Piše: Žiga Čamernik
Zdi se, da je, z ozirom na današnje stanje, ko se stvari praktično iz dneva v dan spreminjajo, prihodnost sila nehvaležno in teže napovedati kot kadarkoli prej. Pri vsem skupaj pa za nameček sploh ne gre za kakšno zelo oddaljeno reč. V tem trenutku ga – v občečloveškem merilu – namreč ni junaka, ki bi si našemu planetu popolnoma ravnodušno in brez cmoka v grlu drznil napovedati, kaj se bo zgodilo čez zgolj leto dni.
Neki notranji občutek nam pravi, da imamo v grobem dve možnosti sprememb. Če seveda iz rečenega izvzamemo vse takoimenovane optimiste, ki računajo, da bo vse »po starem«, se pravi tako, kot je bilo prej. V tem duhu pa ne smemo pozabiti, da tudi pred pojavom skrivnostnega virusa medčloveški odnosi niso bili tako idealni, kakor se nemara lahko zazdi iz današnje perspektive. Vendar se lahko v primerjavi z današnjim dnem marsikaj hitro zazdi kot pravi izgubljeni raj. Bistveno vprašanje je, kako se s tem spopadamo. Smo res že tako daleč, da se nam neki bolj tehtni razlogi niti ne zdijo (več) pomembni? Za logiko prihajajočega diskurza je namreč tudi slednje treba resno pretehtati, čeprav smo v kontekstu reševanja problemov že dodobra vajeni zgolj gasiti požare, prave razloge za njih pa praviloma pomesti pod preprogo in računati, da jih nihče ne bo jemal resno. Če si hočemo vsi skupaj pomagati in tudi preživeti, se mora omenjena praksa čimprej in čim temeljiteje prenehati.
Dve možnosti, torej. Prva je distopična in nas z neštetih koncev že sedaj obsipava z grozljivimi projekcijami in podobami prihajajočega sveta, ki bo obsojen na totalni in permanentni nadzor s čipi, droni, (mikro)kamerami in podobnimi novotarijami, neprepustnimi materiali za ceno svobode in domnevnega občutka varnosti, naraščajočimi socialnimi, mednacionalnimi in verskimi konflikti, vsemogočimi psihičnimi težavami in z njimi povezanim nasiljem, čedalje hitrejšimi klimatskimi spremembami ter v končni fazi pomanjkanjem naravnih resursov, katerega posledica bosta planetarna lakota in množično umiranje. Za nameček vse našteto še brez javnega zborovanja in dotikanja, kar bo najverjetneje pospremljeno s kroničnim nezaupanjem in nepredstavljivim strahom. Najbolj duhamorna od vsega je seveda možnost, da se kaj podobnega nemara lahko celó zares primeri, če ne bomo vsaj nekoliko pazljivi in predvsem budni kot sokoli. Kaj to pomeni?
Gre predvsem za čim bolj neprizadeto in celostno opazovanje dogajanja okoli nas (in seveda tudi v nas), kar je že samo po sebi dovolj težko, saj nas sili v po novem privzeto navidezno pasivno pozicijo, ki je sploh nismo vajeni. Po drugi strani pa je vsaka hitra in nepremišljena (re)akcija lahko nepotrebna izguba časa in energije, čeprav se trenutno žal zdi, da počnemo prav to. Zaradi sila varljivega občutka, da je »treba nekaj storiti«, lahko v množičnih medijih in na internetu najdemo že vrsto civilnih iniciativ, grupacij in pobud, z namenom, da nas združi v boju proti nekakšnemu (imaginarnemu) sovražniku, ob čemer sploh (še) ne vemo, kaj se pravzaprav dogaja. Prav vseeno pri takšnem početju pa je, če gre pri samem virusu dejansko za nekakšno teorijo zarote, z namenom, da bi nam nekdo še lažje vladal, ali pa zgolj za dobrohotno opozorilo naravnega reda in njegove selekcije. Za ljudi so to prav gotovo nepredstavljivo kruti, pa vendar čisto naravni samoohranitveni in samoobnovitveni mehanizmi, kar se lepo kaže v čudoviti moči in lepoti narave z vso njeno floro in favno. Z izjemo ljudi, seveda. Po eni strani smo si vtepli v glavo, da je virus naš sovražnik, po drugi pa prezrli dejstvo, da z nami ravna natanko tako, kot mi že vrsto let z našim planetom – bivališčem in naravo, ki nas obkroža. Najbolje je, da se kar takoj iskreno vprašamo, če se nam res godi krivica.
