Piše: Mojca Perkon Kofol
Pogovor z etnokoreologom prof. Mirkom Ramovšem in predsednico Folklorne skupine Kal nad Kanalom Darjo Rijavec
Pri vprašanju stičnih točk znanosti in kulture smo v obravnavo vzeli Kulturno društvo Folklorna skupina Kal nad Kanalom. V delovanju in pogledu na prepletanje stroke in ljubiteljskega kulturnega delovanja smo skušali poiskati meje in stične točke v pogovoru s predsednico Folklorne skupine Kal nad Kanalom Darjo Rijavec in starosto slovenskih folkloristov prof. Mirkom Ramovšem, »znanstvenikom med ljubitelji«, ki jih lahko apliciramo tudi na druga področja.
Folklorna skupina Kal nad Kanalom je pričela delovati z zanosom tudi zaradi raziskanih plesov na Kalskem območju, zajetih v sistematično raziskavo leta 1967 prof. Mirka Ramovša iz Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, objevljenih v Polka je ukazana. Plesno izročilo na Slovenskem: Od Slovenske Istre do Trente 1. del, 2. del (1998, 1999). Po 50-ih letih Ramovševega zapisa kalskih plesov se je etnokoreolog vrnil na Kalsko na željo folklornikov in jim na plesni delavnici novembra letos posredoval znanje in izkušnje za njihovo poustvarjanje plesnega izročila. Za skupino je njihovo skupno sodelovanje izjemnega pomena.
Razmišljanje o tako imenovanih stičnih točkah znanosti, stroke in kulture je vzpodbudilo tudi sodelovanje predsednice folklorne skupine Darje Rijavec na strokovnem in znanstvenem srečanju v Kanalu leta 2015 na temo pokrajine, iz kjer izhajajo, »zahodne Banjške planote skozi čas«, v organizaciji Občine Kanal ob Soči, Prosvetnega društva Soča Kanal in Raziskovalne postaje Nova Gorica ZRC SAZU, s tem pa soavtorice istoimenske monografije (v tisku). V svojem prispevku je avtorica predstavila plesno izročilo na Kalskem, šege in navade, sakralno dediščino in orisala krajevno zgodovino skozi različna obdobja. Miselnost avtorice je zagovarjanje pomena različnih obravnav danega okolja, raziskovanj in trajnih zapisov.
O Folklorni skupini Kal nad Kanalom je bilo že kar nekaj napisanega v različnih medijih. Ustanovljena je bila leta 2011, le po šestih letih svojega delovanja je razpoznavna širom Slovenije in v Italiji, odmeven je njihov nastop v Državnem zboru v preteklem letu, za prihajajoče leto načrtujejo nastop v Bruslju. Prof. Ramovš je o skupini povedal: »Skupina je prizadevna in se trudi po najboljših močeh poustvarjati plesno dediščino, kar je že dokazala z uvrstitvijo na regijsko srečanje folklornih skupin. Treba je vedeti, da je začela iz nič, saj se njeni člani nikoli niso ukvarjali s folklornim plesom. Moje prvo sodelovanje z njo je na oder postavilo domače kalske plese, tokrat pa bo predstavila izročilo širšega posoškega območja brez neke okvirne zgodbe, to bo pripovedoval ples. Niso imeli posebne želje, vsebino so prepustili meni«.
Kalski folklorniki z godci Nikoli mlajši imajo za seboj tri odrske postavitve: Ajnglska nedejle, Na kalskem berjarju in Shat svetga Jurje. Strokovna mentorja skupine sta Marko Prapertnik, z njim je skupina naredila prve korake, in Ines Paravan, s katero vadijo danes. Predsednica folklorne skupine Darja Rijavec skrbi za raznovrstna sodelovanja njihove skupine z drugimi in vrednoti njihovo delovanje. S pozitivno naravnanostjo in z občutenjem globine besed, ki jih je dalo skupno sodelovanje s prof. Ramovšem, so se jim, kot pravi: »z zlatimi črkami zapisale v srce besede prof. Ramovša, ki so zapisane tudi na zgibanki ob 5-letnici našega delovanja: »Kakor drevo ne more uspevati brez korenin, tako tudi človek ne more oblikovati prave istovetnosti, če mu ni mar odkod izvira njegov rod in zanemarja njegovo dediščino«. Z mislijo na to ohranja v zavesti zgodovinske okoliščine iz različnih obdobij ter ljudsko izročilo in dediščino, ima številne objave v lokalnih glasilih (Most, glasilo Občine Kanal ob Soči in Pro loko, Lokovec), je soavtorica knjige Oblačilna kultura na Trnovsko-Banjški planoti (2013) in, kot omenjeno, soavtorica monografije Zahodna Banjška planota skozi čas (v tisku).
