KRK – OTOK, KI GA VSELEJ PONOVNO ODKRIVAM

9. september 2026
Piše: mag. Leila Turk

mesto Krk (vse fotografije: osebni arhiv)

Tokrat  naša sodelavka Leila Turk ni potovala na druge celine in uživala v kakšnem eksotičnem kraju (no, s pojavom turboturizma in potovanjem čim dlje za vsako ceno je eksotičnosti vse manj), pač pa je ostala čisto blizu, na največjem jadranskem otoku Krk pri sosedih Hrvatih. Kraj, ki vsako leto gosti tudi veliko Slovencev, ima veliko točk, ki se jih je vredno ogledati in ki prav nič ne zaostajajo za najbolj razkričanimi in temu ustrezno skomercializiranimi turističnimi “destinacijami”. V časih, ko so poletja postala prevroča za normalno življenje, pa jadranski otoki s svojo nekoliko milejšo vročino postajajo vabljivi cilji množice starejših upokojencev, ki časovno niso vezani na običajne poletne dopuste: adut več za spoznavanje tega otoka.

***

Na Krk se vedno rada vračam. V Njivicah, prijetnem obmorskem kraju na severozahodni obali otoka, imamo počitniško hišico, zato zame prihod na Krk ni zgolj začetek dopusta. Je vrnitev v znano okolje, med vonj po morju in borovci, v pokrajino, ki mi je z leti postala skoraj drugi dom.

Pogled na središče mesta Krk

Njivice ležijo približno deset kilometrov od Krškega mostu. Nekoč so bile predvsem mirna ribiška vas, danes pa obiskovalca pričakajo številni hoteli, apartmaji in počitniške hiše. Poleti je kraj živahen, ulice in plaže se napolnijo z gosti, ob večerih pa zadiši iz restavracij. Sama se težko uprem šurlicam, značilnim krškim testeninam, ki jih pripravljajo z različnimi omakami. Na videz so preproste, toda njihov okus sodi med tiste drobne spomine, ki jih človek odnese s seboj domov.

Krk je mnogo več kot le morje in poletni oddih. Je otok presenetljivo bogate narave, zgodovine in kulture. Na njem naj bi uspevalo okoli 1.300 rastlinskih vrst. Ta podatek sam zase morda ne pove veliko, dokler ga ne primerjamo z Veliko Britanijo, kjer so jih našteli približno 1.180. Potemtakem bi se lahko malo pošalili in otoka preimenovali v Veliki Krk in Otok Britanija. Velik del Krka prekrivajo tudi gozdovi, zato je mogoče celo v največji poletni vročini najti senco in prijeten kotiček za počitek.

Da so prebivalci posameznih krajev že od nekdaj veljali za ljudi z zelo različnimi značaji, priča zanimiv zapis iz leta 1874. Tamkajšnji zdravnik in kulturni delavec Ivan Krstitelj KUBIĆ je  v svojem spisu o zgodovini otoka Krka vsakemu kraju pripisal enega od sedmih smrtnih grehov. V Dubašnici naj bi domovala ošabnost, v Punatu lakomnost, v Dobrinju razvrat, v Omišlju nevoščljivost, v mestu Krk nezmernost v jedi in pijači, v Baški srditost, Vrbničanom pa je pripadla lenoba. Koliko resnice je bilo v tej razdelitvi, ne vem, gotovo pa dokazuje, da otočanom nikoli ni manjkalo smisla za opazovanje in hudomušnost.

plaža pod Omišljem

Na Krku živi tudi moj prijatelj Nenad, ki sicer dela  v hotelu Dražica. Ko me je povabil na svoj dom v mestu Krk, mi je ponudil domače vino in oljčno olje, ki ga pridelujejo sami. Takšni obiski so zame posebno dragoceni, saj človek kraja ne spoznava le skozi njegove znamenitosti, ampak tudi skozi gostoljubnost ljudi. Skupaj sva obiskala jamo Biserujko na severovzhodnem delu otoka. Seveda je mnogo manjša od naše Postojnske jame, vendar s stalaktiti, stalagmiti in arheološkimi najdbami skriva svoj skrivnostni podzemni svet. Drugič sva se odpravila med nasade smilja. Ta skromna, sončno rumena rastlina uspeva na suhi krški zemlji, iz nje pa pridobivajo dragocena dišeča olja za parfume in kozmetiko. Načrtovala sva tudi izlet do Plitviških jezer, a nama ga še ni uspelo uresničiti. Tako je ostal razlog za novo potovanje.

Posebno mesto med krškimi kraji ima Omišalj. Postavljen je na približno 85 metrov visoki steni, od koder že stoletja opazuje Kvarnerski zaliv. Ko se sprehajam po njegovih ozkih ulicah, imam občutek, da stopam skozi različna zgodovinska obdobja. Tukaj so se že okoli tisoč let pred našim štetjem za utrjenimi zidovi varovali pripadniki ilirskega plemena. Prihajali so Rimljani, menjavale so se oblasti in vojske, prebivalci pa so ostajali zvesti svojemu mestu na skali. Revščina in gospodarske krize so mnoge pozneje odpeljale čez ocean. Pravijo, da danes, če štejemo tudi njihove potomce, v New Yorku živi skoraj toliko Omišljanov kakor v samem Omišlju.

Turisti so začeli prihajati že leta 1905, očarani nad mestom na steni. Kmalu so zgradili prve hotele, uredili plaže in ustanovili kopališko upravo. Omišalj je bil tudi prvi kraj na otoku, ki je leta 1925 dobil elektriko. Z razgledne točke na predelu Dubec se odpira čudovit pogled na Kvarner in Reko, v bližini vodnega stolpa pa stoji majhna srednjeveška cerkev, posvečena svetemu Antonu Padovanskemu.

orlovo gnezdo: Omišalj

Tudi Malinska ima svojo turistično zgodbo. Pomemben trenutek je doživela leta 1866, ko je tam pristal parnik na progi med Trstom in Reko. Prve prave izletnike, večinoma goste iz Opatije, je pripeljal leta 1880. Pozneje so zaradi blagega podnebja začeli prihajati tudi tisti, ki so ob morju iskali počitek in zdravje.

Krk tako zame ni otok, ki bi ga bilo mogoče spoznati z enim samim obiskom. Četudi se pogosto vračam na iste poti, vsakokrat odkrijem nekaj novega: skrito ulico, zanimivo zgodbo, drugačen pogled na morje ali vonj rastline, ki ga prej nisem opazila. Morda se prav zato vračam tako rada. Krk mi je domač, vendar me še vedno zna znova presenetiti.