaj.