Mineva 50 let od popisa plesov na Banjški planoti in na Kalskem. »V Sloveniji imamo strokovnjaka, prof. Ramovša, ki mu v svetovnem merilu ni enakega, preprostega in hkrati strokovnega, srčnega in hkrati strogega, vitalnega in vedno nasmejanega 82-letnika, ki z veseljem sodeluje s folklorniki,« pove Darja Rijavec. Prof. Ramovša pa smo vprašali, če je kdaj v tem času razmišljal, da bodo njegovi zapisi iz Kalskega, vključeni v Polka je ukazana (1998, 1999), botrovali k obuditvi plesnega izročila na Banjški planoti: »O tem, ali bodo plesi, zapisani na Kalskem, kdaj prišli na oder, nikoli nisem razmišljal, saj je bila njihova objava del predstavitve etnokoreološke podobe Primorske od Trente do Slovenske Istre v sklopu prej navedene zbirke. Ko pa sem izvedel od ocenjevalcev folklorne dejavnosti, da je začela delovati folklorna skupina Kal nad Kanalom, sem pomislil na njen program v upanju, da vsebuje domače plese. Zaradi okoliščin nastanka se je sicer ozrla drugam, daleč od domačih krajev, kar je koristilo njenemu plesnemu razvoju. A sem bil vesel, ko me je gospa Darja poklicala in prosila za pomoč pri obuditvi pri njih zapisanih plesov. Moje sodelovanje s skupino je pripeljalo do postavitve z naslovom Na kalskem berjarju, kjer so pozabljeni plesi Kalskega oživeli in spomnili tudi na nekdanje šege, ki so jih spremljale«. Darja Rijavec pravi, da se mora človek, če želi občutiti nekdanjo kulturo, prežeto z verovanji in praznovanji preprostega kmečkega človeka, oziroma ta odnos razumeti, vsaj malo poistovetiti in za to prisluhniti šegam in navadam, zgodbam iz kraja, zgodovini v različnih obdobjih, čeprav veliko stvari sodi tudi izven okvirov plesnega izročila.
Pod imenom kalski folklorniki se nahajajo stari kalski plesi (oberštajer, sedem šritov, cotiš, špicpolka), melodije, viže, ljudske pesmi, imena ljudi, (kot prva slepi godec Rika, Henrik Hojak (r. 1902) in plesalka Emilija Hojak (r. 1899), po katerih je prof. Ramovš zapisal stare kalske plese), godčevska zasedba (nekoč Veseli trio, danes Nikoli mlajši), glasbila (harmonika-bas-violina), plesišče, na berjarjih, ob cerkvah (sv. Tomaž, sv. Jurij), oblačilni videz ljudi s konca 19. in začetka 20. stoletja imenovan tahmašni gvanti ali »obleke z zgodbami«, kot jih je poimenovala oblikovalka Elza Pavšič (obleke so omenjene tudi v publikaciji Zborzbirk, Kulturna dediščina med Alpami in Krasom).
Njihovo delovanje je dokumentirano, zapisani so številni sodelujoči, tako informatorji, domačini, kot raziskovalci, strokovnjaki, znanstveniki kot različni partnerji, društva, organizacije, institucije. Prof. Ramovš je na vprašanje, kaj je ključ za dobro sodelovanje in odzivnost tako kulturnih akterjev strokovnjakov, raziskovalcev, znanstvenikov kot kulturnih akterjev lokalne skupnosti, skupin, posameznikov na določenem območju, odgovoril: »Predvsem v razumevanju drug drugega in v želji ustvariti nekaj, kar bo v veselje enim in drugim, posebno slednjim, ko odkrivajo svoje korenine in krepijo samozavest«. Folklorna skupina je imela v letu 2013 odmevno kulturno-etnološko prireditev, imajo zgibanko, svoj koledar z motivi po starem (2014).
Delovanje kalskih folklornikov je vpeto, zasidrano med tradicijo in bodočnostjo. »Prej kot slej se nam korak zaustavi na križpotju. Radi bi videli čim dlje naprej po poti, ki nas vodi v jutrišnji dan. Notranji glas pa nas nagovarja, naj se zazremo nazaj po zaprašeni cesti v preteklost in se vprašamo, kaj bi danes imeli, če ne bi prevzeli zapuščine naših prednikov. Sprašujemo se o naši identiteti, kdo smo, kam gremo, od kod izviramo, kaj nas dela posebne, kje so naše korenine, do kam segajo. Sprašujemo se o življenju in vrednotah naših starih in prastarih staršev. O ljudeh, ki so kljub bedi, lakoti, grozotam vojn in zatiranju, skozi stoletja vztrajali na levem bregu Soče, na naši slikoviti zahodni Banjški planoti, nam ohranili vero, veselje do življenja ter nam z ljubeznijo zapustili bogato kulturno dediščino. Zato z ljubeznijo ponosno ohranjamo spomin na življenje in kulturo prednikov pred sto in več leti. Poleg tega pa se zavedamo pomembnosti sodelovanja, raziskovanja, zapisovanja in s tem ohranjanja ter poustvarjanja naprej,« pravi Darja Rijavec.
