VARUHI PREHODA

Piše: Žiga Čamernik, prostovoljec Slovenskega društva Hospic

 

Hospic. Ena beseda, nešteto asociacij. Laična javnost jo največkrat povezuje s koncem, torej smrtjo, o kateri precej neradi razmišljamo. Smrt je v naši družbi namreč še vedno tabu.

»Ljudje – bodisi zaradi neznanja, strahu ali kakšnega tretjega razloga – naše početje pogosto malikujejo prav zato, ker se ne zavedajo, da so spremljevalci pravzaprav oni sami; ko ob zadnji uri stojijo ob strani bližnjim ali ljudem, ki so jim po naključju prekrižali pot, počnejo edino, kar resnično šteje.« Foto: avtorjev osebni arhiv

 

Morda dandanes zato ne častimo le življenja, temveč tudi mladost. V duhu časa pač, ki še vedno na ves glas vpije: hitreje, bolje, višje, močneje. Vse našteto je danes kategorični imperativ, ki je sicer legitimen, a v svojem bistvu neizprosen in krut. Vse, kar je v svojem temelju skregano z naravo in njenimi zakonitostmi, je v resnici okrutno in odvečno. Vedno. Človek je zaradi svojih ambicij tako prevzeten in zaslepljen, da tega ne more ali pa morda ne želi sprevideti. Nekateri se vsak dan sproti prilagajajo najnovejšim modnim smernicam in zapovedanim pravilom obnašanja, druge skrbi le preživetje, tretji pa se morajo – kar je najhuje – pokoriti enemu in drugemu. V takšnih razmerah je nemogoče sploh srečati, kaj šele uzreti drugega. Sočloveka.

In kdo je prostovoljec Slovenskega društva Hospic? Je kaj drugačen od ostalih ljudi? Niti ne. Spremljevalci umirajočih in žalujočih, med katerimi so tudi otroci, smo namreč postali iz čisto različnih razlogov: ker želimo nuditi nesebično pomoč, si zapolniti čas, spoznati podobno misleče ali preprosto zato, ker želimo biti koristni … in še veliko je takšnih in drugačnih osebnih motivov, med katerimi je tudi osebna stiska. Občutimo jo, ko v množici luči nobena ne sveti samo za nas in nam ne razsvetli lastne vrednosti, ki ji pritrjuje že dejstvo, da smo živi – danost, ki je za nekatere dar, za druge pa prekletstvo. Toda vsem razlikam navkljub si vsi po vrsti želimo občutka varnosti in pripadnosti. Tudi poslanstvo in vrednote določene skupine ljudi ju ne morejo nadomestiti. A vse to velja samo do trenutka, ko se nam začne od preobilice življenja dobesedno temniti pred očmi in nas premami želja po večnem počitku. Včasih samo za hip, drugič pa nas povsem prevzame. Takrat se pravila igre spremenijo.

»Poleg neizogibne smrti, ko človeku dokončno odpove telo, je naše življenje polno malih smrti, ki so zaradi svoje šokantne silovitosti za marsikoga veliko hujše od tiste ‘prave’«. Foto: avtorjev osebni arhiv

 

Ples, ki smo ga na vse možne načine še trenutek prej plesali z najrazličnejšimi soplesalci, se spremeni v strašljiv tango za dva. V tango človeka in smrti. A pred čistim koncem smo umirajočemu na voljo mi: spremljevalci in varuhi prehoda, ki umirajočega zgolj s svojo prisotnostjo izročimo varnemu zavetju vseobsegajoče praznine, ki je za nekatere Bog. Spremljevalčeva vloga je pogosto potlačena, a nedvomno ključna. In ljudje – bodisi zaradi neznanja, strahu ali kakšnega tretjega razloga – naše početje pogosto malikujejo prav zato, ker se ne zavedajo, da so spremljevalci pravzaprav oni sami; ko ob zadnji uri stojijo ob strani bližnjim ali ljudem, ki so jim po naključju prekrižali pot, počnejo edino, kar resnično šteje. Kaj pa, preden se srečamo s smrtjo? Si samo zatiskamo oči, misleč, da smo nekaj drugega, mar ne?

