PREDSTAVLJAMO FINALISTE DRŽAVNEGA SREČANJA ODRASLIH LITERATOV: POEZIJA ALENKE MIHORIČ

Vonj orlove praproti
se razliva po vlažnem jutru,
vleče tisto čudno,
boleče nedoumljivo,
iz trebuha in kolkov.

Kot veter bežim,
da stojim, se le zdi;
želja me hoče raztrgati
in pogoltniti.

Po koščkih se rešujem
in trepetavka v pajkovi mreži
sočutno brni:
nisi edina.

Moram se raztrositi
po puhtečih brazdah polj,
kjer v prsti na tisoče makovih semen
nabreka pred vznikom,
da bom lahko dobila
svoja pljuča nazaj.

Na steblu praproti
lisasti ploščec
v soncu suši krila.
Potem v delcu sekunde vzleti.

Votle stvari

Če te je strah prepada,
ostani v dolini.

Malo je trenutkov,
ko te vidijo drugi;
toda tistih ko se vidiš sam,
je mogoče še manj.
Ogledalo ne kaže tebe.

Vidiš se v kaplji rose,
slišiš se v svilnatem šuštenju vetra,
čutiš se v zamahu ptičjega krila
na daljnem otoku,
ki ga prehodiš po dolgem in počez,
s toplimi žarki na rami,
daleč od ljudi in mest.

Ko se med ostrim kamenjem vzpenjaš
na razglednik časa,
te oni vidijo kot drobno pokončno liso
v daljavi,
a te ne slišijo
in ne čutijo utripa v tvojih žilah;
ne zaznavajo tvoje sreče,
tvojih strahov.

Če se bojiš prepada,
moraš nujno skočiti,
da se boš končno prepoznal
v praznini.

Izključena

Zadnjič jih nisem vpletla
v pesem.
Nekako niso pristajali
poletnemu dnevu:
deček na travniku
in dva psa brez povodca.

Ni bilo vroče,
da bi imela jezika do tal.
Bila sta kot izgubljena,
nobene razposajenosti;
kar stala sta tam
med divjim korenjem,
rumenimi cvetovi dimkov
in valujočimi travami.
Nobenega frizbija.
Nobene paličice v gobcih.

Ali moji možgani
razmišljajo preveč klišejsko
o devetletnikih,
o psih brez povodcev,
o počitnicah?
Me ne bi smel zaboleti
dečkov sklonjeni pogled,
za dolge minute ujete misli,
ki jih je nase priklenil
majhen zaslonček?

Ni prikazoval poletja,
a se je – nepovabljenemu –
uspelo vriniti
v moj zapis.

Misli,
skrite v besedičenje.

Misli
kot hrošči v možganskih zavojih.

Minute, ure, dnevi, meseci, leta,
celo veliko let
megle in teme
z redkimi prebliski.

Kaj praviš?
Kaj sploh želiš,
če pa ne izrečeš?

Nič … nič …,
samo strah je,
da bi beseda
o vsebini misli
spodjedla bregove,
razblinila oblak,
ubila …

in bi ostal
en beden nič.

Misli
so samo bolezen,
s katero je treba
živeti

ves čas.
Tudi, ko nočeš. 

Tiha vojna

Nekaj me ustavlja.
Ovira.
Dihati ne pusti.
Nekaj se zatika
v podplate, v grlo.
Šibak glas je vse tišji.
Ko sem že naredila križ
čez vse skupaj,
je od nekod zadišal
poznani vonj.
Ne dovoli, da odidem
med tuja ozvezdja,
k drugi reki.
Neka entiteta
noče, da me priložnost ukrade.
Premika stare omare,
kuri ognje,
ponuja pečenko
in voljno kožo.
Toda jaz se ne želim ustaviti!
Hočem prepevati.
Z zatisnjenimi nosnicami
izpiram čas.
Tečem, da bi našla
nekakšno nadgradnjo
banalnosti.