Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
piše: mag. Jože Osterman
NPK nekoč in danes
Prvi zakon o kulturi (točneje o uresničevanju javnega interesa v kulturi) leta 1995 je nacionalni program kulture (NPK) povzdignil v temeljni razvojni akt, ki naj bi kar precej podrobno določal razvoj vseh kulturnih dejavnosti, morebitne organizacijske spremembe in investicije. Njegovo sprejetje v parlamentu in redno vsakoletno preverjanje uresničenega naj bi bilo jasen dokaz vezanosti slovenske države in družbe na ta pomembni temelj svoje državnosti, saj je prav kultura v stoletjih narodnega zorenja v nacijo v veliki meri nadomestila pomanjkanje državotvornih ustanov.
Tak namen se je do danes malone v celoti sfižil. Formalno so bili nacionalni programi v parlamentu sprejeti praktično s konsenzom, kar se zgodi le malokaterim zakonom oz. temu podobnim aktom, v praksi pa je obravnava realiziranega postala ritual, ki nikogar ni posebej zanimal; njegova vse manjša realizacija pa ni nikoli prerasla v problem. Še posebej je k njegovi degradaciji prispevala ekonomska kriza od 2007 do 2014; še zlasti zadnji NPK, ki je za branje vsekakor lep dokument, je po realizaciji praktično nikakršen. Temu je sledila formalna »prenova«: dokument naj bi v prihodnje zajel daljše obdobje, po svoji naravi naj bi bil običajen strateški akt, ki se dopolnjuje z akcijskim programom (ta določi tudi »operativnejše« točke), skratka njegova obvezujočnost se je dodatno zmanjšala.
Resnici na ljubo velja priznati, da tudi z drugimi nacionalnimi programi ni kaj prida drugače. Slapovi lepih zavez in obljub, ki v sladke sanje zaziblje zlasti tiste, ki delujejo na področju, umanjkajo pa materialne osnove, zaradi katerih je po kakih dveh letih nacionalni program praktično pozabljen. Tudi z zdajšnjim NPK v kulturi je tako: lani je parlament ob obravnavi njegovega uresničenja ugotovil, da so razlike med načrti in realizacijo tako velike, da je razprava praktično nesmiselna. Da bi zaradi tega predlagatelju naročil izdelavo korekcij, menda tam ni v navadi. S tem je bil načrt pokopan dve leti pred svojim formalnim iztekom.
Tako dogajanje kajpak postavlja vprašanje, če je sprejemanje takšnega načrta sploh smiselno početje. Kljub vsemu se zdi, da je. Vsaka štiri leta vendarle omogoči celostno razpravo o kulturi, saj je kaj takega vsaj v parlamentu redka stvar. Ponudi vpogled v vse pomanjkljivosti področja, zaradi katerih kultura zaostaja. Kajti nesporno je, da se ji to v zadnjih letih dogaja.
Problem Peršakovega osnutka
Problem Peršakovega osnutka, ki ga je precejšen del kulturniške srenje pričakal na nož, je ta, da so velika pričakovanja vseh zainteresiranih ostala skoraj nespremenjena. Mnogi so namreč prepričani, da je načrt jamstvo za vse njihove težave, če le uspešno zlobirajo svoj delež v njem. Mnogi so še bolj prepričani, da mora načrt bistveno spremeniti vse, le njihovega položaja ne. V takem vzdušju je oblikovanje, vsaj za silo sprejemljivega kulturnega načrta, ki naj bi celovito pogledal na področje kulture in umetnosti, ki so ga zadnja leta kar temeljito razsula, praktično misija nemogoče.
Ena pomembnejših tez, ki jih ponuja osnutek, je prepričanje, da se kulturi godi slabo predvsem zaradi tega, ker ni prepoznana kot enakovreden družbeni podsistem, marveč kot področje in oblika družbene porabe. Gre kajpak za dolgo znano ugotovitev, ki pa ji je surova praksa kapitalističnega neoliberalizma dodala še nove oblike degradacije: prekarnost njenih (zlasti mlajših) ustvarjalcev, umik dobršnega dela zunanjih podpor, ki so se raje usmerile v kratkoročno odmevnejše oblike promocije, vse večja distanca drugih duhovnih področij (zlasti izobraževanja) in marginalizacijo kulturne dediščine in večjih investicij v nove objekte. Osnutek vse te manke kajpak ugotavlja, vendar je v svojem blago kritičnem odnosu do tega premehak. Ni nerazumljivo, saj je pripravljalec del državne oblasti, ostra kritika oblasti in kapitalizma, ki je naplavil tak položaj, pa bi bila v tem sistemu nezaslišan paradoks. A hotenje je pomembno, saj upanje v prihodnost kulture vidim le v tem malce sizifovskem vztrajanju pri njeni temeljni družbeni vlogi. Ta nosi v sebi tudi aktualne družbene angažmaje: poleg boja za lepoto tudi boj za pravičnost, humanizem in človeško solidarnost, kar pa ji osnutek z nekaterimi stavki nekoliko odreka. To se zdi nevarno.
