Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Sara Špelec
Pisal se je 11. september prve medkarantenske dobe; dan, ko sva se z Žigom Čamernikom – igralcem, igralskim pedagogom, prostovoljcem v Slovenskem društvu Hospic … in priljubljenim piscem revije Primus – brez mask pogovarjala o njegovem delu, metodi čutnega spomina, gledališkem in družbenem ustroju, pa tudi o tem, kako v današnjem begavem času ostati tukaj in zdaj. Ko me Žiga vpraša, če mislim, da je srečanje na današnji simbolični datum slučaj, si oddahnem, ker je petek ob 13. 00 in ne petek 13., zato mu odgovorim z vprašanjem …
»Mislim, da bi družba prihodnosti morala biti osredotočena na tukaj in zdaj in suspendirati lasten ego, ki, vsakodnevne težave gor ali dol, onemogoča funkcionalnost v tem trenutku.« Foto: S. Š.
Kaj običajno počneš v petek ob 13.00?
Takrat sem ponavadi še doma, malo kasneje pa se odpravim na kosilo v Trzin, kjer si ob petkih največkrat privoščim nekaj morskega …
(Ko kavarnico LP preplavi vonj po morju, naju neznanka prizemlji z vprašanjem, kateri javni prevoz uporabljava. Žiga ji odgovori, da se medkrajevno »sprehaja« z avtomobilom, takoj za tem pa objame še prijateljico, ki je prišla mimo na kolesu, zato si ne morem kaj, da ga ne bi v smehu vprašala …)
Potemtakem zmoreš opravljati več stvari hkrati?
Lahko, seveda, ampak samo v ustaljenih okvirih. Ko so v času karantene bili teatri »kaput« in sploh ni bilo mogoče razmišljati o kakšnih nastopih, sem se zaradi vsesplošne tesnobe, ki nam je zavladala, osredotočil samo na pisanje – torej na dejavnost, kjer sem takrat lahko bil najbolj koristen.
Kar je najbrž razlog, da nisi samo igralec, temveč tudi igralski pedagog in celo prostovoljec v Slovenskem društvu Hospic: je med obema poslanstvoma mogoče potegniti kakšno vzporednico?
Ja, pa je. Skupni imenovalec je zelo splošen: ukvarjanje s človeško naravo kot tako. Eno je razreševanje igralskih težav in trenutnih zagat takó, da igralec ne izgubi spontanosti, v Hospicu pa gre za pomoč pri dolgoročnejših stiskah; a čeprav je moja tamkajšnja dejavnost primarno spremljanje umirajočih, žalujočih in tudi otrok, je velika umetnost, celó znanost, prav to, kako biti najbolj koristen v danem trenutku. Če sem še bolj romantičen ali idealističen: mislim, da bi družba prihodnosti morala biti osredotočena na tukaj in zdaj in suspendirati lasten ego, ki, vsakodnevne težave gor ali dol, onemogoča funkcionalnost v tem trenutku. Samo sproščen, spontan in neobremenjen človek je zmožen iskati konstruktivne rešitve, huda stiska res ni dober obet zanje …
»Najboljša vaja za biti tukaj in zdaj je igralska vaja zbranosti, kjer sede vklopiš čutila, ker je vendarle treba nekaj početi – če ne počneš ničesar, postane ‘nič’ nekaj neobvladljivega, iluzoren občutek varnosti, ki ga zelo dobro poznaš in te nehote prisili v ponovno razmišljanje.« Foto: osebni arhiv
Kot najbolj branega pisca revije Primus (psst, nikomur ne povej) …
A res? No, potem pa je že skrajni čas, da napišem kaj novega …
Ne, čas je, da ostaneš tukaj in zdaj in bralcem namigneš, kako doseči to stanje. Prosim te torej za tukajzdajšnji recept.
Mislim, da ni univerzalnega recepta, vsak posameznik ima najbrž svojega. Res je, da ti bo Google na to vprašanje dal na tisoče ali na milijone zadetkov ….
