Piše: Mojca Perkon Kofol
Ljubiteljska kultura je danes sistematizirana glede na kulturne dejavnosti, s poudarjanjem pojmov ustvarjanje in poustvarjanje, ki ju lahko na primer enačimo s kreativnostjo, inovativnimi pristopi, napredkom, glede na globalizacijo multikulturnega sveta in ohranjanjem tradicionalnih oblik slovenske dediščine z njenim (o)vrednotenjem. Glede na to, da je oboje pod okriljem prenosa tradicije/zgodovine oz. njene interpretacije, znotraj našega slovenskega kulturno-družbenega konteksta, tako dejstva, zgodovine naroda, kot dojemanja našega slovenskega prostora in časa, velja osvetljevati njene izzive.
Pri ljubiteljski kulturi se poudarja pojme usmerjene na prihodnost, pripadnost, solidarnost, strpnost, pri čemer se vedno, zaradi tipične slovenske lastnosti, povezane z zgodovino naroda, nesamoumevnost ali ogroženost, sprožijo procesi vezani na preteklost, ki poudarjajo distanco, tradicijo in nostalgijo.
Če za primerjavo in kratko obrazložitev pojmov pogledamo v jezikovno-družbeno strukturo jezika (antropolingvistilni pogled), govorimo o dinamiki šestih diskurzov, ki hodijo z roko v roki, to so diskurz distance in solidarnosti, tradicije in napredka, nostalgije in modernosti. Znotraj teh diskurzov se odslikavajo ideološka jedra, ki so kazalnik odnosa moči in usmeritve, in s tem jezikovna ideologija skupnosti oziroma njena identiteta. O čem govorimo znotraj teh diskurzov? Pri diskurzu distance in solidarnosti govorimo predvsem o vljudnosti, avtoritetah med sogovorci, podajanju in prevzemanju besed; pri diskurzu tradicije in napredka gre za upoštevanje zakonskih pravil, tradicije in običajev, govora je o tem, kaj je bilo, kaj je sedaj in kako bo naprej, ideje, usmeritve (slednji je v diskurzu skupnosti prevladujoč, pri njem pa je pomembno skupno znanje, da je sploh mogoč); pri diskurzu nostalgije in modernosti pa govorimo o vsebini, kjer se zagovarja skupno ideologijo, obnavlja namen in smisel obstoja in delovanja.
Pri ljubiteljski kulturi lahko s predvidevanjem izpostavimo kot njena ideološka jedra, upoštevajoč tradicijo in napredek, solidarnost in modernost, pri čemer se razumevajoče objema nostalgičnost ter s tem skrbi za kulturni napredek in obstoj. Diskurz tradicije in napredka pa bi lahko v njenem polu opisno poimenovali ‘moč ljubezni’ in ‘ljubezen do moči’ ter ju povezovalno označili s pojmom, ki ga je ljubiteljska kultura prevzela za svojega – srčnost.
Interakcijski odnosi znotraj identitete se uresničujejo s poznavanjem konteksta komunikacije, situacije, ki se uresničuje le s skupnim znanjem ter posodabljanjem (ker se identiteta zaradi svoje narave nenehno spreminja). Pri tem je pomembno izpostaviti še to, da člani pri skupnem znanju zavzemajo v skupni identiteti določene vloge, prav s tem se diskurz skupnosti reproducira in ureja na svoj način s svojo lastno skupno identiteto, ki je skupna vrednota skupnosti.
Ne glede na to, kakšna je naša vloga znotraj določene skupine, skupnosti, je pomembna informacija, da je naša vloga pogojena. Ne le s kulturnim položajem, družbenim razredom, starostjo, spolom itd. ampak tudi z notranje subjektnimi odnosi (ki so znotraj analize diskurza opisani kot podobnost/razlikovanje, avtentičnost/nepristnost in dovoljeno/nedovoljeno) in z našo namernostjo, ki pa je pogosto manj kot v celoti zavedna, delno rezultat interakcijskih pogajanj in izpodbijanj, delno konstrukt drugih dojemanj, zaznav in predstavništev ter deloma rezultat večjih ideoloških procesov in struktur.
Glede na ideologijo srčnosti ljubiteljske kulture kot povezovalnega člena, ki vzpostavlja najmnožičnejšo povezovalno skupnost, je v njeni domeni tudi povezovalni način, med pogojenostjo in srčnostjo. Ob posodabljanju v času in združevanju pa ju mora način vedno znova tudi ločevati, kar je nedvomno na področju ljubiteljske kulture velik izziv. (Predvsem pa je to izziv vsakega posameznika danes.) Tokrat je njeno povezovalno vlogo pokazalo dejanje z ustanovitvijo revije za ljubiteljsko kulturo Primus, s pomenljivim naslovom, s skupnim znanjem naroda, s konotacijo Lubi Slovenci. Reviji želimo uspešno pot.