Piše: Sara Špelec
Spoznajte kulturno antropologinjo, etnologinjo in ustvarjalko, ki se brez težav sooča s tabuji, ne verjame v obstoj normalnosti in ne beži pred Drugostjo, temveč jo s papirjem in pisalom vred jemlje za svojo, dokler nekega dne ne osvoji prvega mesta na Primusovem natečaju za najboljšo pesem v literarni izolaciji. Ah, saj res – naša karantenska poetesa sliši na ime Tina Pegan.

»Zmagovalna pesem brez naslova je nastala tik pred karanteno. /…/ Med mojim notranjim in bližnjim zunanjim svetom je potekala igra zrcaljenja. Ko sem zasledila vaš natečaj, se mi je pesem zdela primerna za oddajo.« Foto: osebni arhiv
Sem te z vprašanji zmotila pri ustvarjanju (in zakaj ne)?
Lepo pozdravljena, Sara! Tvoja pričakovana vprašanja so prispela v času urejanja moje knjige Življenje na psihoterapevtskem oddelku, ki bo izšla predvidoma konec leta. Poleg knjige, v kateri na igriv in lahkoten način pišem o zgodbah posameznikov, ki so se znašli na oddelku slovenske psihiatrične bolnišnice, bo izšla še zbirka poezij Jupiter Я. Slednja se dotika občutkov bolečine, osame, izgube, hrepenenja, pa tudi primerjav, analiz, ugotovitev, radosti in ljubezni, ki nudijo vpogled v moje življenje.
Kljub delu, ki me prijetno okupira, me nisi zmotila. 🙂 Včasih potrebujem zunanji dražljaj, da se od ustvarjanja umaknem, sicer »padem noter« in se včasih sploh ne zavedam, koliko je ura.
Obstaja vprašanje, ki ti ga niti pomotoma ne smem postaviti?
Če mi je tematika vsaj malo blizu, se brez težav soočam s tabuji in razpravljam o njih. Pri vprašanjih zato nimam omejitev.
Je res, da si po pesniškem horoskopu ovnesa z retrogradnim Jupiterjem?
Drži. Moje sončno znamenje in descendent je oven. Retrogradni Jupiter pa imam v tretji hiši, ki predstavlja tudi moj južni lunin vozel. Tretja hiša je, če poenostavim, hiša komunikacije, retrogradni Jupiter pa ponazarja duhovni razvoj, naš način osvoboditve.
Ker si zmagovalka »karantenskega« literarnega natečaja, si ne morem kaj, da te ne bi vprašala, kako je otrpel sedanjik vplival na tvoj notranji literarni čas? Ga je torej na nek način tudi oplemenitil, da ne rečem prerodil?
Karantenski sedanjik, oziroma karantenski vsakdanjik, je pomiril moj ustvarjalni nemir. V tem času sem pilila svojo pesniško zbirko Jupiter Я in torej poglobljeno ustvarjala. Moj notranji literarni čas bi bil idealen brez omejitev … Ali pa tudi ne! Čeprav me vsakovrstne omejitve frustrirajo, so vsakodnevne in neizogibne frustracije ponavadi vzgib za ustvarjanje. Zavedam se, da se ideje včasih rodijo na nepredvidljiv in zelo subtilen način, zato si je treba znati prisluhniti in po svetu hoditi s pisalom in papirjem. Morda lahko rečem celo, da me je karantenski socialni mrk prerodil, ker sem bila bolj osredotočena nase in na svoje občutke, ki sem jih zlila na papir. Kljub represivnim okoliščinam sem se prečistila.