Prizadetkov …
? … o športni vadbi, jogi in različnih tehnikah sproščanja … A čeprav je na internetu in v knjigah vse lepo razloženo, nobena razlaga ne pomaga pri končni izvedbi – kako to stanje duha resnično udejanjiti. Pomembno je, da na začetku nisi preveč ambiciozen. Če si želiš na vsak način doseči brezmiselno stanje, si obsojen na neuspeh – ne gre na silo, ker se je treba odpovedati kakršnimkoli pričakovanjem. Tako se mi je med izvajanjem meditacije pred kratkim zgodilo, da – z nekajsekundno izjemo – nisem mogel odmisliti sveta okrog sebe. Dandanes smo namreč bombardirani z informacijami in ta informacijska polucija je vse prej kot koristna: še o eni stvari ne moreš vedeti vsega, kaj šele vsega o vsem, to je mission impossible, ki se lahko hitro izrodi v različne oblike patologije, zato je velikokrat modro stopiti korak nazaj. Najboljša vaja za biti tukaj in zdaj je igralska vaja zbranosti, kjer sede vklopiš čutila, ker je vendarle treba nekaj početi – če ne počneš ničesar, postane »nič« nekaj neobvladljivega, iluzoren občutek varnosti, ki ga zelo dobro poznaš in te nehote prisili v ponovno razmišljanje. Da se človek osredotoči na svoj notranji svet, mora izostriti čutila in se posvetiti doživljanju, kar je zaradi dominantnega vizualnega aspekta, ki neprestano vzbuja asociacije in vsiljuje stalne reference, najlažje narediti miže. Šele takrat izostriš sluh in zaslišiš vsemogoče zvoke. Gre torej za inkluziven pristop, kar pomeni, da, za razliko od ekskluzivnega, ne poskušaš utišati zvokov v okolici. Tudi v šolah so nas utišali s »Pššt! Bodi tiho, da se bo vprašani lahko zbral.«
»Igra je po mojem mnenju resnično dobra takrat, ko so meje med njo in resničnostjo zabrisane. Osebno se mi pri igri zavest tako razširi, da postanem pozoren na to, kaj počne moj lik. Poznam samo besedilo, ne pa tudi načina izvedbe – in igro definira prav način,« kar je razvidno s snemanja, kjer je Žiga upodobil Metoda Trobca. Foto: osebni arhiv
Vse to povzroča nevrozo …
Ja, ker je oddaljeno od življenja, polnega najrazličnejših distrakcij, ki jih moramo vzeti v zakup, če hočemo normalno funkcionirati; z ustvarjanjem umetne tišine žal ustvarjamo tudi umetne in nefunkcionalne razmere. Pomembni so torej sluh, okus, vonj in tip – a so moja usta suha, se znojim, se mi obleka prilega na telo, mi je prijetno? –, ki vsi po vrsti kreirajo tukaj in zdaj in so zato bazični. Šele ko jih ozavestiš, spoznaš, da imaš veliko opravkov, s katerimi lahko koristno zaposliš svoje misli. Igralci odpremo oči in se zagledamo v drugi luči, ki ji vlada nekakšno stanje brez ega: ničesar ne dajem in ničesar nočem vzeti, kar pomeni, da organsko začutim skupni prostor svobode.
Je to svojevrstna pot do katarze?
Je. Če želiš med gledanjem dramske uprizoritve doživeti katarzo, moraš biti odprt, sicer se te ne more dotakniti; če bodo ogledu dominirale misli, je veliko vprašanje, koliko ti bo predstava sploh dala. Da se lahko izgubiš v dogajanju oziroma drugem človeku, moraš znati suspendirati svoj ego – kar naj počaka »zunaj«, saj ti bo slejkoprej spet prekrižal pot.
»Navijaške so tudi razprave o tem, ali nositi masko ali ne. Sam raje preventivno rečem ‘da’, ker je to najmanj, kar lahko naredim za nekoga, ki ukrep spoštuje, ali pa ga je strah. Zato mnenjski voditelji, ki so a priori proti in so celo vulgarni, nesramni in polni žaljivk na račun ‘nagobčnikov’, niso ravno konstruktivni.« Foto: osebni arhiv
Je igra svojevrsten proces izgubljanja v drugem, rečeno drugače: si kot igralec posrednik med tukaj in zdaj?
Dobra formulacija. Če se uspem izgubiti v liku, je veliko verjetneje, da se bo izgubilo tudi občinstvo. »Izgubiti se« v tem primeru pomeni pozabiti na vsakodnevne težave in postati del predstave. Igra je po mojem mnenju resnično dobra takrat, ko so meje med njo in resničnostjo zabrisane. Osebno se mi pri igri zavest tako razširi, da postanem pozoren na to, kaj počne moj lik; jaz, Žiga Čamernik, torej uživam v opazovanju svojega lika. Poznam samo besedilo, ne pa tudi načina izvedbe – in igro definira prav način. Tako je tudi v življenju: če me nekaj na tebi moti, ti moram to povedati na pravi način, ki pogojuje tvoje razumevanje: lahko te torej užalim ali pa povem tako, da mi boš na koncu celo hvaležna …
No, pa sva že pri manipulaciji …
Jasno, igra je kreativna manipulacija. Tako kot dober roman – in to je pogoj, tihi konsenz, ki ga ustvarjalec sklene z gledalcem in bralcem. Resnično je vse odvisno od načina, ki ga je kot možno civilizacijsko rešitev mogoče razumeti tudi v kontekstu političnega boja: s svojim egom izražam določena prepričanja, stališča in vrednote, od mojega načina pa je odvisno, ali so izhodišče za prepir ali za vstop v diskurzivni prostor. Danes različno misleča veljata za sovražnika, češ: »Nimava se o čem pogovarjati,« kar je največja grožnja za demokracijo.
