Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtor: Jože Osterman
Prva slika: Jevnica živi s kulturo
Ko s ceste, ki z ljubljanskih Črnuč vodi proti Litiji in ki najprej poteka po široki obsavski ravnini, ob prvih obronkih zasavskih hribov zaviješ desno, preko reke, si v Jevnici. Naselje z nekaj več kot 1000 dušami že lep čas slovi kot kulturi najbolj predan kraj v litijski občini. Na dan, ko so slavili svoj krajevni praznik, ki so ga zaradi časovne bližine združili s praznovanjem kulturnega, je človek to opazil na vsakem koraku. Najprej po gosti vrsti ljudi, ki so prihajali v krajevni kulturni dom, še prej po dobro organiziranem razvrščanju avtomobilskih prišlekov, kar so suvereno opravljali domači fantje, verjetno gasilci, in vsekakor tudi po vzdušju že pred vstopom v dvorano, ki se je dodobra napolnila že pol ure pred predvidenim začetkom. Da je bilo prisotno vse občinsko vodstvo iz ne ravno bližnje Litije, je bilo kajpak samoumevno.
FOTO: Jože Osterman Jevnica – “Naselje z nekaj več kot 1000 dušami že lep čas slovi kot kulturi najbolj predan kraj v litijski občini.”
Domačini so proslavo suvereno vzeli v svoje roke; jasno je bilo, da tega ne počno prvič. Vse se je odvijalo po domiselnem scenariju, ki so ga pripravili člani dramske skupine in ga brez napak pripeljali do kraja. Na odru smo tako videli prav vse, ki delujejo v kulturi: prijeten šolski pevski zbor, solidne recitatorje, dobro igralsko povezovanje posameznih točk, odrasle pevske skupine, tako da je lahko gledalca, ki pozna velikost kraja, začelo resno vznemirjati vprašanje, ali sploh obstaja Jevničan, ki ne sodeluje v kulturnem društvu. Še posebej ob podeljevanju krajevnih priznanj, med drugim tudi priznanj za častne krajane, ki so jih večinoma dobili ljudje, ki so ponje prišli kar iz zaodrja, ker so pač sodelovali v proslavi. Mimo tega nista mogla niti litijski župan Rokavec in krajevna predsednica Jegličeva, ki sta se vidno zadovoljna prepustila tako deročemu kulturnemu toku. To, da je koncu zasluženo priznanje za svoje kulturno delo ne le v Jevnici, pač pa tudi na državni ravni dobil dolgoletni predsednik kulturnega društva, ki je eden od soustanoviteljev ZKD Slovenije, Jože Gorenc, je bila pravzaprav le pika na i.
FOTO: Jože Osterman
Iz malega raste veliko, pravijo. Ko sem zapuščal po številu ljudi majhno, po kulturnem duhu pa veliko Jevnico, sem se vprašal, kaj bi bil ta kraj brez svojih kulturnikov. Verjetno pač naselje, skozi katerega bi človek šel, ne da bi ga sploh opazil…
Druga slika: moč kulture v ljubljanskem predmestju
Čeravno je Ljubljana kot slovenska prestolnica z obiljem kulturnih ustanov in živahnih nevladnih skupin in producentov nedvomno kulturno mravljišče, ki svoja kulturna sporočila pošilja daleč naokrog, se tudi na njenem obrobju, zlasti v tistih predmestjih z dobro bivanjsko in kulturo tradicijo marsikaj zgodi. Po tej plati me že dolgo zanima fenomen, ki mu tudi danes ne najdem prave razlage: severna ljubljanska predmestja, torej Šentvid, Črnuče in Zalog s Poljem in z Mostami so še vedno živahna središča ljubiteljske kulture, medtem ko se proti jugu istega mesta dogaja precej manj.