In ne samo prečistila, tudi pomladila, o čemer priča fotografija iz njenega otroštva. Foto: osebni arhiv
Je zmagovalna pesem nastala v predkarantenski ali v že zapovedani literarni osami?
Zmagovalna pesem brez naslova je nastala tik pred karanteno. Zrla sem v steno svoje spalnice in poslušala umetnico FKA twigs. Vrtela se je pesem Home with you, na začetku katere pevka besede le izgovarja. Padla sem v njen ritem in začela opisovati, kar vidim, slišim in čutim. Med mojim notranjim in bližnjim zunanjim svetom je potekala igra zrcaljenja. Ko sem zasledila vaš natečaj, se mi je pesem zdela primerna za oddajo.
Kaj te najbolj nagovarja k pisanju v »normalnih časih« (v kolikor sploh obstajajo)? Ali ni ustvarjalcu koncept normalnosti bodisi odbijajoč bodisi nenormalen?
Sama normalnosti ne poznam. Ne vem, če obstaja oseba, ki bi znala povedati, kaj je normalnost in opredeliti njene univerzalne okvire. Slednji ne obstajajo. Obstajajo le percepcije domnevne normalnosti in deviantnosti ter kulturne norme določene skupine. O tem ponazorjeno s primeri pišem v svojem prvencu.
K pisanju me nagovarja nemir, ki ga začutim vsakič, ko bi rada neko vsebino obudila v življenje.
Moja pesniška zbirka je, na primer, nastala tako, da sem začutila premoč besed nad mislimi, ki jih ni bilo dovolj za prozo. Sedla sem torej k računalniku in začela tipkati. Vsakršna ustvarjalnost je unikatna in vsak ustvarjalec si potihem želi, da bi njegovo delo zbudilo pozornost in v človeku nekaj zganilo. Sama si želim, da bralci moja doživljanja in misli začutijo in se z njimi poistovetijo, tako da se v njih porodi nekaj novega.
Misliš, da bomo kmalu govorili o predkoronski in pokoronski pisavi in kakšne spremembe napoveduješ poeziji in literaturi nasploh?
Dejstvo je, da ima družba, znotraj katere se širi koronavirus, opravka z neznanko, kar v ljudeh vzbuja strah. Kolektivni strah po eni strani omogoča razmah totalitarnih režimov, po drugi pa nastaja prostor za angažirano umetnost. Na nas je, ali se bomo proti represiji borili ali pa bomo omejevanju podlegli.

Edino, čemur se splača podleči, je lepota, ki je ima primorska ustvarjalka nazunaj in znotraj v izobilju. Foto: osebni arhiv
Si etnologinja in kulturna antropologinja, strastna popotnica in pesnica – koncept Drugosti je najbrž pri vseh naštetih drugačen. Na kak način?
Drugo je zame vse, kar mi je nepoznano – nov in fascinanten svet, v katerega (včasih z dovoljenjem) vstopam in se iz njega vračam spremenjena (domov). Biti popotnik z antropološko izobrazbo je v tem primeru (popotniško) duhovno sožitje. Obiskano kulturo najprej spoznavam s pomočjo literature in dokumentarcev, šele nato vzamem nahrbtnik in odpotujem. Domov se vselej vračam drugačna, bogatejša in osvobojena zmotnih predstav. Kaj je Drugost pri poeziji? Najbrž je to noviteta, edinstvenost, ki se rojeva med branjem in deklamiranjem. Bralci in poslušalci imajo kljub različnemu doživljanju vendarle neko skupno in prevladujoče občutje: predramila jih je sorodna Drugost.
Katere so tvoje Prve umetniške zvrsti in kako krojijo tvoj vsakdanjik?
Kot vsak običajen otrok sem rada posegala po otroških slikanicah, papirju, barvicah, flomastrih, kasetah s pravljicami in pesmicami ter risankah. Kasneje sem si močno zaželela ukvarjati z glasbo in igrati klavir, ki sem se ga vrsto let učila. Ker si potihem želim vpisati na glasbeno akademijo, poskušam to veščino ponovno obuditi. Glasbo enostavno obožujem; je del mojih turobnih, veselih, brezskrbnih in premlevajočih dni. V šoli mi je pisanje šlo od rok – najraje sem imela eseje s poetičnimi uvodi – kasneje pa me je ustvarjalni duh zapustil, a ga ponovno obujam v življenje. Začela sem pisati prozo in poezijo in se prijavila tudi na nekaj natečajev.
Življenje je prekratko, da ne bi počeli stvari, ki nas veselijo, in mnenja sem, da negativne misli in grmadenje negativnih čustev prikličejo bolezen. Zato poskušam početi čim več stvari, ki me radostijo.
Trenutno ustvarjam, natančneje zaključujem svoj že omenjeni prvenec Življenje na psihoterapevtskem oddelku, h kateremu se kar naprej vračam.
Knjiga/glasba/film …, ki ti je obrnil/-a svet na glavo?
Knjigi: Albert Camus – Tujec, Hervé Guibert – Prijatelju, ki mi ni rešil življenja in dela Hanifa Kureishija.
Glasba: Gregorijanski koral, ki sem ga v srcu začutila takoj, ko sem ga kot otrok prvič slišala, FKA twigs, Grimes, Lana Del Rey in tradicionalna turška glasba.
Film: Hachi, Run, Lola, run, Limitless, Searching for Sugar Man in seveda film, v katerem sem tudi sama nastopala – Pesem od ludomorca.