Te vseprisotne polarizacije me je najbolj strah …
Res je. In zdi se, da te odločeni na obeh straneh silijo k opredelitvi, ker si v nasprotnem primeru prikazan kot oseba brez lastnega mnenja, hrbtenice ali kot strahopetec … skratka: prislužiš si nalepko, če ne drugega, si kriv zato, ker ti je vseeno, čeprav to nikakor ni res. A današnji čas je tako kompleksen, da me prav vehemenca prepričanih najbolj plaši, ker …
… so najbolj prepričani v resnici navijači, ki ne razmišljajo razumno, temveč se prepuščajo uničujočim iracionalnim mehanizmom.
Tako je. Morda bi se lahko česa naučili od vzhodnjaške filozofije, ki verjame, da smo vsi eno – če smo seveda to zmožni razumeti globinsko in ne površinsko. Polarizacija je vedno posledica ega, se pravi mojega boja z Drugim, ki nas oropa konstruktivne energije. Včasih je bolje ne odreagirati kot zavzeti nesuvereno stališče. No, del navijaštva, ki si ga omenila, je tudi razprava o tem, ali nositi masko ali ne. Sam raje preventivno rečem »da«, ker je to najmanj, kar lahko naredim za nekoga, ki ukrep spoštuje, ali pa ga je strah. Zato mnenjski voditelji, ki so a priori proti in so celo vulgarni, nesramni in polni žaljivk na račun »nagobčnikov«, niso ravno konstruktivni. Danes je podobno s cepljenjem: »da« ali »ne« (pripiše Žiga več kot pol leta kasneje). V prvem karantenskem valu mi je med prvim obiskom trgovine šlo na jok, ko sem okrog sebe zagledal same zamaskirane ljudi, ker se mi je zdelo, da sem se znašel v nekakšnem distopičnem znanstvenofantastičnem filmu … Še teden prej bi »simbolu razčlovečenja« najverjetneje kategorično rekel »ne«, kasneje pa sem maske sprejel kot začasno rešitev, prisluhnil stroki, ki vsak dan prihaja do novih spoznanj, in si rekel, da je treba pustiti času čas. Resnici na ljubo smo še vedno precej svobodni in si svobodo sami kratimo tudi z negativizmom in nerganjem, zaradi česar ne znamo ceniti tega, kar imamo – nenehna agitacija ni produktivna.
»Nenazadnje smo ljudje po naravi igralci in najstarejša obrt ni prostitucija, temveč, prosto po Shakespearu, igra, metoda čutnega spomina pa to našo vsakodnevno igro zgolj ozavešča.« Foto: osebni arhiv
In zato naj poetično parafraziram tvojo misel: »Nadeli smo si maske in pokazali pravi obraz.«
Živeti z masko na obrazu se je predvsem na začetku pandemije zdelo grozno, nekaj nezaslišanega, pa ne samo zato, ker bomo nanje po vsej verjetnosti obsojeni še nekaj let, temveč tudi zaradi simbolne cenzure in zapovedi molka. Z masko na obrazu se namreč tudi fizično zliješ z brezoblično in brezizrazno množico.
Mene strašijo tudi uniformirane cigaretne škatle, ki se mi zdijo veliko nevarnejše od cigaretnega dima.
Življenje ima smisel za ironijo … Zdaj se je ne le simbolno, temveč v obliki mask dokončno tudi fizično razgalila družbena uniformiranost, ki ima v resnici globoke korenine. A njena pozitivna plat je, da lahko vsaj za hip umolknemo – zadnja leta sem marsikateri zapleteni položaj razrešil s tišino.
Je smiselno reči, da je igra svojevrstno doživljanje svobode in terapevtski proces, ali gre za proces, ki lahko igralca privede do psihoze?
