Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Anja Mugerli
V času, ko so kulturni dogodki odpovedani ali pa v najboljšem primeru potekajo v virtualni obliki, se je tudi že tradicionalni novogoriški knjižni festival Mesto knjige oziroma njegova zimska različica Knjige pod jelkami v večji meri preselil na splet. Toda lanskoletni festival, ki je pod okriljem Društva humanistov Goriške potekal med 15. in 24. decembrom, ni vabil samo z računalniškega zaslona.
»Poetični sprehod je odstiral velikokrat spregledane točke v mestu, hkrati pa z domišljeno izbranimi pesmimi opozarjal na nove vidike že neštetokrat prehojenih mestnih ulic in stez, kar je nedvomno eden od čarov poezije.« Je zato Vida Mokrin Pauer najsrečnejša pesnica na svetu? Foto: Anja Mugerli
Poleg spletnega sejma knjig, ki s(m)o se ga obiskovalci s sprostitvijo nekaterih ukrepov tik pred prazniki lahko udeležili tudi v živo, spletnih dogodkov, okrogle mize in pogovorov z avtorji je festival v živo ponujal še najmlajšim namenjeni pravljični lov na zaklad, zvočno inštalacijo in poetični sprehod, ki je obiskovalce vodil do Nove Gorice.
Za poetični sprehod je bilo treba imeti slušalke in pametni telefon z naloženo aplikacijo Echoes. Ta nas je po mestu vodila mimo desetih lokacij, kjer je bilo mogoče prisluhniti poeziji različnih slovenskih avtorjev, tako tistih, ki so z Novo Gorico povezani, kot tudi drugih. Ali, kot sta zapisala Blaž in Miha Kosovel, ki sta literarni zemljevid zasnovala: dodobra smo se »nadihali svežega zraka in si odpočili od računalnika.« Ker večino svojega dela opravljam na računalniku in sem ob koncu dneva že precej sita strmenja v zaslon, pogrešam raznovrstno literarno in kulturno dogajanje, zato me je ideja o poetičnem sprehodu takoj pritegnila.
Na kateri izmed lokacij literarnega zemljevida začeti sprehod, pravzaprav ni bilo pomembno, pa vendar ga ne bi mogla začeti na primernejšem mestu, kot je Borov gozdiček, eden najlepših kotičkov na prostem sredi Nove Gorice; tam je skozi slušalke do mene prišla prva pesem Kako se ljubijo močeradi Petre Kolmančič in se v popolnosti zlila s tistim deževnim četrtkom. Če je bila usklajenost z vremenom naključna, pa je skladnost pesmi (oziroma njihovih avtorjev) in desetih lokacij bila nedvomno skrbno premišljena, o čemer so pričali tudi kažipoti na tablah v obliki kratkih fraz oziroma stavkov.
Kraj, kjer gnezdijo zaljubljeni močeradi. Foto: Anja Mugerli
Literarni zemljevid me je vodil mimo točk, zaznamovanih z zgodovinskimi osebnostmi povezanimi z Novo Gorico, denimo do spomenika Franceta Bevka v mestnem parku in spomenika pesnice Ljubke Šorli na t. i. aleji slavnih, in do zgodovinskih krajev, kot je prvi blok v mestu, kjer sem lahko prisluhnila pesmi Mitje Draba Začeti od začetka. Nadalje me je pot peljala mimo krajev, »ki jih znamo zaradi prezaposlenosti marsikdaj spregledati«, kot so zapisali organizatorji dogodka; taka je denimo »hiša, starejša od Nove Gorice«, kjer sem prisluhnila pesmi Žalost vedno bo Uroša Zupana, pa tudi po poteh, ki jih med sprehodom s psičko prehodim skoraj vsak dan; v mislih imam Drevored mandljevcev, ki je najlepši zgodaj spomladi, ko drevesa zacvetijo, in kjer je recitiranje pesmi Najsrečnejša pesnica na svetu Vide Mokrin Pauer popestrila glasbena spremljava v ozadju, ali pa most čez potok Koren oziroma »potok somestja«, kjer mi je svojo pesem Prihod prebrala pesnica Katarina Gomboc Čeh.
Ko se zadnji korak spremeni v pesem … Foto: Anja Mugerli
Poetični sprehod je torej s poezijo obogatenimi desetimi mestnimi lokacijami ozaveščal o literarnih ustvarjalcih in prostorih, ki so pomembni za (kratko) zgodovino Nove Gorice, odstiral velikokrat spregledane točke v mestu, hkrati pa z domišljeno izbranimi pesmimi opozarjal na nove vidike že neštetokrat prehojenih mestnih ulic in stez, kar je nedvomno eden od čarov poezije.
Med sprehodom sicer nisem srečala nikogar drugega s slušalkami v ušesih in pametnim telefonom v roki, pa vendar upam in verjamem, da se je v predzadnjem tednu minulega leta še kdo, sam ali v paru, odpravil na poetični sprehod po Novi Gorici. Če se nam je še do pred kratkim zdelo, da je bilo ustvarjeno že vse, da smo ves čas priča le ponavljanju že videnega in da si ni mogoče izmisliti ničesar novega, nam je trenutni čas zaznamovan s samoizolacijo in mankom kulturnih dogodkov pokazal, da to še zdaleč ni res.
In čeprav žalost vedno bo, kot pravi Uroš Zupan, jo vedno spremlja tudi ničkoliko lepega. Foto: Anja Mugerli
Iskanje novih rešitev, kako kljub vsem med pandemijo sprejetim omejujočim ukrepom živeti kulturo in literaturo, je bilo v minulih mesecih neizčrpno. Med vsemi rešitvami, ki poskušajo nadomestiti »prave dogodke« in nekako zapolniti ta prazni čas in prostor, pa zagotovo najbolj izstopajo tiste, ki jih bo mogoče še naprej razvijati tudi po koroni. Takšna je nedvomno poetični sprehod, na katerega bi se z veseljem še kdaj odpravila.
Naši literati pa so se pred kratkim podali na pot novoletnih zaobljub.