Poleg neizogibne smrti, ko človeku dokončno odpove telo, je naše življenje polno malih smrti, ki so zaradi svoje šokantne silovitosti za marsikoga veliko hujše od tiste »prave«. Mednje nedvomno spada izguba ali ločitev od ljubljene osebe, kar sta velikokrat različni slovesi, tudi izguba službe in celo selitev. Vsi našteti primeri so za človeka lahko zelo dramatični, ker pomenijo samo eno: slovo od starega in prihod novega. A čeprav se nam tisti hip nemara zdi, da ne bomo nikoli preboleli starega, je to daleč od resnice. Človek je trpeča, vendar tudi nadvse trpežna žival. Velika razlika je le v tem, ali trpi sam ali pa ima ob sebi nekoga, ki mu zaupa. V tej luči so čisto vse stiske znosne. Breme, ki se je še hip prej zdelo neznosno, je naenkrat nekoliko lažje. Ali ni prav to eden izmed razlogov za naš kratek obstoj? Da si torej neljube stvari, ki nas doletijo in na katere nikakor ne moremo biti dovolj pripravljeni, olajšamo, namesto da si jih vse prepogosto otežujemo? So iskanja odgovorov na zastavljena vprašanja zadosten razlog za prostovoljstvo? Ne vem. Resnično ne vem.

»Medtem ko se večina – v upanju, da ne bo nikoli umrla – peha za čim daljšim življenjem, je treba na stvari pogledati tudi iz drugega zornega kota in se vprašati, kako olajšati zadnje dneve sočloveku, ki se mora na zrel način soočiti z neizbežnim.« Foto: avtorjev osebni arhiv

 

Zdi se, da smo vstopili v sklepno fazo kapitalizma in da »na vse pretege rešujemo, kar se rešiti da«, v naglici pa pozabljamo na najpomembnejše: na tišino, sproščenost in umirjenost. To morda res niso najbolj opevane in zaželene vrednote našega sistema, jih pa nedvomno ceni in še kako potrebuje človek, ki se poslavlja od življenja. Da ne bo pomote: ni vedno tako. Omenjenih stvari ne moremo na silo priklicati ali občutiti; zanje potrebujemo izdatno mero odločnosti, volje in tudi poguma, ki jih ni brez notranjega miru. A tega si je v maniji sodobnega sveta treba izboriti, kar nikakor ni mačji kašelj.

In medtem ko se večina – v upanju, da ne bo nikoli umrla – peha za čim daljšim življenjem, je treba na stvari pogledati tudi iz drugega zornega kota in se vprašati, kako olajšati zadnje dneve sočloveku, ki se mora na zrel način soočiti z neizbežnim. Potem morda niti ne bo želel oditi predčasno ali pa se, nasprotno, na vsak način oklepati življenja, temveč bo želel in znal umreti kot človek – ker mu je bila ta pravica dana ob rojstvu in mu je ne bi smel nihče odreči. Če smo se kot družba za to pripravljeni potruditi, pa nam bo pokazala vedno manj oddaljena prihodnost. Smo ta izziv resnično pripravljeni sprejeti?

 

 

Preberite še, kaj Žiga Čamernik piše o »varuhih« resnice in laži.

Piše: Žiga Čamernik, prostovoljec Slovenskega društva Hospic   Hospic. Ena beseda, nešteto asociacij. Laična javnost jo največkrat povezuje s koncem, torej smrtjo, o kateri precej neradi razmišljamo. Smrt je v naši družbi namreč še vedno tabu.   Morda dandanes zato ne častimo le…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.63 ( 2 ocen)

Objavite komentar