Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtorica: Miša Gams
Letošnja otvoritev Festivala migrantskega filma, ki vsako leto poteka na dan beguncev, je imela grenak priokus, saj se je le nekaj dni pred tem nedaleč stran od grške obale potopila ladja z več kot 800 begunci – do današnjega dne pa so našli manj kot sto preživelih. V Sredozemskem morju velja za hujšo “nesrečo” le še ladja, ki je potonila pred devetimi leti s 1100 potniki na krovu. Kot je v enem izmed pogovorov omenila aktivistka Infokolpe Katja Utroša, je čas, da si nalijemo čistega vina in priznamo, da je že retorika, ki strateško odmerjanje pomoči tovrstnim ladjam v stiski, poimenuje “nesreča”, neumestna, saj velik delež krivde nosi ambivalentna politika Evropske unije, ki na eni strani zagovarja načela humanitarne pomoči in enakopravne obravnave prošenj za mednarodni azil, v praksi pa državam na t.i. migrantski poti podaja drugačna navodila, ki vključujejo med drugim tudi izgon ilegalnih prebežnikov in pregon aktivistov ter neupoštevanje prošenj za pridobitev azila.
Čeprav se zdi, da se je nasilje hrvaških policistov nad begunci, ki ilegalno prehajajo mejo med Bosno in Hrvaško letos nekoliko umirilo, prihajajo v zadnjem času zaskrbljujoče novice iz področja ob grški, turški in bolgarski tromeji, od koder poročajo o hudem nasilju s strani tamkajšnje policije. Da je kriminalizacija solidarnosti in krivičen pregon ljudi, ki želijo zgolj pomagati beguncem v težavah, velik problem, meni tudi Metka Naglič iz Amnesty International Slovenija, ki je podala nekaj konkretnih primerov kriminalizacije hrvaških državljanov, ki so se obrnili na državne organe v veri, da bi pomagali travmatiziranim migrantom, a so na koncu pristali na sodišču z obtožbami o tihotapstvu. Čeprav v Sloveniji tovrstnega preganjanja (še) nismo zabeležili, je nekaj aktivistov, ki so skupino migrantov peljali direktno v Azilni center Vič namesto na bližnjo policijsko postajo, poročalo o tem, da so imeli kasneje ob prehajanju državne meje probleme z zasliševanjem s strani obmejne policije. Tudi poljski film Podlasie: na meji svetov in italijanski dokumentarec Meja | človečnost, ki smo si jo v okviru sekcije Kriminalizacija solidarnosti lahko ogledali v Kinoteki, govorita o težavah in izzivih, s katerimi se soočajo aktivisti na evropskih mejah. V prvem filmu spremljamo gospodinjo, ki na meji med Belorusijo in Poljsko v gozdu deli migrantom oblačila in odeje ter si celo sezuje lastne čevlje, da bi ogrela noge premraženi begunki, v drugem pa sledimo italijanski psihologinji Loreni Fornasir, ki vsak dan s pomočjo zdravstvene opreme in sodelavcev pomaga oskrbeti rane migrantom na Trgu svobode v Trstu, ki predstavlja odskočno desko za prebeg v zahodno Evropo. Kljub temu, da je za njimi mukotrpna pot čez Balkan, pred njimi pa “svobodna” Evropa, se še vedno ne počutijo varne, zato v Loreni vidijo svojo mamo, zaščitnico, negovalko in terapevtko, ki jim pomaga najti pot do italijanskih nevladnih organizacij. Po filmu je prek zooma potekal pogovor z mlado režiserko Saro Del Dot, ki je omenila, da le redko kateri begunec želi ostati v Italiji, saj so ciljne države za njih še vedno Francija, Nemčija, Belgija in Velika Britanija.
O Trstu kot mestu, ki povezuje številne zgodbe migrantov, govori tudi film Trst blešči ponoči italijanskih režiserjev Andree Segre-ja, Stefana Collizzolli-ja in Mattea Calore-ja, ki smo si ga že teden pred začetkom festivala lahko ogledali na AGRFT. Po filmu je sledil pogovor z Giafrancom Schiavonejem, pobudnikom filma in predstavnikom Italijanskega konzorcija za solidarnost, Heleno Behr, predstavnico Regionalnega predstavništva UNHCR za Srednjo Evropo ter Miho Blažičem – N’tokom, predstavnikom Ambasade Rog. Film, ki med drugim govori o nezakonitih deportacijah beguncev, ki jih iz Italije pošljejo nazaj v Slovenijo, ta pa jih preko Hrvaške izžene v Bosno, je bil predvajan znotraj sekcije Nasilne meje, kamor se je uvrstil še en italijanski film (ki je nastal v koprodukciji z Nemčijo in Veliko Britanijo) z naslovom Pojdi, prijatelj, pojdi režiserjev Gabriele Licchelli, Francesca Lorussa in Andree Settembrini, ki spremlja usodo migrantov od pristanišča Patras v Grčiji do točke prihoda na tržaškem trgu. O petletnem mukotrpnem potovanju mladega Pakistanca Umarja, ki je iz rodne države pripotoval do Trsta, vmes pa doživel trpinčenje s strani hrvaške policije in strah pred amputacijo noge, govori tudi kratki film s preprostim naslovom Umar, ki smo si ga ogledali v sekciji Portreti, skupaj s špansko-mehiškim filmom Serigne o istoimenem senegalskem aktivistu, ki je v Španijo pripotoval s čolnom, zdaj se pa že petnajst let ukvarja z bojem proti rasizmu v Evropski uniji ter kratkim dokumentarnim filmom Rawa, ki govori o begunki iz Sirije, ki skupaj z brati in sestrami pristane v begunskem taborišču na severni meji Libanona, kjer preživi svojo mladost.