Vzrok v navdihujočem prepletanju preteklosti za prihodnost in uspešnem poustvarjanju plesnega izročila bi lahko iskali prav v slednjem. Na vprašanje, če je v povezovanju obeh polov v svojem delovanju uspešnost skupine in če je na njej, kako ju povezuje, je prof. Ramovš povedal: »Mislim, da skupina o tem, kar vprašujete, ne razmišlja. Uživa v plesu in druženju, kar članom daje moč, da prihajajo na vaje, da napredujejo in svoje poustvarjanje ljudskih plesov lahko posredujejo drugim. Plešejo »za sebe in za druge«, kot folklorno dejavnost opredeljuje sodobna znanost, ki se ukvarja s plesom«. In kako je s tem pri strokovnjakih, se s tem vprašanjem ukvarjajo oni? »O tem ne razmišljam, sem na tleh in skušam po svojih močeh in brez visokih ciljev pomagati skupinam, kot je ta v Kalu nad Kanalom. Njihova dejavnost je v okoljih, kjer živijo, pomembna, saj ga kulturno bogati, člane skupin pa ozavešča o vrednotah preteklosti in jim pomaga pri prenašanju tegob vsakdanjega življenja,« je razložil prof. Ramovš.
Pri ozaveščanju o vrednotah preteklosti se velikokrat zgodi močno istovetenje kulturnih akterjev. Zaradi slednjega prihaja navidezno med stroko in njimi do nesoglasij, gre pa za potrebno razlikovanje med preteklostjo in našo predstavo o njej. »Skupine vedno predstavljajo preteklost, to dokazujejo plesi, ki danes ne živijo več, vidna je v njihovi oblačilni podobi, ki se močno razlikuje od sedanje, zgodbe, ki jih prikazujejo, so vezane na šege, ki so pozabljene. Stroka je tu potrebna, da prikazana podoba ni popačena, kar se pogosto dogaja, čeprav nikoli ne more biti avtentična, je le stilizirana predstava preteklosti. Tega pa se skupine pogosto ne zavedajo in v svojih napovedih pretirano poudarjajo pristnost, ki pa je ne more biti več,« razloži prof. Ramovš.
Da je stična točka znanosti in kulture posameznik, je torej dejstvo, oziroma posameznika na eni in drugi strani ter njuno sodelovanje. Kot ena oseba v dveh vlogah je tudi prof. Mirko Ramovš, »znanstvenik med ljubitelji«, kot ga je imenoval v svojem prispevku dr. Bojan Knific. Ramovševo življenjsko delo je ukvarjanje z »znanstvenim folklorizmom«, ki pomeni »raziskovanje, reproduciranje in populariziranje »avtentične folklore« s strani specialističnih raziskovalcev in amaterjev, ki skrbijo za ohranjanje in njeno boljše razumevanje« (spletna objava, Bojan Knific: Mirko Ramovš – znanstvenik med ljubitelji, str. 27 v Traditiones, 44/2, 2015, 25–50). S tem se sooblikuje »dojemanje raziskovanega v prihodnje – ne le na znanstveni ravni, temveč tudi na povsem ljubiteljski in splošnočloveški« (prav tam). Tovrstna praksa je delo različnih inštitutov, institucij in organizacij, skupnih projektov med njimi in drugimi. Na ljubiteljski kulturni ravni postaja primer tovrstnega delovanja kot stična točka znanosti in kulture tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti.
Splošnočloveško raven pa razumemo tudi kot kulturo, ki je nadpomenka znanosti in kulturnega delovanja iz polja ljudskega oziroma kolektivnega in človeka, v smislu zaznavanja, razmišljanja in dela. Pri tem bi lahko v pragmatičnem smislu razpravljali tudi o nekakšni cikličnosti stapljanja ljudskega v znanost in izhajanja ljudskega iz nje. »Znanost, humanistična in naravoslovna, je v najširšem pojmovanju del kulture človeštva, enako kot obdelovanje polja, in vedno v službi človeku (ljudstvu, če hočete), čeprav v nekaterih primerih tudi v njegovo pogubo. Znanost ljudsko preučuje, a se ne staplja z njim,« poudarja prof. Ramovš. Dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj vsekakor živi svoje življenje s svojim jezikom in pravili. Pri preučevanju stvarnosti pa je slednja vedno bila in je predmet številnih obravnav z različnih področij. Pri našem ukvarjanju s stvarnostjo pa gre za stapljanje že v primeru naše interpretacije v druge oblike, a »ljudsko ohranja svojo težo in vrednost; kaj vse je ljudsko, pa je še vedno predmet številnih znanstvenih razprav,« je dodal.