Večina drugih usmeritev, ki bolj akcijsko opredeljuje (ponovno) uveljavljanje kulture kot enakovrednega področja funkcioniranja moderne družbe, se zdi zapisana ustrezno. Vednost, da je to mogoče storiti le na način, da se kulturi zagotovi bistveno ustreznejša materialna osnova, je kajpak logična in je dovolj jasno zapisana, le nakazana rast sredstev se zdi prepočasna. Vsako leto naj bi delež kulture v državnem proračunu zrasel za 0,02% in skupaj s sredstvi lokalnih skupnosti do konca obdobja dosegel 1,80 % BDP. Nedavni spomin na zadnja tri leta pa nam govori, da je samo v treh letih strmoglavil za 0,5% BDP; po tej dinamiki na ravni 2011 torej šele čez 8 let. Marsikaj dobrega bo do tedaj zagotovo usahnilo.
Aktualno: pred dnevi smo v časnikih brali, da se bodo v državnem proračunu za 2018 kulturi sredstva povečala z 152 na 167 milijonov, kar je približno 10 % več in procentualno največje povečanje med vsemi ministrstvi. Velja čestitati: to je povečanje, ki presega v osnutku napovedano materialno rast področja.
Dobro je, da osnutek opušča dosedanji »storilnostni« vidik, ko je kot razvoj veljal predvsem obseg (število) dogodkov in projektov. S to temeljno napako je obremenjen tudi krovni zakon, kar je privedlo do hiperprodukcije projektov in izvajalcev in do obupa občinstva, ki ne more več spremljati poplave dogodkov. Popuščanje storilnostnega krča utegne privesti do bolj poglobljenega dela in vznika resnično prebojnih projektov.
Ljubiteljska kultura – zgolj brušenje talentov?
Žal se je storilnostni vidik (pomešan z utilitarističnim) še najbolj ohranil pri opredeljevanju ljubiteljske kulturne dejavnosti. Čeprav ljubiteljski kulturi osnutek pripisuje precejšen pomen, jo opredeljuje le kot »kovnico«bodočih profesionalcev, pomemben subjekt programov kulturnega turizma, oporo dostopnosti kulturnih dobrin na bolj oddaljenih lokacijah, ne omenja pa njene temeljne razsežnosti: omogočanja možnosti vsakomur, da izraža svoje talente ne glede na svojo poklicno kariero in na njeno družbeno integracijsko vrednost, s čimer poudarja njeno univerzalno odprto demokratičnost. Poleg tega jo stereotipno locira zlasti na lokalni nivo in posredno zanika, da na nekaterih področjih ljubitelji s svojo kvaliteto zagotavljajo tudi nacionalni interes, ki ga ni mogoče prezreti niti na državnem nivoju. Tod mora osnutek, če želi biti moderen, še marsikaj dograditi.
Na koncu lahko vendarle sklenemo, da je osnutek, ki si res želi biti drugačen od dosedanjih, solidna osnova za samorefleksijo vseh, ki delajo(mo) na kulturnem področju. Stvari so v tem hipu zagatne in navidez težko rešljive, v eksistenčni stiski pa veliko število zlasti mladih kulturnih ustvarjalcev, ki bi lahko področju prispevali bistveno več. Prav zato skorajda razbesnel pristop, ki so ga nekatera znana kulturniška imena prikazala že na začetku razprave, ni smiseln. Jeza pri takih stvareh pač ni dober sopotnik.
Opomba urednice: Stališče Zveze kulturnih društev Slovenije do osnutka NKP 2018 – 25 si lahko preberete na spletni strani ZKDS www.zkds.eu v zavihku Aktualna obvestila.