Kaj vse preživljajo prebežniki, ki jim je uspelo priti v Veliko Britanijo, pa izvemo v otvoritvenem filmu festivala – Glasna tišina – poljske režiserke Anne Konik, ki je po predvajanju filma povedala vse o tem, kako se je lotila snemanja sedmih beguncev, ki so prišli iz Afrike v želji, da bodo v Angliji našli dostojno delo in socialno varnost. Na žalost vsakdo med njimi doživi trd padec na realna tla – ne samo, da ne dobijo dostojno plačanega dela kot ga imajo domačini, lahko so še hvaležni, če jim uspe pobegniti pred kremplji kriminalne tolpe, ki služi na račun njihove brezposelnosti ali če jim uspe zapustiti nasilnega zakonca, ki živi na račun njihovega brezplačnega dela. Zgodbe v filmu Glasna tišina posredno osvetljujejo problematiko rasizma v državi, ki je obremenjena z zgodovino konstantnega (neo)kolonializma. O življenju mladih Belorusov spregovori poljski dokumentarni film Mlada Belorusija, v njem pa spremljamo mladega raperja, ki dela v uredništvu neodvisnega medija in je zaradi nasprotovanja Lukašenkovemu režimu prisiljen zapustiti domovino.
Velja omeniti še dva posebna festivalska sklopa – Delovne migracije in Ženske v migracijah – v prvem smo lahko videli animirani film Psom in Italijanom vstop prepovedan, ki s pomočjo stop animacije prikazuje življenje italijanskih migrantov na začetku 20. stoletja, ter francoski dokumentarni film Rajaa, to pomeni upanje o priseljencih, ki se s pomočjo delavnice petja uspavank spopadajo z očetovskimi čustvi do otrok, ki so ostali v Afriki. V drugem sklopu pa smo lahko videli južnoafriški film Fatijina izbira o mladi ženski iz Gane, ki z možem pobegne v Italijo, a jo kruta azilna EU politika in hrepenenje po otrocih, ki so ostali v rodni deželi, pripeljejo do tega, da se sklene vrniti. Tudi libanonski film Ubežnice slika portret petih sirskih prebežnic, ki skozi umetniško prakso pripovedujejo svojo zgodbo o boju za neodvisnost in osebno revolucijo. Po filmu je sledil pogovor o ženskah v migracijah z režiserko filma Ubežnice, Katio Jarjoura, in aktivistko Aigul Hakimovo iz Infokolpe, ki sta se strinjali, da se tako moški kot ženske skozi migracijo spopadajo z različnimi, a brez dvoma enako težkimi življenjskimi izzivi.
V sklopu sekcije Čez meje FMF smo si ogledali begijski dokumentarni film Iluzija izobilja, ki izpričuje zgodbo o treh okoljskih aktivistih, ki se borijo za zaščito narave, po njem pa smo lahko prisluhnili pogovoru med dr. Lano Zdravković z Mirovnega inštituta, Aljošo Petek iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja ter Nino Tome iz okoljske organizacije Focus. Pod pretvezo globalizma namreč že vrsto let poteka brezsramno izkoriščanje okolja in kršitev človekovih pravic s strani mednarodnih korporacij, ki bi morale za svoje kršitve odgovarjati. Festival migrantskega filma, v sklopu katerega se je v Kinodvoru in Kinoteki odvrtelo več kot dvajset filmov (medtem ko je v Pritličju in na AGRFT že pred festivalom potekalo kar nekaj filmskih projekcij in pogovorov) se je zaključil s filmom Pariz, premični praznik – Film v 18 valovih francoskega režiserja Sylvaina George-a, ki skozi serijo dinamičnih refleksij prikaže večplastnost sodobnega Pariza. Svojevrstni črnobeli kolaž sestavljajo posnetki pesniško in revolucionarno navdahnjenih protestnikov, ki se prepletajo s posnetki izpovedi temnopoltih prebežnikov, ki pojasnjujejo, kaj vse so na svoji poti do francoske prestolnice doživeli in s kakšnimi težavami se spopadajo v vsakdanjem življenju. Tudi letos je Festival migrantskega filma presenetil s širokom naborom filmov, ki so na eni strani osvetlili najrazličnejše razloge za njihov odhod v Evropo, na drugi pa so prikazali travme in tesnobo, s katero se begunci spopadajo, ko so nenadoma ločeni od svojih družin in “odrezani” od preteklosti. Kar jim ostaja, je upanje, da se bodo nekoč zbudili v Evropi, o kateri so sanjali preden so odšli na pot. Čeprav se jim čedalje bolj dozdeva, da je le-ta zgolj fantazma, privid žejnega v puščavi …
