TRUBARJEVA DOMAČIJA PROSLAVILA 40- LETNICO SVOJEGA OBSTOJA

13. september 2026
Piše: mag. Jože Osterman

Trubarjeva spominska soba (vse fotografije: Boštjan Podlogar, JZ Trubarjeva domačija)

Če mislite, da dediščina Primoža Trubarja, ki je v dokaj strnjeni obliki v največji meri prisotna prav v Trubarjevem rojstnem kraju Rašici (v Trubarjevem času Raščici), prijazni dolenjski vasi blizu Velikih Lašč, nima veliko zveze z ljubiteljsko kulturo, se  hudo motite. Če ne bi bilo prostovoljcev, v veliki meri združenih v Kulturnem društvu Primož Trubar, ki deluje v Velikih Laščah, pa tudi nekaterih drugih društvih s tega območja, bi se utegnilo zgoditi, da  Trubar, po mnenju mnogih zgodovinarjev največji mož našega naroda, v svoji domovini ne bi imel nobene identifikacijske točke, vezane nanj. Z nastankom Trubarjeve domačije, ki ga sestavljajo nekdanji Temkov mlin s poslopji, ki ga obdajajo, v katerem (ali vsaj blizu njega) je bil pred pol tisočletja rojen Primož Trubar, se to k sreči ni zgodilo.

Kdo je torej najbolj zaslužen za to, da je danes omenjena domačija postala ena najbolj znanih točk slovenskega kulturnega zemljevida? To so nedvomno Laščani, če tako imenujemo občane oz. krajane današnje velikolaške občine. Avtor tega zapisa sem bil v letih med 1981 in 1986 kot sekretar dveh republiških (Slovenija je bila tedaj republika v okviru Jugoslavije) odborov, prvega za počastitev 150- letnice rojstva Frana Levstika (1982), drugega za počastitev 400. letnice Trubarjeve smrti, tesno povezan z njimi. Republika si je v zadnjem desetletju pred samostojnostjo vzela bistveno več časa in pozornosti za proslavljanje oz. umeščanje velikih osebnosti v svojo zgodovino.  V tistih časih smo pač kot narod občutili, da zveza v jugoslovanski skupnosti ni več model, ki bi Slovenijo vodil k izpolnitvi  mnogih potencialov, ki jih ima; krepitev  kulturne identitete je zato pomemben način utrjevanja narodove samozavesti. Hkrati je bil to čas, ko je beograjski center skušal na vsak način uveljaviti močno centralizacijo države in oslabiti samostojnost republik, kljub povsem  drugačnim usmeritvam tedaj veljavne ustave. Velike Lašče s svojimi tremi velikimi možmi (Trubar, Levstik, Stritar), po Javoršku imenovane »slovenske Atene«, so bile zato deležne pazljive pozornosti javnosti – kot do tistega časa še nikdar.

To pozornost so vsaj v začetku prebudili predvsem Laščani sami. Neverjetno, koliko pomembnih ljudi ima korenine v teh krajih! Od bančnih direktorjev, uspešnih menedžerjev v gradbeništvu, do uglednih  umetnikov in denimo sodnikov; skratka lobi, ki je deloval sinhrono, brez medsebojne zavisti ali želje po kakršnemkoli dobičku; vse je bilo usmerjeno v to, da njihov Trubar res postane slovenski, tako nekako kot Prešeren. Prav zato je bilo delo v obeh republiških odborih lepo in zame poučno: predsednik obeh odborov dr. Vratuša, po izobrazbi slavist, je deloval združevalno – vrata mnogih ustanov, pa čeravno ne ravno neposredno zainteresiranih za vse skupaj, so se odpirala skorajda samodejno. Idejo domačinov  o nabirki, imenovano Trubarjev dinar, ki je k projektu prispevala tretjino sredstev, ter skorajda brezplačna pomoč različnih izvajalcev prenove mlina in njegovih poslopij, ter umetnikov, ki so opravili finalno ureditev domačije, je v veliki meri delo »domačega lobija«; v odboru so nam tako rekoč jemali delo iz rok.  Nekaj, kar ne doživiš velikokrat! Ni odveč omeniti nekaj imen domačinov in umetnikov, ki so prispevali največ. Janez Gruden, Bogomir Samsa,  Andrej Perhaj, Franc Rigler, Franc Klinc, Veljko Toman, Jože Centa, Marjan Loboda,  in še mnogi, katerih imena pa se žal ne spomnim več.

Kot rečeno, štirideset let je od tega. To, kar me danes najbolj fascinira, je dejstvo, da so domačini uspeli ne le zdržati, marveč še dodatno okrepiti svojo skrb za domačijo. Na nek način jim je republika, zdaj pa država, namreč ostala dolžna: ko so utihnile slavnostne fanfare, je namreč javna pozornost – kar ni nenavadno – močno izgubila svoje zagon. Kulturna politika ni zmogla napora, da bi Trubarjevo domačijo uvrstila med ustanove, ki jih vsaj delno podpira država. Zanimivo, da so bili velika ovira pri tem ravno muzealci, saj kopica občinskih muzejev po vsej državi goji podobne ambicije. A Trubar je vendarle zgolj eden…

Slavnost ob 40- letnici domačije je pokazala, kako močna je navezanost kraja na tega velikana narodne zgodovine. Organizator, javni zavod Trubarjeva domačija, je ob tej priliki  uspel združiti vse, ki delujejo v kulturi in širše, da so priredili nedvomno velik dan za Velike Lašče in Slovenijo.  V prelepem ambientu domačije, ki je zasijala v prijazni oranžni luči, so domači kulturniki, člani številnih društev in skupin, izvedli izjemno skladen, kvaliteten in v srce segajoč program, ki je z vsakim trenutkom sproti dokazoval, kako pripadnost in ljubezen do Trubarja dela Rašico in z njo Velike Lašče vsak dan znova postavlja kot eno najodličnejših točk slovenskega zemljevida nasploh. In videli smo imeniten dokumentarec, ki je osvetlil nastanek domačije in dogajanje v zadnjih štirih desetletjih.

Besede direktorja Trubarjeve domačije, g. Matjaža Grudna, ki je sin enega od najzaslužnejših tvorcev dogajanj pred 40 leti, so lahko poučen nauk, kako s skromnimi sredstvi doseči izjemne učinke. Pripeljati na domačijo pol milijona obiskovalcev, gostiti pomembne kulturne dogodke, med katerimi izstopajo zlasti literarni, postati eno od osrednjih stičišč zlasti ljubiteljske kulture, je sijajen dosežek. Pohvala tudi za občino, ki menda v naslednjem letu načrtuje obnovo domačije (ki je sicer videti v dobrem stanju).

In navsezadnje; revija, ki jo berete, je ime dobila prav po Primožu Trubarju. Primus je tako na neki način droben spomin na moža, ki nas je ustvaril kot Slovence.

Nasmejal sem se anekdoti dolgoletnega muzejskega vodiča Andreja, ki je dejal, da ga mnogi, ki si želijo ogledati domačijo, vprašajo, če je Trubar doma. Da, Trubar je končno doma, na svoji Raščici. Njegov »nigdirdom« je vendarle premagan.[1]

[1] Trubar je bil iz Slovenije pregnan vsaj dvakrat. Po drugem izgonu je skoval besedo »nigdirdom«, nikjer doma.