Piše: Jasmina Založnik
Živa – festival plesne ustvarjalnosti mladih
V Španskih borcih se je v treh festivalskih dneh, med 15. in 17. novembrom, predstavilo kar 43 plesnih minatur in 7 predstav, v izedbi okoli 300 plesalk in plesalcev. Za dosežke na področju plesne umetnosti pa so bile podeljene tri plakete Mete Vidmar, ki so jih prejele Dalanda Diallo, Polona Boruta in Lucija Boruta.
Kljub vsemu, da je v Sloveniji sodobni ples še vedno neinstitucionaliziran in potisnjen na rob, je mreža plesnih šol in skupin, v katerih posamezniki spoznavajo, okušajo in se tudi sami preizkušajo v ustvarjalnem plesu izjemno močna in javno prepoznavna. Izjemno je tudi število ustvarjenih koreografij. Nikakor pa ne smemo spregledati tudi njihove raznolikosti in izvirnosti. Izbirati med ustvarjenim nikakor ni mačji kašelj. Vloga selektorja, ki z izborom uokvirja prerez nastale produkcije, je zahtevna naloga.

Živa 2018, foto: Matej Maček
Plesalec, koreograf in plesni pedagog Igor Sviderski, ki se je v vlogi selektorja preizkušal že preteklo leto, je svojo nalogo tudi tokrat opravil brezhibno. Iz aktualne plesne produkcije je ustvaril razgiban program. Iz njega je neposredno razvidno, da se ustvarjalni ples ne pusti ukalupljati in da teži k raziskovanju, iskanju, preizkušanju, preigravanju in igranju s praktično neskončnimi možnostmi.
Zakaj potem ostaja na robu? Zakaj se še vedno ne afirmira? Tudi zato, ker je žal, med številom tistih, ki plešejo in temi, ki ples tudi redno spremljajo kot gledalci, se tudi ob tem razvijajo kot bralci in misleci, neravnovesje. Radi plešemo, radi ustvarjamo, a manj radi gledamo. A kaj je predstava brez gledalcev? Bi še naprej predstavljali, če nas nihče ne bi gledal? Ali ni največja želja ustvarjalca, da svoje delo podeli z drugimi? Da ga vidi čim več ljudi. Da delo živi tudi po tem, ko je bilo ustvarjeno. Da se predstavlja. Da cirkulira. Da diseminira. Da se o predstavi govori. Da se o njej tudi kaj zapiše. Da bi veriga lahko stala in se razvijala, pa mora biti tudi sam ustvarjalec in izvajalec obiskovalec predstav. Mislec predstav. Analitik predstav. Soborec discipline in področja. Zagovornik. Entuziast. Le tako bo Živa zares živa in bo še dolgo živela.

Živa 2018, foto: Matej Maček
Ustvarjanje festivala je dolgoročen in zahteven proces. Ustvarjen je tako kot predstava, zato da ga obiščemo in da si na njem čim več ogledamo. Tako kot predstava, tudi vsak festival potrebuje občinstvo. S spremljanjem gotovo tudi rastemo in se kalimo v gledanju, v videnju in razumevanju. Tudi kot ustvarjalci.
Ples je potrebno gledati celovito. Za ustvarjanje kvalitetnih predstav ne zadostujejo zgolj tehnične veščine, tudi ne osvojen jezikovni in konceptualni aparat, analitično znanje, zgodovinsko znanje ipd. Vsi ti elementi in znanja so v pomoč, a ne kot posamične entitete, temveč kot skupek znanj, ki nam pomaga prodirati v bogate, žive in prostrane pokrajine sodobnoplesne umetnosti. Sodobni ples je namreč nedvoumno mnogo več kot zgolj in samo estetsko doživetje. Sodobni ples je mnogo več kot samo orodje, ki spodbuja druge miselne procese, kreativne povezave, pomnjenje, vzdržuje in ohranja telesno vitalnost. Sodobni ples je gorivo v ustvarjanju bližine, učenja empatije in povezovanja. Sodobni ples nam pomaga razumeti telo; naše in tuje.

Živa 2018, foto: Matej Maček
Vse to so razlogi poudarka dvojne naloge in vloge plesne umetnosti, ki jo izpostavlja letošnja Živa. Spodbujati plesno ustvarjalnost namreč ne pomeni zgolj pridobivanja praktičnih znanj o plesu in s plesom, vstop v kreativne procese ustvarjanja predstav, ampak tudi pridobivanje in urjenje drugih senzornih aparatov, s katerimi bodo nedvoumno narasli naši raziskovalni in gledalski apetiti. Šele, če ples vztrajno gledamo, lahko oblikujemo nek grob in načelen odgovor, kaj vse ples je kot verjetno tudi kaj vse ples lahko naredi. A ta odgovor bo ostal daleč od bistvenega: kaj vse bi lahko ples bil, bo morda postal in kaj še bi lahko naredil. Vsa potencialnost plesa še zdaleč ni aktualizirana. V svoji odprtosti se ponuja, da jo poiščemo in da s plesom še kaj naredimo. Morda tudi zgolj tako, da občasno še kaj o njem zapišemo. In o njem še kdaj kaj preberemo. Si ga ponovno kje ogledamo. Se o njem pogovarjamo. Ga mislimo. In nato spet ustvarjamo.
Celoten program festivala je dostopen na tej povezavi.