Dobro vprašanje. Bi rekel, da kar terapevtski proces, sploh ker je terapija zame širok pojem: v srčiki vsake tako imenovane terapije mora vedno biti nekaj kreativnega, pa čeprav se morda moja učitelja brata Vajevec (Janez in Andrej Vajenec, op. ur.) – ali vsaj eden od njiju –ne bi ravno strinjala s tem ?. Letos mineva dvajset let, odkar sodelujem z Igralskim studiem bratov Vajevec, kjer zdaj opravljam tudi pedagoško delo. Pedagog je lahko samo tisti, ki je dovolj čuječ, da zna svoje znanje prenesti naprej; vsak mojster svoje obrti tega ne zmore, sam pa sem predajanju znanja zelo naklonjen. Imam srečo, ki je na prvi pogled videti kot smola: vedno se poistovetim z najšibkejšim členom, zaradi česar ne obupam nad še tako velikim »antitalentom« – volja je trdovratnejša od talenta. Nenazadnje smo ljudje po naravi igralci in najstarejša obrt ni prostitucija, temveč, prosto po Shakespearu, igra, metoda čutnega spomina pa to našo vsakodnevno igro zgolj ozavešča. In ker bi s srcem na dlani bilo preboleče živeti, smo v vsakdanjem življenju prisiljeni biti večni diplomati.
»Imamo klasičen konservativni teater, kakršnega vidimo v institucionalnih gledališčih, kjer je tudi potencialen uporniški naboj predstav zgolj deklarativne narave, na drugi strani pa imamo alternativne teatre v večni eksperimentalni fazi; sam se uvrščam med predstavnike tretje smeri, ki ni mainstream, temveč svojevrsten off s kreativnim nabojem in sintezo obeh pristopov v nekaj, čemur moraš biti srčno predan.« Foto: osebni arhiv
S psihozo pa bi se dalo povezati staro Grčijo, kjer še niso razvili zadovoljive tehnike in pristopa, zato so se igralci poistovetili z liki in dobesedno znoreli. To se je pred nekaj leti menda zgodilo tudi Heathu Ledgerju po njegovi fantomski in hkrati neverjetno realistični upodobitvi Jokerja, ko je zaradi poistovetenja z likom in predoziranja z drogo žalostno končal (zadnji Joker, Joaquin Phoenix, jo je odnesel veliko bolje, čeprav je bil vsaj toliko prepričljiv kot predhodnik). Je pa z igro nedvomno v večini primerov povezana svojevrstna mistifikacija, ki predvideva popolno zlitje z likom in povsem zabriše mejo med igro in realnostjo. Današnji Hollywood je z metodo čutnega spomina (ang. method acting) bolj ali manj izgubil stik: tako si je samooklicani method actor Shea LaBeouf v vojnem filmu Fury (sln. Bes) – brez kakršnekoli metode aktivne imaginacije – čisto zares izpulil zob; ker je bil preciničen za metodo, je moral izkusiti resnično bolečino in pokazati, da ima prava »igralska jajca«, kar nima nič opraviti z igro.
A ni tudi Marlon Brando »posedal« na ledu?
Res je. Snel si je spodnjice, se usedel na kocko ledu … in obnemel ?. Brando je bil izjemno talentiran, a zelo inerten igralec, ki je pogosto deloval po liniji najmanjšega odpora. Saj ne rečem, tudi sam včasih iščem kakšne rokohitrske rešitve, izogibam pa se skrajnostim, ker je npr. spopad ali spolnost mogoče doživeti tudi s pomočjo imaginacije, tega čudovitega človeškega orodja, ki ovrže celó močno ukoreninjen mit o trpečem umetniku. Trdim, da ni treba trpeti, kvečjemu vložiti malo več truda v igralski proces, ki je kot vsaka umetnost – čeprav nekateri tega za nobeno ceno nočejo slišati – veščina oziroma obrt. In ko enkrat spoznaš njene zakonitosti, se nimaš česa bati. V nasprotnem primeru si vedno prepuščen stihiji in eksperimentiranju, ki nikoli ne privede do sinteze.
Ali k sintezi vodijo naša gledališča?
