RESNICA IN LAŽ ALI NA POGORIŠČU TALENTOV

Piše: Žiga Čamernik

 

Mislite, da bomo ljudje sploh kdaj zmogli zaživeti v sedanjosti? Medtem ko ostala živa bitja s tem očitno nimajo težav, človek ne uporablja niti svojih bioloških danosti z vsemi čutili vred, kaj šele, da bi – kako zanimivo – razvijal svoje talente. Morda pa je končno napočil trenutek tudi za to.

 

»Kaj bi se zgodilo, če bi postali sami svoji voditelji: bi nam tudi v tem primeru zmanjkalo izzivov?« Foto: osebni arhiv

 

Najprej ozavestimo, kdo nam sploh vlada in kakšne avtoritete nas obkrožajo. Če govore politikov, predsednikov, direktorjev in celo papeža pišejo službe za odnose z javnostmi, igrajo v ozadju ključno vlogo tajne službe, banke in prostozidarske organizacije. V takšnih razmerah le peščica javnih oseb govori »iz sebe«. Vladajoči, ki so istočasno predstavniki voditeljev sodobnega svobodnega sveta, se pravi nas, njegovih prebivalcev, vsemu napredku navkljub še vedno berejo zgolj misli drugih. Živimo pa v demokraciji, kjer naj bi vsakdo bil upravičen do svojega mnenja. Toda kako naj slednjega sploh jemljemo resno, če ne vemo niti, kakšno je resnično mnenje tistih, ki nam vladajo? Nobenega dvoma ni, da ga imajo, a vladajoči morajo  slediti predvsem najrazličnejšim interesom pretežno poslovne narave – mar ni prav to smisel kapitalizma? To pomeni, da morajo zagovarjati tuja mnenja in stališča in odgovorno poskrbeti, da se svet vrti naprej. Kako se vrti, pa je že stvar debate.

Dokler torej ne bomo soustvarili sveta, kjer bo vsak posameznik z vsemi avtoritetami vred resnično spregovoril iz sebe, ne da bi se bal, kaj si bodo o njem mislili drugi, ali bo izgubil službo in morda celó življenje, sploh ne moremo govoriti o demokraciji, saj se zdi, da interes vedno prevlada nad (osebnim) prepričanjem. Zato smo prisiljeni delovati proti svoji naravi, kar povzroča najrazličnejše družbene in psihične težave, ki jim ni videti konca in jim več kot očitno niti virus ne more do živega. Kaj nam torej preostane, če je interes vedno korak pred resnico? S tem starodavnim vprašanjem so se ukvarjali že Sokrat, Jezus, Buda, Gandi, Mandela, Luther in drugi misleci, ki jim je omenjeno vprašanje resnično krojilo življenje.

»Manipuliranje z virusom je genialna odskočna deska za vsemogoče manipulacije, saj je fizična svoboda po novi in večinski percepciji poslej razumljena kot življenjska grožnja.« Foto: osebni arhiv

 

Vladajoči pa pomen nadzora množic že tisočletja argumentirajo takole: ljudje potrebujejo voditelje, ker si ne morejo vladati sami, kar do neke mere – sploh če odnos temelji na zaupanju – drži. Toda kaj bi se zgodilo, če bi postali sami svoji voditelji: bi nam tudi v tem primeru zmanjkalo izzivov? Zdi se, da so na to namigovali že naši tako imenovani zgodovinski velikani. A sistema, pa naj vzbuja še takšno nezaupanje in strah, ne moremo spremeniti, s čimer ni zadoščeno našemu čutu za pravičnost. In tudi če bi ga lahko, bi bržkone kaj hitro razžaloščeni spoznali, da se ni prav veliko spremenilo. Saj veste: tudi v obdobju pred korono bi marsikaj žrtvovali za malo več časa, kasneje pa za malo (več) svobode. No, vsaj tako smo mislili. Ljudje se namreč vedno odzovemo tako, da opozorimo na svoj notranji manko, mar ne?

