GROŽNJAN – ISTRSKI GENIUS LOCI

Piše: Tina Konec

 

Akademska slikarka Tina Konec je med drugim prejela Grand prix na Ex-temporu v Piranu in prvo nagrado na Ex-temporu v Grožnjanu. Foto: Jaka Bregar

 

 

Precej pogosto se mi zgodi, da moj pogovor z nekom nanese na mesto Grožnjan v hrvaški Istri in večina mojih sogovornikov – na podlagi pozitivnih govoric ali na podlagi lastnega obiska – že samó ob omembi kraja pokaže izrazito navdušenje. Mednje sodim tudi jaz.

 

 

 

 

 

Grožnjan ni le še eno lično staro mestece na vrhu enega od hribov severnega dela Istre, saj ima svojo specifiko, ki ga dela posebnega. Velja namreč za »mesto umetnikov«, posledično pa je mesto polno kreativnih ateljejev uporabne umetnosti, raznovrstnih umetniških prodajaln, tekom leta pa se zvrsti več umetniških prireditev in koncertov. Tako vsako poletje veliko obiskovalcev privabi jazz festival, v okviru katerega za mlade glasbenike deluje tudi glasbena šola, septembra pa mesto privabi slikarje na mednarodni slikarski Ex-tempore. A to, kar v mestu vidimo in izkusimo danes, ni tisto, zaradi česar je Grožnjan dobil svoj laskavi naziv.

Pogled na Grožnjan in istrsko pokrajino. Foto: osebni arhiv

 

Razlogi za poimenovanje segajo v 60. leta prejšnjega stoletja. Mesto je bilo takrat opustelo in v ruševinah, saj so se italijanski prebivalci po koncu 2. svetovne vojne izselili v Italijo. Prazna zapuščena poslopja pa so predstavljala priložnost in izziv za skupino umetnikov, ki se je odločila mesto obnoviti ter si v njem urediti ateljeje in galerije. Novi prebivalci, ki so prihajali iz različnih držav bivše Jugoslavije, tudi iz Slovenije, so bili izredno aktivni in se niso zadovoljili zgolj s prenovo. V Grožnjanu so začeli prirejati razstave priznanih sodobnih umetnikov in številne koncerte. Marsikdo ne ve, da je bil prav tam zasnovan tudi priljubljen filmski festival v sosednjem Motovunu.

Na primeru Grožnjana lahko vidimo, kako zelo je umetnost pripomogla k obnovi porušenega naselja, ter kakšen vpliv in doprinos je imela tako k lokalni kot mednarodni sceni. Še današnji Grožnjan živi na ta račun, zaradi svoje preteklosti je mestu najbrž skorajda usojeno, da velja za umetniško prizorišče.

Pripravljanje razstave Črno belo. Foto: osebni arhiv

 

Mesto umetnikov torej ne temelji na današnji podobi, temveč na aktivnostih tako posameznikov kot skupščine, ki se je tam izoblikovala že v prejšnjem tisočletju. Seveda je mesto tudi danes privlačno in urejeno, majhni ateljeji le še dodajo svoj čar in dodatno poudarijo kamnit srednjeveški videz mesta. Pomembno je izpostaviti tudi hvaležno dejstvo, da tam kljub komercializaciji in povečanemu številu turistov ne najdemo najbolj udarnih komercialnih ustvarjalcev. V mestu pa danes deluje tudi profesionalna galerija Fonticus, ki mesečno predstavlja sodobno mednarodno likovno produkcijo in kjer je razstavljalo že kar nekaj slovenskih umetnikov. Ker sem seveda tudi sama občudovalka Grožnjana, sem bila še toliko bolj navdušena, ko sem v preteklosti bila tja povabljena k razstavljanju. S koncem letošnjega januarja pa se je v Fonticusu zaključila skupinska razstava Črno/belo, pri organizaciji katere sva združila moči s kustosom galerije Eugenom Borkovskym.

Pogled na razstavo Črno belo v galeriji Fonticus. Foto: osebni arhiv

 

Iz galerijske umetniške zbirke sva izbrala nabor šestinšestdesetih del, rezultat pa je bila razstava z dandanes aktualnimi tematikami in vsebinami, na kateri je bilo poleg domačih avtorjev tudi veliko tujih: slovenskih, bosanskih, italijanskih, ruskih … Obe omenjeni sodelovanji sta mi omogočili še bolj zanimiv vpogled v dogajanje ne le v Grožnjanu, temveč v Istri nasploh.

Miranda Legović s svojo kapitalistično Vrečo in Senca Edvarda Kuzine. Foto: osebni arhiv

 

Prva stvar, ki mi je padla v oči, je izrazito veliko število lokalnih umetnikov. Tukaj nimam v mislih le Grožnjana, temveč tudi bližnjo in daljno okolico, sploh okolico Pulja, Labina, Poreča in Umaga, tudi Reke (čeprav je Reka že poglavje zase). Grožnjan je poznan po svojem slikarskem Ex-temporu, a ta ni edini. Po Istri jih je še več, od fotografsko do sakralno obarvanih. Konec koncev tudi slovenska Istra ponuja veliko umetniških dogodkov, če znova pomislimo na številne obalne Ex-tempore, na Formo Vivo in kiparski simpozij Portorož, število profesionalnih galerij v priobalnih mestih pa je tudi tukaj precejšnje. Ker je območje večinskega dela Istre dvojezično, je na vseh omenjenih dogodkih dogajanje mednarodno. Umetniki iz Trsta in slovenske Istre se počutijo zelo domače v hrvaškem delu in obratno.