Zdi se mi, da smo pri nas priča dvema skrajnostma: imamo klasičen konservativni teater, kakršnega vidimo v institucionalnih gledališčih, kjer sicer iščejo novitete, vendar zgolj na deklarativni ravni, igralci pa so prepuščeni režijskemu capo di banda ustroju, zaradi česar delujejo kot javni uslužbenci. Poleg tega emocije prikazujejo z vsemogočimi zunanjimi sredstvi in »glumatanjem«. Zelo podobna pričakovanja občinstva in režiserjev igralce razvrednotijo kot umetnike in jih ponižajo v vršilce dolžnosti. Tako si res ne predstavljam ustvarjalnega procesa; znotraj njega bi moral biti prostor za izražanje lastnih stališč in kasnejšo enakovredno izmenjavo mnenj, ampak hierarhija je v večini primerov žal zelo jasna. Znameniti režiser Elia Kazan je npr. rekel, da je teater kompromis, v katerem režiser ne sme obveljati za generala, temveč za enakovredno figuro v ustvarjalnem procesu. Urediti bi se morali tudi plačilni razredi, znotraj katerih režiserju trenutno pripade večina, kar pomeni, da ima tudi finančno premoč; to je argument moči, ne pa moč argumenta. Na drugi strani imamo alternativne teatre v večni eksperimentalni fazi; čeprav se tu in tam najde kakšna zanimiva domislica, sporočilo navadno obvisi v zraku in si koncepta predstave nikoli ne moreš zares osmisliti. Sam se uvrščam med predstavnike tretje smeri, ki ni mainstream, temveč svojevrsten off s kreativnim nabojem in sintezo obeh pristopov v nekaj, čemur moraš biti srčno predan, ker ima igra le tako subverziven in katarzičen učinek. Resnična subverzivnost, torej poslanstvo sleherne umetnosti, je namreč vedno stvar izvedbe.«
»Dobra igra mora demistificirati opevano zlitje z likom tudi po končani predstavi ali snemanju filma, kar pomeni, da se po zaključku kreativnega procesa zmoreš vrniti k sebi. Ne rečem, da lik v meni ne pusti nobenih sledi, ampak se je dobro in koristno zavedati, kje se konča Drugi in kje se začneš ti.« Drugi na desni ob Žigu je Jaka Žilavec, njegov soigralec v čudoviti predstavi za otroke. Foto: Simão Bessa
Koliko vlog pa si že ustvaril s pomočjo metode čutnega spomina?
Po tej metodi sem v zadnjih dvanajstih letih ustvaril osem predstav; ker imamo v Igralskem studiu Vajevec svojevrsten privilegij, da nas nikdar ne preganja rok, trajajo moje produkcije kakšno leto. Na odru si lahko kredibilen samo, če liku daš osebno noto – in prav to je najpomembnejša plat metode. Rečeno drugače: moraš se odpreti intenzivnim emocijam in biti ranljiv, zaradi česar jih veliko tudi obupa. A glavna začimba igre je prav emocija – če želiš z njo prepričati gledalce, moraš razgaliti del sebe, ki morda v osebnem življenju zelo redko ali pa sploh nikoli ne privre na plano.
In kdaj ti je bilo to najlažje oziroma najtežje?
Resnici na ljubo je najbolj odvisno od dneva in pa tudi življenjskega obdobja. Če igralci preživljamo zelo boleče obdobje in smo ranljivi – npr. zaradi smrti bližnjega ali razhoda z ljubljeno osebo –, je to lahko za nas še kako uporabno, ker zmoremo svojo izkušnjo posoditi liku, pa čeprav zgolj v obliki iz drugega konteksta vzetega občutja. In prav to je smisel igre. Na odru nisi nihče drug kot ti sam, toda v drugih okoliščinah. Zato pa igralec potrebuje pedagoge, kakršna je bila npr. Stella Adler, učenka Leeja Strasberga, ki se je pri igri osredotočila predvsem na okoliščine. Sanford Meisner se, denimo, zanje ni kaj dosti menil in je ključni pomen pripisoval soigralcu oziroma metodi substitucije, po kateri si moraš pred seboj nazorno predstavljati sogovornika iz resničnega življenja. Marilyn Monroe je enkrat užalila intelektualno srenjo, ko je odvrnila, da je eno izmed vlog ustvarila s priokusom kokakole in Elvisa Presleya. Rečeno drugače: bila sta vir njenega čutnega spomina.
A je ni na snemanjih vedno spremljala terapevtka?
Ne ne, to je bila acting coachinja Paula Strasberg, se pravi pedagoginja in Strasbergova druga žena. Tudi Laurence Olivier, antimetodist z izredno racionalnim pristopom, se je med snemanjem filma z Marilyn Monroe počutil nelagodno in ji očital preveliko frivolnost, leta kasneje pa je po ogledu filma pohlevno priznal, da je vlogo odigrala odlično. Sam je poskušal izvežbati in kultivirati svoj »dober dan« tako, da ga je pred ogledalom izgovoril na trideset načinov …
To smo v dramski šoli počeli tudi mi (se nasmehnem).
Ja, ampak to pomeni, da ni nič prepuščeno naključju in ni nobene spontanosti – življenje pa je veliko bolj inteligentno in ga ne moreš »nategniti«; kot igralec se moraš naučiti vzeti, kar se ti ponuja. Dobra igra mora demistificirati opevano zlitje z likom tudi po končani predstavi ali snemanju filma, ki ga nikakor ni treba nositi domov, kar pomeni, da se po zaključku kreativnega procesa zmoreš vrniti k sebi, pa naj bo tvoj lik še tako demoničen. Primer tovrstnega pretiravanja je denimo Daniel Day Lewis. Ne rečem, da lik v človeku ne pusti nobenih sledi, a je zelo dobro in koristno vedeti, kje se konča Drugi in kje se začneš ti, sicer so posledice lahko usodne.