Kaj bi se torej zgodilo, če bi se vsi kar naenkrat zavezali resnici? Svet bi se sesul kot hišica iz kart. Dvomim, da si tega res želimo, saj nam drobne laži osmišljajo vsakdanjik. Z drugimi besedami: medtem ko nam oblastniki vladajo in velikopotezno regulirajo naše življenjske usode s pomočjo velikih laži, se ljudje tolažimo z drobtinicami, ki nam popestrijo bolj ali manj mizeren vsakdanjik. Bo že držalo, da resnica osvobaja, a ponavadi tudi boli, in to tako zelo, da se laž – vsaj na kratek rok – izkaže za neprimerno boljšo rešitev. Kdo pa še razmišlja dolgoročno, lepo vas prosim? Zgodovina pravi, da se je v boj za resnico do zdaj spustila le peščica, kar je do neke mere razumljivo, saj je ponekod še dandanes kaznovana s smrtjo. Res pa je, da je tudi sam pojem resnice silno izmuzljiv, saj »deklarirani pravičniki« praviloma slejkoprej postanejo žrtve lastnih megalomanskih pretenzij in končajo na svoji sprva nasprotni strani.

»In če bo strah pred resničnim življenjem dejansko presegel strah pred smrtjo: mu bomo takrat zmogli pogledati v oči in ga nadomestiti z ljubeznijo?« Foto: osebni arhiv

 

Tu so še relativisti, ki zagovarjajo stališče, da je resnic več in ima lahko torej vsak svojo. Takole na prvo žogo je mogoče reči, da se mednje uvršča večina, ki ji prav zato nikoli ne zmanjka snovi za pogovor, kar pogosto prikliče iluzijo, da se v življenju ni treba spreminjati in da moramo (samo)uresničitev – zaradi nerazumevanja samega pojma – sprejeti kot statično, nespremenljivo dejstvo. Na videz gre, vsaj po gostobesednosti sodeč, predvsem za upornike, ki pa niso nič drugega kot poslušni hlapci in izvrševalci kakršnihkoli že ukazov svojih nadrejenih. Niso prav oni razlog, da je država pomembnejša od potreb njenih prebivalcev, zaradi česar se je v skrajni posledici rodil nacizem? Manipuliranje z virusom je zato genialna odskočna deska za vsemogoče manipulacije, saj je fizična svoboda po novi in večinski percepciji poslej razumljena kot življenjska grožnja.

Da ne bo pomote: v tem zapisu prav gotovo ne pozivam k takšni ali drugačni neposlušnosti in še manj revoluciji, saj sem globoko prepričan, da je obdobje slednjih že preseženo. In to kljub  vseobsegajočemu in vseprisotnemu tehnološkemu nadzoru, kajti še vedno se moramo zanesti na lastno inteligenco ali, če hočete, na zdravo kmečko pamet. Slednje seveda predvsem v primeru, če se bo kdaj treba postaviti po robu kakšnim nepremišljenim predlogom oziroma če bo strah pred resničnim življenjem dejansko presegel strah pred smrtjo. Mu bomo takrat zmogli pogledati v oči in ga nadomestiti z ljubeznijo?

 

Je svet res preplavilo žalovanje za izgubljeno svobodo?

Piše: Žiga Čamernik   Mislite, da bomo ljudje sploh kdaj zmogli zaživeti v sedanjosti? Medtem ko ostala živa bitja s tem očitno nimajo težav, človek ne uporablja niti svojih bioloških danosti z vsemi čutili vred, kaj šele, da bi – kako zanimivo – razvijal svoje talente. Morda pa je končno napočil trenutek tudi za to.     Najprej ozavestimo, kdo nam sploh vlada in kakšne avtoritete nas obkrožajo. Če govore politikov, predsednikov, direktorjev in celo…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.23 ( 5 ocen)

Objavite komentar