V tem smislu ni presenečenje, da je ob državni proslavi kulturnega praznika, ki kajpak meče močno senco na vse drugo podobno kulturno dogajanje v mestu, ostala ena redkih proslav tega praznika tista na Črnučah. Ne bom ji pel posebne hvale, ker sem z njeno izvedbo tesno povezan, vsekakor pa lahko rečem, da smo v kraju ponosni, da jo imamo in da je sposobna združiti vse kulturniške moči, ki jih premoremo. Če je pred epidemijo Covida proslava družila vse krajevne glasbene skupine (ki jih je takole na palec 8), je letos zaradi tega, ker se je ta združitev zgodila že v prednovoletnem času, na oder poleg domačega zbora in prisrčnega otroškega zbora črnuške osnovne šole ter učencev glasbene šole pripeljala posebne goste: izvrsten moški pevski zbor iz zamejskega Križa pri Trstu. In s tem omogočila dovolj prosvetljen pogled na sodobno kulturno politiko, ki mora poleg skupnega slovenskega prostora še kako upoštevati bistvo naše človeške in kulturne komunikacije, namreč slovenski jezik. Kot je posebej o tem dejala slavnostna govornica mag. Petra Culetto, nekdanja državna sekretarka na kulturnem ministrstvu:
»Republika Slovenija bo jeseni častna gostja mednarodnega knjižnega sejma v Frankfurtu. Na enem izmed najpomembnejših sejmov na svetu se bo predstavila s sloganom Satovje besed. Slovenija kot država z odlično, zelo živo in raznoliko literarno tradicijo, bo tako v središču mednarodne strokovne in zainteresirane javnosti. Ne bodo v fokusu naše razlike, ne pregovarjanja o enem ali dveh muzejih, ne o takšni ali drugačni javni radioteleviziji ipd., temveč o Sloveniji kot o knjižni, pa tudi zeleni, turistični destinaciji z velikim gospodarskim potencialom. Oči mednarodne javnosti bodo uprte v brbotajočo slovensko ustvarjalnost, prevode slovenskih del, še močnejšo prisotnost slovenskih avtoric in avtorjev na tujih trgih. In ne le založniki, o častni gostji pišejo in poročajo novinarji z vsega sveta … O izzivih v globalnih zaslonskih časih govorimo že leta, ravno kliki vodijo do statistik, a vendarle je na vsakem izmed nas, kako bomo zanimanje za jezik, knjigo, kulturo in umetnost spodbudili pri naših najmlajših. Prav pri najmlajših se ljubezen do kulture in umetnosti ponavadi zgodi in obstane. In od tega bo najbrž odvisna prihodnost slovenskega jezika in morda se bo prav zaradi tega drugače krojila tudi prihodnost dojemanja. Ne le dojemanja nepreverljivih informacij na spletu, temveč tudi naše družbene občutljivosti in povezanosti«.
Proslava v predmestju je tako pet dni pred tisto državno v javnost poslala sporočilo o optimizmu, veri v moč kulture in umetnosti kot tihega, a še kako učinkovitega »orodja« našega narodnega preboja v okolju združene Evrope, ki nam daje sicer za to dobre logistične možnosti, a svojo podobo in identiteto si moramo v siloviti konkurenci priboriti sami.
FOTO: Jože Osterman
Tretja slika: kako proslavlja mesto ljudi različnih narodnosti
Za Jesenice, to naše nekdanje cvetoče industrijsko mesto z velikim deležem prebivalcev, ki so se vanj svojčas preselili iz različnih krajev nekdanje Jugoslavije, stereotip o mestu rdečega prahu , s katerim ga je obilno«oskrbovala« njegova železarna, in njegovi južnjaški mentaliteti že dolgo več ne drži. Pot tega mesta iz prepada, v katerega ga je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pahnila globoka kriza železarne v današnje povprečno razvito slovensko mesto, je bila težka, je pa pokazala neverjetno trdoživost Jeseničanov, ki so ohranili – do neke mere celo okrepili – vse tiste atribute, zaradi katerih ima njihovo mesto tudi v današnjih časih poseben položaj. Na prvem mestu je to za velikost takega kraja močna krajevna kultura, ki si je na nekaterih področjih, zlasti na muzejskem in gledališkem, priborila tudi regionalno oz. državno veljavo, pa tudi hokej kot kar neverjetna radoživa ilustracija vztrajnosti ljudi, ki jih je železarsko življenje preobrazilo v trdne, da ne rečem jeklene ljudi.
V takem okolju je v prelepi dvorani jeseniškega gledališča v organizaciji Zveze kulturnih društev Jesenice tekla proslava kulturnega praznika. Bil je to lep dogodek, ki je odlično prikazal samozavest in trdnost jeseniškega kulturnega življenja, pa naj si bo to na profesionalnem ali na ljubiteljskem področju. Okolja, kjer je kultura tradicionalno močno zasidrana med ljudmi si lahko privoščijo razmeroma klasične proslave, kjer je njihov protokol pravzaprav določen že precej časa, dosežki kar številnih kulturnikov pa nesporni in večinoma prisotni že precej let. Ogrodje proslave, ki ga je nosil nastop dobre domače pihalne godbe, kjer pa smo med glasbeniki lahko videli precej mladih obrazov in predvsem tudi nekaj zanimivih pevskih nastopov, je bilo usmerjeno v podelitev tradicionalnih nagrad in priznanj tistim, ki so največ doprinesli solidnemu razvoju ljubiteljske kulture v kraju in tudi nekoliko širše. Nad vsem tem pa je lebdelo spominjanje na pretekle dosežke, ki v v jeseniških kulturnikih vzbuja ponos in priznanje: prav ob koncu lanskega leta je namreč izšla odlična monografija pod naslovom Kulturi podarjena nobena ura ni izgubljena, v katero kar številni avtorji razgrinjajo impresivno kroniko ljubiteljske kulture v nekdanji veliki občini Jesenice, ki zagotovo sodi med najbolj aktivna območja Slovenije, kar zadeva kulturni utrip. Njen koordinator, predsednik Miloš Možina, je zanjo dobil priznanje krovne slovenske organizacije.
Tri slike s proslav slovenske kulture: veliko različnosti, precej raznolikosti, a za njimi trdno skupno prepričanje, da kultura ljudi združuje in jih osrečuje. Prijazen kontrast našemu razburkanemu političnemu življenju, ki takega vtisa pogosto pač ne daje.