»Intimno se svoje kolerične reakcije še učim obvladovati, kot ustvarjalec pa sem veliko mehkejši in pripravljen na kompromise. Lažje se je potruditi za nekajurni kreativni proces kot za 24 ur trajajoči dan.« Foto: osebni arhiv
In kdo je trenutno tvoj Drugi, rečeno drugače: katero vlogo trenutno ustvarjaš?
Moja zadnja uprizorjena predstava je Padec, ki obravnava aktualen odnos med profesorjem in študentko.
Zimzelena tematika, torej ? (rečem takrat, danes pa pripominjam, da v času najinega intervjuja pri nas še ni bilo ne duha ne sluha o gibanju Nisi sama) …
Avtor izvirne predstave Padec je David Mamet, mi pa smo besedilo korenito priredili in ohranili zgolj motive. V dveh dejanjih spoznamo samovšečnega zvezdniškega profesorja, ki flirta s študentkami, a nikoli ne gre čez rob, dokler pri eni ne »naleti na mino«. Med njiju se vrine ideološki boj novodobne politične korektnosti in patriarhalne tradicije, skrajna poslediča česar je svojevrstna sprevrženost. V ZDA je tovrstni ideološki boj že v 90-ih letih bil v polnem razcvetu, pri nas pa je siloviteje izbruhnil šele pred kratkim. Z Anjo Prusnik, soigralko iz Padca in prav tako članico Studia Bratov Vajevec, pa sva v okviru njenih študijskih obveznosti na AGRFT začela pripravljati predelavo Črnega kosa, škotske drame Davida Harrowerja, ki spregovori o še enem velikem tabuju: spolni zlorabi.
Ko sva že pri politični korektnosti, naj omenim še, da si diplomiran politolog in magister antropologije – kaj te je poklicno odvrnilo od njiju? Se ti zdita preveč ali premalo tukaj in zdaj?
Še kako sta lahko tukaj in zdaj. Pred dvajsetimi leti sem – z vso idealistično vnemo – bil celo predsednik politične stranke v Domžalah, prepričan, da je mogoče kaj spremeniti na bolje. Po nekaj letih sem spoznal, da se med večnim političnim kupčkanjem nihče ne drži dogovorov, česar nisem mogel sprejeti, zato sem svoje znanje uporabil pri drugi, veliko svobodnejši veščini: na odru lahko zagrešim umor, pa ne bom šel v zapor, temveč si bo prepričljiva uprizoritev umora prislužila celo aplavz. Rečeno drugače: razširil sem si prostor delovanja in o tem spregovoril celo v svoji avtorski predstavi Gospod predsednik, ki kot moj alter ego kljub svojim jeznoritim prepričanjem ne utrpi življenjskih posledic, jaz, Žiga, pa bi bil zaradi njih močno stigmatiziran. Lik je lahko alibi za razširitev perspektive, in to je krasno. Je pa res, da ta predstava, ki sem jo igral tudi na zadnjem KamFestu, v ZDA naj ne bi bila več sprejemljiva … Gre za črni humor oziroma politično nekorektno tragikomično grotesko, kjer so odzivi vedno deljeni, ampak najpomembneje je, da v vlogi predsednika (in umetnika) ne pljuvam zgolj po drugih, temveč tudi po sebi, in da je predstava polna meni ljube družbene in intimne demistifikacije. Kdor sebe in svojo življenjsko vlogo jemlje pretirano resno, v predstavi po vsej verjetnosti ne bo užival; samo kdor zna vzeti v zakup, da gresta svetloba in tema z roko v roki, ne čaka na prihod razsvetljenja (katerega del sta, mimogrede, tako sonce kot luna) – je torej pomirjen in se lahko sprosti.
Ali, kot si nekje izjavil: »Najpomembnejša je sprememba zornega kota.«
Pa sva spet pri načinu – naš ego ponavadi trmasto vztraja pri svojem. Intimno se še učim obvladovati svoje kolerične reakcije, kot ustvarjalec pa sem veliko mehkejši in pripravljen na kompromise. Lažje se je potruditi za nekajurni kreativni proces kot za 24 ur trajajoči dan.