Igralski talent je očiten, se vam ne zdi? Foto: osebni arhiv
Po številnih popotovanjih najbrž ne prikimavaš (več) krilatici »Meje mojega jezika so moje mojega sveta«? Kdaj so se tvoje meje začele stikati z drugimi svetovi?
Prej bi rekla, da so meje posameznikovega sveta miselni konstrukti. Sama sem bila že zelo zgodaj v stiku z Drugostjo, ki je kot majhen otrok nisem zaznavala kot tuje. Zavedala sem se drugačnosti kontekstov, jezika, barve kože itd., vendar sem jih sprejemala z odprtimi rokami.
Imela sem pozitivni zgled staršev. Nekateri moji prijatelji so pripadniki italijanske narodne skupnosti, očetovi starši so se sporazumevali v srbščini, sestrin mož je Norvežan, moja prijateljica je temnopolta. Vse to je del mojega sveta.
Kolikor vem, ti je ljub tudi stik oziroma preplet glasbe in poezije; tudi ti meniš, da tako glasba kot poezija prihajata iz nekega drugega in, naj je slišati še tako kontradiktorno, neizrekljivega sveta?
Čutim, da se poezija rojeva v drugih sferah, ki jih je mogoče ubesediti v znanih ali izmišljenih jezikih; vizija, kako bomo občutja in misli ubesedili, pa je naša. In čeprav je zamisel iz neizrekljivega sveta, jo pregnetemo v skladu z unikatnimi predstavami o našem svetu, kar nam po eni strani daje občutek brezmejnosti, po drugi pa nas omejuje.
Podobno je z ustvarjanjem glasbe. Zapišemo jo z notami ali pa si posamezne takte zapomnimo in jih preigravamo po spominskih variacijah. Način, kako rastemo s skladbo – ali bolje s porajajočimi se občutji –, je podoben stiku z neizrekljivim svetom.

Glasba prihaja iz podobnega prostora kot poezija, katere svetloba nastane, kot pravi Tina, iz »zamika besed«. Foto: osebni arhiv
Je umetnost krona ali, z ozirom na prevladujočo (ne)kulturno politiko, vedno bolj tudi korona stvarstva?
Umetnost drži družbo pokonci in jo tudi opredeljuje. Če kulturi vzamemo umetnost, jo okrnimo, s tem pa njeno definicijo in identiteto. Sámo ustvarjanje se z raznoraznimi ukrepi in rezi ne ustavi. Je del človekove narave, in človek, ki je pred nastopom (ne)kulturne politike ustvarjal, bo to počel še naprej, morda le na drugačen način, s pomočjo drugačnih medijev in okvirov. Dober primer za to so številne manjšine, ki so kljub (ne)kulturnim politikam še vedno dejavne na kulturnem področju.
Še vedno – kljub zmagi na natečaju – misliš, da je umetnost neizmerljiva? Te še kdaj prime, da bi kakšno svojo stvaritev vrgla v ogenj in izgorela za umetnost?
Dobro se zavedam, da so oblike umetnosti lahko merljive, ocenjevane, vendar sem to njeno plat dolgo zavračala. Kaj je sploh umetnost? Zame je nekaj intimnega, osebnoizpovednega. Zdi se mi, da sem se v najstniških letih svojega ustvarjanja sramovala, zagotovo pa sem se izogibala množici in množični zavesti. Ko sem igrala klavir, sem se vsaj tekmovanjem – če se že nastopom nisem mogla – skušala izogniti. Prav tako je bilo s pisanjem. Pisala sem zlasti v italijanščini in angleščini, ker sem se takrat s »tujostjo« poistovetila in niti pomislila nisem na to, da bi svoje stvaritve poslala na kak natečaj. Nekatere izmed njih sem obredno recitirala in jih nato vrgla v ogenj. Danes mi tega ognja ni potrebno več prižigati, tli v meni. Rečeno drugače: Jezik svetlobe je jezik zamika besed.
Preberite Tinino pesem, s katero je premagala k(o)rono stvarstva.