In tudi v primeru, če (ne)opazno drsimo v družbo »supernadzora« z vsemi implikacijami vred, se to težko zgodi kar čez noč, kar morda ne bo potolažilo tistih, ki verjamejo v nasprotno, toda virus je povzročil prav to: malodane v trenutku nam je spremenil življenje. Po začetnem šoku virusnega preplaha, domala zanikanju, se sicer več ne bojimo bliskovite kataklizme, a se zdi, da nas bo namesto tega raje počasi vrtela na ražnju. Tako, da se bomo enostavno navadili samoizolacije, stika s pomočjo tehnologije, omejenega gibanja in vsemogočih varovalnih pripomočkov – tudi za morebitno daljše obdobje. In ko nam bo enkrat končno uspelo prilesti iz svojih lukenj, bo še nekaj časa ostal grenak priokus in čakanje na naslednji alarm, kar je seveda daleč od sproščene situacije. Slednje se zdi kot neizbežno dejstvo vsaj za nekaj naslednjih let. Nekoliko večje olajšanje lahko prinese le cepivo, pa še to ne more odpraviti strahu pred neko novo, morda še bolj rušilno nevarnostjo. Vse je torej odvisno od nas in naše drže, ki jo bomo zavzeli v odnosu na dane okoliščine.
Če bomo namreč na novonastale razmere – nedvomno težke, to je treba priznati – gledali s permanentnim nezaupanjem, povsod videli zaroto in potencialno nevarnost ter se čedalje bolj zapirali v svoje lupine, bodo posledice za našo psiho tako dramatične, da distopični načrt še za vladajoče več ne bo noben izziv, saj si bomo vse prej našteto želeli kar sami. Namesto da bi se zavedli objektivne izbire, se bomo vdali strahu. Že večkrat smo slišali tisti obrabljeni izraz, da je »resnica v očeh opazovalca«, sedaj pa bo to treba tudi udejanjiti. Vse svoje sile moramo namreč usmeriti – in slediti naravnim zakonom, na katere nimamo vpliva – v samoohranitev in po možnosti celo samoobnovo, da (p)ostanemo ljudje v najbolj polnokrvnem smislu te besede. Res je, da smo imeli prej takorekoč neomejeno zunanjo svobodo, prikrajšani pa smo bili za notranjo, in sedaj je krasna priložnost, da jo končno obudimo v življenje.
Gre za pravo pustolovščino, ki nam je do danes ni bilo dano niti izkusiti. Bili smo vse preveč obremenjeni s samimi seboj in z našimi – večinoma namišljenimi – težavami. Čeprav so težave kar naenkrat postale realne, se moramo potruditi, da v njih vsaj tu in tam prepoznamo življenja vredne izzive – tako za nas same, kot tudi za rodove prihodnosti – pa se lahko marsikaj spremeni celo na bolje. Saj konec sveta, ki ga poznamo, ni nujno samo tragično dejstvo, pač pa je lahko tudi veselo oznanilo, da kljub številnim zunanjim omejitvam na osebni ravni raziskujemo in razvijamo tisto vrsto človeškosti, ki je v navidezni varnosti namišljenega svobodnega sveta nismo (z)mogli izkusiti. Pa četudi med štirimi stenami lastnih bivališč.
Kdo ve, morda bomo enkrat zmogli dahniti »da« življenju v vsej njegovi veličini in se nam ne bo treba večno spraševati, kaj dejansko in tudi organsko pomeni zaupanje, solidarnost, spoštovanje in podobno, ker bomo vse to znali tudi živeti in bomo tako dali naši človeškosti priložnost za neko čisto novo dimenzijo. No, to pa je druga možnost.
Nekaj možnosti boja proti pandemiji najdete tudi v članku Inge Remeta.