Piše: Nina Novak
Elvis Šahbaz – človek, ki ne pozna niti ene same note, igra pa, kot bi se rodil v času velikih kitarskih mojstrov, denimo Fernanda Sora, Mattea Carcassija ali Ferdinanda Carullija, katerih glasbena dediščina je sooblikovala veščine domala vsakega kitarista … – mora svoje poslanstvo zares opravljati s srcem. Muziciranje, ki bi ga sicer težko opredelili kot klasično glasbo, čeprav se zametki te ves čas tkejo med vplive številnih drugih žanrov, pa dojemati kot vir življenjskega navdiha, smisla in navsezadnje tudi razlog za raziskovanje.

»Zdi se, da je kot avtor /…/ vir svoje ustvarjalnosti našel prav v teoretični nepodkovanosti. Pristnosti. Kako bi sicer pisal in izvajal tako srčno glasbo, ki kar kliče in vabi v dežele, kjer človek sočloveku zna še vedno prisluhniti? V pozabljene kotičke, kjer vsak živi življenje skladno z lastnim hotenjem, hrepenenjem in čutenjem?« Foto: Adelita Šahbaz Pergar
Elvisu Šahbazu, virtuozu samouku, glasbena izobrazba morebiti res ni bila položena v zibelko, ga je pa življenjska pot iz rodne Banja Luke do Izole pripeljala čez Salzburg, mesto Wolfganga Amadeusa Mozarta. Tam je preživel kar sedem, morda celo ključnih, otroških let, ko je bil v vsakodnevnih stikih s študenti univerze Mozarteum in zraven redno obiskoval glasbene delavnice in trgovine z glasbili. V izložbe tako enih kot drugih je strmel z občudovanjem in poln sanj, ki jih zdaj, kar štirideset let pozneje, živi v Izoli, kjer se je imel glasbe prvič priložnost tudi učiti. Sprva trobente, nato kitare. A ne v glasbeni šoli, saj ga vanjo niso sprejeli, kar mora biti za nekoga, ki velik del življenja posveča prav melodijam, s katerimi pripoveduje svoje zgodbe – Šahbaz je sicer dolga leta deloval kot gostinec –, precej boleče. Vendar: ne zanj. Zdi se, da je kot avtor, ki svojih kompozicij nikoli ne zapiše, zato pa vanje vključuje motive, sodeč po katerih gre za umetnika z močno izraženim občutkom za lepo, vir svoje ustvarjalnosti našel prav v teoretični nepodkovanosti. Pristnosti. Kako bi sicer pisal in izvajal tako srčno glasbo, ki kar kliče in vabi v dežele, kjer človek sočloveku zna še vedno prisluhniti? V pozabljene kotičke, kjer vsak živi življenje skladno z lastnim hotenjem, hrepenenjem in čutenjem?
Če je prvenec Parenzana BluEs prinašal izključno skupek zvočnih slik, se IO, album, ki mu posvečamo ta zapis, v resnici »bere« kakor knjiga. Zaokroženo. K tej misli napeljeta že uvodno in zaključno (Intro in Outro) poglavje s spokojnim zvokom kanarske noči, kjer je Šahbaz snemal s pomočjo producenta Andree F.. Oddih traja le nekaj kratkih trenutkov, ravno prav dolgih, da kot poslušalci izstopimo iz tega sveta, v katerem vladajo visoka pričakovanja in večne zahteve, in stopimo v onega, njegovega. Tistega, s katerim sporoča, da je čisto prav takó, kot je. Sveta, kjer spevne melodije niso zabeležene nikjer drugje kot v avtorjevem spominu in pod njegovimi gibkimi prsti, saj za to ni prav nobene potrebe. Pomensko so namreč tako bogate (in morda prebogate), da bi jih lahko igral kdorkoli drug.