»Zares talentirane ljudi lahko študij na različnih igralskih akademijah duševno tako poškoduje, da jim odvzame originalnost, individualnost in jih, kot pri številnih drugih dejavnostih, spremeni v ‘fah idiote’. Dober pedagog zato ne sme vsiljevati svojega oziroma ‘našega’ načina, temveč mora igralcu omogočiti, da razvije svojega,« sicer lahko sledi – v tem primeru izvrsten – padec. Foto: osebni arhiv
Do kakšnega novega spoznanja je najbrž privedlo tudi tvoje pionirsko magistrsko delo, kjer semiotiko združuješ s Strasbergovo metodo igre …
Zanimalo me je, ali je tudi subjektivno občutje mogoče razumeti kot svojevrsten družbeni znak, kot podlaga za raziskavo pa mi je služil ameriški tip semiotike, ki je malo bolj plastičen od evropskega pretežno konceptualističnega; semiotika mi je služila zgolj kot znanstveni »alibi«, brez katerega bi težko magistriral. Imel pa sem precej polnokrven zagovor, ker sem pred občinstvom na konkretnem primeru prikazal vajo zbranosti.
Katera od tvojih umetniško-humanističnih obveznosti ti vzame največ časa?
Odvisno od obdobja. Ko smo po prvem valu in karanteni malo zadihali, sem kaj kmalu pozabil na pisanje, po zaslugi katerega sva se seznanila, in se vrnil k svoji primarni dejavnosti: igri in pedagoškemu delu; letošnje poletje (torej poletje l. 2020) sodelujem že v dveh projektih, kjer prvič poučujem in igram hkrati. Zaradi ukrepov sta letos odpadla vsakoletna enotedenska igralska seminarja v dveh obmejnih mestih: Bosljivi Loki in Grožnjanu, je pa igralski kolega Sebastjan Pikl letos dobil evropska sredstva za snemanje kratkih filmov na temo tolerance. Z nekaj zagrebškimi igralci in režiserjem Filipom Peruzovićem smo nato na Pohorju ustvarjali mednarodni projekt in posneli nekaj kratkih filmov v angleščini, ki že osvajajo mednarodne filmske festivale, pri čemer je ustvarjalni proces bil pomembnejši od končnega izdelka.
»Največja subverzija, ki zmore spremeniti zorni kot, je emocija – če se gledalec z njo poistoveti, je igralčev namen dosežen. Da je ironija popolna, pa jo sodobne umetniške perspektive in intelektualni koncepti prikazujejo kot nekaj najbolj konservativnega,« čemur oporeka tudi njegova Monodramedija Gospod predsednik. Foto: osebni arhiv
Kaj je rak rana profesionalnih igralcev?
Zares talentirane ljudi lahko študij na različnih igralskih akademijah duševno tako poškoduje, da jim odvzame originalnost, individualnost in jih, kot pri številnih drugih dejavnostih, spremeni v »fah idiote«. Dober pedagog zato ne sme vsiljevati svojega oziroma »našega« načina, temveč mora igralcu omogočiti, da razvije svojega. In prav v tem je veličina in univerzalnost metode. Igralsko tehniko potrebuješ, ko se ti zatakne, ko nisi zmožen ponoviti dobrega nastopa in skriti mentalnega napora. Odkriti moraš način, kako ohraniti svežino, in hkrati vsako stvar, pa če jo moraš ničkolikokrat ponoviti, izvesti kot prvič, kar je velikokrat Sizifovo delo.
Kateri igralec oziroma režiser v svetovnem ali slovenskem merilu pa je zate veliko več kot soliden?
Omenila sva že Branda in igralce starega kova, kot so mladi De Niro, Pacino in Meryl Streep, tudi Julianne Moore in pa seveda Frances McDormand, ampak pomembnejša od posameznih igralcev je unikatna stvaritev kolektiva; isti igralec lahko namreč v enem filmu briljira, v drugem pa je zanič. Brando je imel kup povprečnih vlog, narejenih po liniji najmanjšega odpora, ko sploh ni bil pri stvari …
Če prav razumem, dopuščaš možnost, da je tudi nadpovprečni ustvarjalec tu in tam popolnoma zanič?
Oh, seveda. Saj tudi so. Razlogi za to so sicer raznoteri, ampak … seveda.
Si se kdaj tudi samemu sebi v določeni vlogi zdel res briljanten, v drugi pa zanič?
Po toliko letih lahko rečem le, da sem včasih preveč inerten in moram biti veliko bolj motiviran za delo, kar je normalno – ni lahko ohranjati svežine. To je razvidno iz igre večine holivudskih igralcev, ki so na začetku kariere briljirali, zdaj pa niso več ravno v ponos svojemu poklicu. De Niro in Pacino bi si naredila največjo uslugo z odhodom v penzijo …
Misliš, da bo »v penzijo« šlo tudi gledališče, rečeno drugače: kaj napoveduješ gledališču prihodnosti?
