FESTIVAL SLOVENSKEGA FILMA 2024: O slepi pegi na filmskem področju

Naš stalni sodelavec Žiga Čamernik, samozaposleni v kulturi,  igralec, pedagog, kritik/recenzent, je pod svoj drobnogled – podobno kot lani  – vzel letošnji Festival slovenskega filma. Tokrat ni pisal o nagradah in imenih, niti ni seciral  filmov, ki si jih je ogledal, marveč je analiziral nekaj, kar je verjetno za področje  pomembnejše in v političnem jeziku rečeno demokratično. Gre za enakopravnost avtorjev glede njihovih možnosti dostopa v različne programske selekcije festivala. Ta enakopravnost namreč v osnovi zagotavlja transparentnost nekega kulturnega področja, s tem pa tudi možnosti ustvarjalcev, da enakovredno kandidirajo za vse ponudbe, ki obstajajo na njem. Izkušnje namreč kažejo, da se vsakršna diskriminacija lahko hitro povrne  v obliki  vnaprejšnjega onemogočanja tudi zelo talentiranih ustvarjalcev, kar prej ali slej vodi v njihovo izolacijo in opuščanje dejavnosti. Položaj, ki verjetno ni značilen zgolj za film…

Piše: Žiga Čamernik

Prizorišče festivala: Avditorij Portorož

Wikipedija v kontekstu psihološko pogojenega termina slepa pega  omenja dve nadvse pomenljivi terminološki skovanki;  iluzijo introspekcije in naivni realizem. Kaj slednje pomeni, v tem primeru prepuščam googlanju posameznega bralca, lahko izdam le, da navedeno v primeru Festivala slovenskega filma (FSF) vsekakor drži Zaradi razumevanja neke vrste kolektivno patološkega delovanja in psihološkega vzorca, ki tiči za njim, v članku ne bom omenjal nobenih imen in avtorskih filmskih stvaritev, saj je pomemben res le omenjeni  princip delovanja kot takšen.

V preteklosti sem že veliko pisal o samopašnosti in samozagledanosti  slovenske filmske srenje, zato se bom v pričujočem prispevku poskusil izogniti tudi tej skušnjavi. Upam, da mi uspe. Namesto tega bi raje kot možen vzrok izpostavil slovenski nacionalni značaj, (mimo področja filma), ki že pregovorno temelji na nevoščljivosti in zamerljivosti. Gre v tem primeru za nekakšen preživetveni refleks, ker nas je Slovencev – globalno gledano – le peščica? Kdo bi vedel. Ključno je, da gre pri tem za vprašanje neke načelne (ne)poštenosti in manka osebne integritete, ki delovanje omenjenega festivala spodjedata že praktično vse od njegovega nastanka, zato je dodobra načeta, če že ne čisto potolčena, tudi njegova javna kredibilnost, vključno s splošno legitimnostjo. Vse to, kljub temu, da večina medijev piše ravno nasprotno; torej, da je festival v še kako dobri kondiciji.

Vsa ta leta najbolj bode v oči dejstvo, da se v t. i. tekmovalnem programu FSF pojavljajo le filmi, sofinancirani s strani Slovenskega filmskega centra (SFC), ki ima nedvomen monopol nad filmsko situacijo v Sloveniji. Praktično vse, kar torej ni financirano s strani omenjene institucije – ne glede na kakovost – pristane v t. i. preglednem programu. Ker pa kvaliteta neodvisnih filmov v zadnjih letih nedvomno raste, so se odločevalci na festivalu v zadnjem času domislili še nove kategorije: posebnega programa. Torej naj bi šlo  za neke vrste program, ki je drugačen od preostale filmske ponudbe. V čem in kakšna je ta drugačnost,  seveda prav nihče ne pojasni, v oči bode le tisto najbolj očitno: da SFC z njim nima prav nič. To  Slovenijo že samo po sebi v filmskem kontekstu postavlja na nivo kakšne banana republike, kjer diskriminacije takšne vrste organizira koruptivni politični aparat. Če si denimo v tem primeru vzamemo za zgled sosednjo Hrvaško, lahko ugotovimo, da se na njihovem nacionalnem festivalu v Pulju neodvisni filmi ne samo potegujejo za nagrade, pač pa sem in tja kakšen celo zmaga. Kaj to  pove o nas, naj vsak zaključi sam.