»Vse skladbe z albuma IO zvenijo kot sodobna klasična dela, a se s svojo neponarejenostjo odmikajo od vsakršne vzvišenosti. Za toni se prej kot posvečenost skriva življenjskost sama. Melodije tekoče prehajajo iz teme v temo in nizajo zvočne slike, ki Elvisa Šahbaza spet prej kakor glasbi približajo filmski umetnosti.« Foto: Adelita Šahbaz Pergar
IO je zato intimnejši in na njem prevladujejo v uvodu izpostavljeni vplivi klasične glasbe, v kateri pa je vsaj v tem primeru mogoče najti žanrsko večplastnost. Z ozirom na to, da je kitarist dejaven tudi na področju filmske glasbe – med drugim je glasbeno opremil dokumentarni film Tihotapci identitete Ervina Hladnika Milharčiča in Marije Zidar (2015), na Kino Otok Film Festivalu pa je večkrat prevzel vlogo glasbenega komentatorja –, je pričakovano, da prevladujejo prav elementi filmske glasbe, ki se jim pogosto pridružijo ambientalni učinki. Vsi ti klasično osnovo plemenitijo tudi po zaslugi dragocenih glasbenih gostov: klaviaturista Mattea Rivieranija, ki se skoraj neslišno krade v skladbe Zimski II / The Winter Song II, Taci in Besame in ju mehko obarva, ter violinistke Ane Mezgec, s katero vodja projekta mestoma podvoji melodično linijo Škratkove / Gnome’s Tune, nakar jo prepusti samostojnejšemu muziciranju. Klasični zasnovi sledijo tudi forme skladb. Te vključujejo ponavljajočo se temo, polno variacij, in prav tako most, ki prvi del poveže z običajno kontrastnim drugim, čemur sledi sklep. A ta splošno uveljavljena struktura, ki ji najbrž sledi povsem intuitivno, se razkrije šele skozi preplet dveh instrumentov: kitare in malo prej omenjene violine; zdi se torej, da se Šahbaz od standardov odmika, ker zaigrani toni v resnici ne sledijo nobenim pravilom, temveč izključno občutkom ter sporočilom.

»A navsezadnje so le ta zares pomembna.« Foto: Adelita Šahbaz Pergar
In zato je ta romantični izolski trubadur, ki je v kar dve kompoziciji vključil zvoke burje, posnete v izolski marini (Zimski II / The Winter Song II in Taci), tako edinstven. Drugačen. Vse skladbe z albuma IO zvenijo kot sodobna klasična dela, a se s svojo neponarejenostjo odmikajo od vsakršne vzvišenosti. Za toni se prej kot posvečenost skriva življenjskost sama. Melodije tekoče prehajajo iz teme v temo in nizajo zvočne slike, ki Elvisa Šahbaza spet prej kakor glasbi približajo filmski umetnosti. Tovrstna poljudnost, rezultat spevnosti, je obenem ena osnovnih značilnosti kompozicij danskega skladatelja Per-Olova Kindgrena, sicer še kako veščega notacije, pa vendar enako srčnega. A ne Kindgren ne Šahbaz se ne trudita ugajati ali dokazovati. Njuno muziciranje temelji na opazovanju in tem, kar ob njem, četudi gre le za potovanje oblakov, začutita. Iz mikrosveta sta namreč zmožna ustvariti makrosvet in zato ima odmev že odigranih tonov pogosto mnogo večji pomen od vsega, kar šele nameravata odigrati. Danec pravkar zapisano pooseblja s ciklom Oceans Of the Moon, Elvis Šahbaz pa s skladbo Besame, v kateri še bolj kot v vseh drugih stopi v ospredje njegovo mehko fraziranje, ki v sebi skriva veliko več od not napisanih na papir ali dovršene prstne tehnike.
Seveda te virtuoznosti in občutka za melodičnost ter zvočno pripoved nikakor ni mogoče primerjati z visoko umetnostjo, ki jo veliki skladatelji pišejo, da bi nekega dne zazvenela v izvedbi priznanih glasbenikov. Pot nastajanja skladb, pa tudi njihov namen, je pri tem kitaristu čisto drugačna. Tisto, kar v njegovem srcu poraja melodije, so izkušnje in življenje sámo. V njih zato ne gre iskati perfektnosti, pač pa zgolj čustva. A navsezadnje so le ta zares pomembna.
Pomembno pa je tudi srečanje z Gorilo na luni.