Hm, mislim, da bo precej bolj ekskluzivno, kar sploh ni tako slabo. Ker ne delujem znotraj institucije, menim, da mi tovrstni preobrat ne bo predstavljal pretiranih težav, morda bom občutil le upad števila predstav. Bodo pa velike spremembe nedvomno doživela institucionalna gledališča, kar je zaradi izpada prihodkov sicer slabo, po drugi strani pa bo zavrlo dosedanjo masovno produkcijo s precejšnjim odstotkom »modnih gledalcev«, ki jim obisk gledališča predstavlja prestiž, ne pa hlepenja po resničnem doživetju ali katarzi. In zato se institucionalni ustroj tako pogosto sprevrže v vulgarno, profano in človekovega osnovnega dostojanstva nevredno šok terapijo, ki je plasirana kot nekaj novega, v resnici pa je režimska in popolnoma neškodljiva. Še vedno je največja subverzija, ki zmore spremeniti posameznikov zorni kot, emocija – če se gledalec z njo poistoveti, je igralčev namen dosežen. Da je ironija popolna, pa jo sodobne umetniške perspektive in intelektualni koncepti prikazujejo kot nekaj najbolj konservativnega, kar ne bi moglo biti dlje od resnice.
»Človek je naravno karizmatičen le, če je iskren do sebe, če sprejema tudi svoje slabosti in zdrži z njimi v trenutku.« Foto: osebni arhiv
Tudi sama vse redkeje zahajam v institucionalna gledališča, ker se mi malokatera predstava zdi pristna. Kaj potem, če mi nudijo celovito šok terapijo, ko pa občutim manko edinega, česar si kot gledalec z visokimi pričakovanji zares želim …
Ja, ampak Slovenci radi trpimo (se veselo nasmeje). Tu in tam sem med kakšno predstavo opazil pogledovanje na uro, mencanje in celo negodovanje občinstva, prav tega, ki je igralce na koncu nagradilo z bučnim aplavzom – kakor da je bilo priča najimenitnejšemu dogodku. So bili resnično veseli, ker je bilo mučenja končno konec? Gre za igro v igri? Na kateri strani je torej resnični oder? Res ne vem, ta (ne)sporazum je očitno preglobok, da bi ga bilo mogoče zlahka razrešiti.
Pa dopuščaš možnost, da metoda čutnega spomina ne ustreza vsem?
Seveda – iz najrazličnejših razlogov. Je pa res, da sta za odklonilen odnos včasih kriva ego ali kapricioznost, ki ne preneseta pristnih emocij in se prestrašita usodnega življenjskega zasuka. Metoda namreč zareže v tvojo bit, ki se ji moraš približati; čeprav se vsi ves čas spreminjamo in ni nobeno spoznanje dokončno, moraš s čim manj odpora kopati po sebi. Ali če parafraziram Stanislavskega: »Ruski človek raje skoplje kilometre jarkov, kot da bi kopal po svoji duši.« Primer za neinteligentno, bebavo igro so naše številne serije, ki ji podležejo še tako dobri igralci, ne glede na to, kako bister lik naj bi igrali, s čimer ponižajo tako sebe kot gledalca, ker onemogočijo kakršnokoli identifikacijo z likom.
»Umetnost in z njo igra je stvar širše zavesti, zaradi katere se ljudje vsaj za nekaj trenutkov odrečemo na odru uprizorjenim ‘nizkim strastem’ – to je vedel že Aristotel in proces poimenoval katarza,« je zaključil, ko je s soigralko Vesno Tominac na festivalu Prishtina International Theatre Festival (PITF) v predkoronskem letu 2019 prejel nagrado za najboljšo predstavo z naslovom Voliš li me? Foto: osebni arhiv
Kako pa je mogoče opredeliti igralsko karizmo, ki je prav tako bila predmet tvojega zanimanja?
Vodil sem delavnice na temo Karizma kot naravna danost – človek je lahko karizmatičen le, če je iskren do sebe, če sprejema tudi svoje slabosti in zdrži z njimi v trenutku; vsak otrok je naravno karizmatičen, zato ker je …
Tukaj in zdaj?
Tako je. Strasberg je rekel, da igra ni triple E – egoizem, ekshibicionizem in erotizem –, ki se »ponosno« ponuja na ogled, pač pa je stvar širše zavesti, zaradi katere se ljudje vsaj za nekaj trenutkov odrečemo na odru uprizorjenim »nizkim strastem« – to je vedel že Aristotel in proces poimenoval katarza.
Katarzična misel za zaključek?
Ker je krilatica »Sledi svojim sanjam!« že precej izrabljena in zato deluje nekoliko ceneno, ponujam njeno globljo in zrelejšo različico: »Vztrajaj pri tem, v kar intimno verjameš, in se ti bodo vedno odprla vsaj ena vrata.«
Vrata vam bodo na široko odprli tudi v Šutki, največjem romskem naselju na svetu.