Odprtje festivala (foto: Marijo Županov)

Pojdimo dalje: letošnji tekmovalni program izbranih filmov že dolgo ni bil na tako nizkem nivoju (če sploh kdaj), nekateri tamkajšnji filmski izdelki  prej spominjali na filme, narejene po vzorcu kakšnega amaterskega filmskega natečaja. Po drugi strani smo v preglednem in posebnem delu lahko gledali zelo solidne filmske stvaritve in celo kakšen presežek, ki bi bil že sam po sebi vreden posebne medijske pozornosti. Če pa sočasno  upoštevamo že dolgo poznano dejstvo, kako je »uradna« slovenska filmska scena hermetično zaprta in v praksi le sama sebi namen, saj se širše publike oziroma kritične javnosti panično boji, je hitro jasno koliko je ura. Prav groteskno je tudi to, da se na tamkajšnjih dogodkih t. i. strokovnega programa, vsa ta leta – med vsemi drugimi pozivi, ki večinoma kažejo na (samo)ustoličeno pozicijo žrtve – zelo pogosto sliši tudi beseda »podhranjenost«, ki je seveda povezana z vselej nezadostnimi finančnimi sredstvi namenjenimi za slovenski film. Vsak poskus razširitve te perspektive je tako že v kali zatrt s strani bolj ali manj pasivno agresivnih govorcev, ki se bojijo lastne sence, vključno z nebo vpijočim dejstvom, da je v množici domala »nepotrebnih« filmov možno videti tudi več kot solidne filmske stvaritve,  posnete praktično brez sredstev. V takšnih razmerah je zato kakršnokoli vzpostavljanje konstruktivnega dialoga seveda že vnaprej obsojeno na neuspeh. Slovenski film namreč ne prenese nikakršne konkurence  znotraj samega sebe, saj se znajde  v očitni zadregi vsakič, ko se zgodi kakšen projekt mimo SFC, ki v kina privabi večje število obiskovalcev. Takšen film je zato potrebno čim prej pospraviti v kakšen bunker, kar je še navada (morda celo refleks?) iz kakšnih drugih, starejših časov.

Zaradi navedenega želi slovenska Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v svoje nedrje zvabiti čim več mlajših nič hudega slutečih potencialnih filmarjev, saj je namreč splošno znano, da lahko »uspeš« le z njeno pomočjo, kar je seveda perverzija brez primere, saj se tako že leta kupuje njihov molk, poleg ponudbe kakšnega filmskega projekta seveda. Da o nepotizmu in klientelizmu niti ne razglabljamo. Naj omenim še honorarje za igralce, določene s strani večine produkcij slovenskih TV serij, ki so najvišji za diplomirance prav dotične akademije, tem sledijo njeni študentje, čisto na koncu plačilne lestvice pa s(m)o vsi ostali, ki koristimo kakšne druge igralske metode ali so si (bog ne daj!) drznili študirati v tujini. Kakorkoli obrnemo, kvaliteta igre ni prav noben kriterij, pomembno je torej le iz kje izhajaš in koga poznaš. Toliko o demokratičnem filmskem tržišču, ki ga za nameček podpira še nelegalen preplet večine ključnih institucij, povezanih s filmsko produkcijo, vključno z mediji. Ob tem resnično dvomim, da bo v bližnji prihodnosti obstajalo kaj politične volje za ugriz v to kislo jabolko.

Morda je vse navedeno tudi razlog, da se precej filmskih ustvarjalcev – celo diplomirancev AGRFT – odloči, da v Portorož raje ne gre, saj bi se jim ob rujni kapljici lahko hitro razvezali jeziki in bi slej ko prej lahko bleknili nekaj, kar bi jih odrezalo od kandidature za filmska sredstva? Sam namreč kot vsakoletni udeleženec festivala, tamkajšnje dogajanje kar dobro poznam in zato vem, da je dobro govoriti o vsem, le o filmu ne. Resnica je namreč nevarna zadeva. Gre torej le za slepo pego ali kaj drugega, še veliko bolj usodnega za filmsko umetnost kot takšno? Ironija ob vsem navedenem  je namreč v tem, da so največji sovražniki slovenskega filma prav tisti, ki vsakič potrebujejo kar največ možnih sredstev za njegovo realizacijo.