Moj drugi pomislek je bil, da so dela istrskih avtorjev zelo samosvoja in enostavno drugačna. Na tem območju bi morda lahko govorili o pojavu genius loci oziroma o atmosferskem duhu določenega prostora. Glede omenjenega pojava se mi zdi zanimiva primerjava s fenomenom iz 80. let prejšnjega stoletja, ko je slovensko umetniško prizorišče zaznamovala »nova podoba«, gibanje, pri katerem je bil v ospredju osebno umetniško izražanje in pri katerem prav tako naletimo na omenjeni izraz. V času nove podobe na Slovenskem sta namreč prevladovali dve pokrajinski usmeritvi: ljubljanska in primorska. Pri ljubljanskih umetnikih je zaznati ironično, groteskno, abstraktno-ekspresivno, a še zmeraj figuralno sliko, medtem ko so na Primorskem bili pod večjim vplivom Italijanov, torej bolj figuralni in bolj optimistični, lahkotni ter mediteranski. Ne trdim, da je istrska umetnost posledica vpliva »nove podobe« na Primorskem v 80. letih (gl. Pojmovnik slovenske umetnosti 1945 – 2005), a Primorska (pri čemer ne gre spregledati, da se del ozemlja slovenske Primorske in istrskega polotoka prekrivata), očitno ima svoje vplive in svojo usmeritev. Vse kaže, da je ta moč prisotna in občutna še danes.

Moč umetnosti je prisotna tudi v galerijski niši, kamor je postavljeno delo Marina Jugovca. Foto: osebni arhiv

 

Vse to seveda poraja vprašanje, kakšen bi bil opis današnje istrske umetnosti. Odgovor ni enostaven in enoznačen. Morda bi bilo tamkajšnja umetniška dela, poleg mediteranskosti, še najbolje opisati z izrazi kot so duhovitost, toplina, samosvojost in dostopnost. Slednja v smislu, da dela v razmerju do gledalca ne vzpostavljajo distance, temveč ga o svoji vrednosti prepričajo z domiselnostjo in smislom za humor ter ironijo, kar velja tako za idejo kot za tehnično izvedbo. Ko sem sredi arhiva Fonticusa s polic na plano vlekla umetniška dela pretežno istrskih avtorjev, sem na to, kar sem zagledala pred seboj, pogosto lahko rekla samo: »Vau. Briljantno.«

Eugen Borkovsky mi je nekoč omenil, da so odprtja razstav zelo dobro obiskana, obisk pa je najmanjši (!) poleti. Pozimi se, kot je rekel, ob največji burji, dežju in mrazu, ljudje pripeljejo v Grožnjan samo zaradi otvoritve. To sem lahko pred kratkim opazila tudi sama. Odprtje razstave Črno/belo je bilo 20. decembra lani, deževalo je in pihalo, obisk pa je bil kljub temu odličen. Vzdušje je bilo sproščeno, ljudje so debatirali, vsi smo se imeli dobro, kot bi naj bilo po tamkajšnji navadi.

Prevzela nas je tudi instalacija Zajno je blejalo Noela Šurana. Foto: osebni arhiv

 

Je lokalni duh, lokalna naklonjenost umetnosti in kreativnosti spodbudila tudi aktivno delovanje umetnikov v Grožnjanu v šestdesetih? Turizem tukaj očitno nima omembe vredne povezave in vpliva na umetnostni razvoj in dogajanje. Pred nekaj desetletji, ko ni bil niti približno tako razmahnjen kot danes, so se umetniki tam že zbirali in družili. Tudi danes, upoštevajoč potrošniško naravnan sistem, sezonski obiskovalci umetnosti ne doprinesejo veliko, ne z obiskom razstav ne z nakupom del.  Prodaja pa je žal še težja med domačini. Glede slednje se splošni odnos do umetnosti v Istri vseeno ne razlikuje dosti od kateregakoli drugega (slovenskega) kraja.

A kljub neprodaji je dogajanje nadpovprečno pestro in živahno. Umetnost in kreativnost, če ju posameznik le zna videti, tam oblikujeta in odlikujeta kraje, ljudi, odpirata diskusije in razmišljanja, narekujeta druženja ter vrednote, kar kaže na njuno moč povezovanja in družbeni namen.

 

Umetnost in kreativnost odlikujeta tudi bitjastovzorčasti svet Laure Ličer.

Piše: Tina Konec       Precej pogosto se mi zgodi, da moj pogovor z nekom nanese na mesto Grožnjan v hrvaški Istri in večina mojih sogovornikov – na podlagi pozitivnih govoric ali na podlagi lastnega obiska – že samó ob omembi kraja pokaže izrazito navdušenje. Mednje sodim tudi jaz.           Grožnjan ni le še eno lično staro mestece na vrhu enega od hribov severnega dela Istre, saj…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 2.9 ( 3 ocen)

Objavite komentar