Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Petra Koršič
»Všeč so mi mladi, ki berejo,« vzklikne gospod Razvozlavec ali preprosto inšpektor v problemskem, pustolovskem, občasno domišljijskem, tudi detektivskem romanu, v globini in srčiki pa predvsem romanu o odraščanju, ki mu zaradi vpetosti v širši družbeni kontekst zlahka dodamo še oznako družbeni roman. Tudi meni so všeč mladi, ki berejo … in prav zato vam namenjam nekaj besed o knjigi Gorila na luni grške pisateljice Eléni Katsamá, ki je v prevodu Klarise Jovanović lansko leto izšla pri Založbi Malinc; ne le, da je vredna tvoje pozornosti, temveč tudi tvojega branja, dragi bralec in draga bralka.
»Roman se dogaja na podeželju grškega otoka in v vzporednih svetovih, ki jih snuje pripovedovalkina bujna domišljija, podprta z vedoželjnostjo, iskrivim duhom, načitanostjo in izrazitim smislom za humor. Ena izmed modrosti knjige se glasi: ‘Pobegniti je zelo lahko, nekje ostati je veliko težje.’« Foto: Založba Malinc
»Ne vem, ali si vedno vzamemo, kar si zaslužimo, ali samo to, kar mislimo, da si zaslužimo,« modruje najstnica v knjigi, na hrbtu katere so v Založbi Malinc zapisali, da gre za »trinajstletno« dekle. Starost ni natančno opredeljena v delu, ki se razprostre na 379 straneh, vendar pozor – gre za prijazno velike črke in pravšnje razmike med vrsticami, tako da se lahko pustolovščine branja s svetilko pod odejo loti kdorkoli, ki trenutno preživlja peklenske čase ali pa se jih še živo spominja: kako je, ko si najbolj sam, ko se ne razumeš z materjo in jo imenuješ po imenu, kako je, ko želiš na vsak način pomagati odraslim, ki te imajo še vedno za otroka, kako je, ko te skrbi za položaj najbližje in najljubše osebe, pa četudi gre za žival s plakata v sobi.
Knjigi je poleg književnega besedila in risbe na naslovnici dodana spremna beseda profesorja za mladinsko književnost dr. Igorja Sakside, ki napravi nekaj navezav na slovensko mladinsko književnost in opogumi k branju, in beležka o avtorici, grški pisateljici Eléni Katsamá, ki je poleg del za mladino in mlade odrasle objavila tudi dve zbirki kratke proze in roman za odrasle. Pisateljica, ki živi in dela kot urednica za mladinsko književnost v Atenah, kjer je študirala novinarstvo in igro, je prejela več nagrad, mdr. Društva grških mladinskih pisateljev, grško državno nagrado za mladinsko književnost in nagrado IBBY, njen prvenec Kot lastovke, knjiga Kozmodrom in pričujoča Gorila na luni, pa so uvrščene v zbirko Bele vrane mednarodne mladinske knjižnice v Münchnu. Nekaj besed več kot na ovitku, kjer je le kratka notica, v knjigi izvemo še o Klarisi Jovanović, prevajalki, uveljavljeni pesnici in poznani interpretki uglasbene poezije in ljudskih pesmi, ki se posveča tudi ustvarjalnosti za otroke in prevaja iz srbščine, hrvaščine, makedonščine, italijanščine in francoščine, že petindvajset let pa slovenski kulturni in literarni prostor bogati tudi s prevodi iz novogrških besedil, kamor med drugim sodi Gorila na luni.
Druga modrost, ki jo delim s teboj, draga bralka, dragi bralec, je s strani 283, kjer glavna junakinja romana in prvoosebna pripovedovalka Maria položi misel v usta svojega prijatelja Andréasa, ki »ves čas govori v rebusih«, in se glasi: »Pobegniti je zelo lahko, nekje ostati je veliko težje.«
»Od tega, da domiselno napisan in napet roman prinaša osebno, intimno zgodbo pripovedovalke, do tega, da smo priča sodobni družbeni klimi v Grčiji, kjer ob centrih ponovne uporabe prirejajo dobrodelne shode, ki bi jih, kakor preberemo v knjigi, morali poimenovati: ‘Vsakdo za sebe in Bog za vse’«. Za objektivom in pred njim pa odseva Petra Koršič.
Roman se dogaja na podeželju grškega otoka in v vzporednih svetovih, ki jih snuje pripovedovalkina bujna domišljija, podprta z vedoželjnostjo, iskrivim duhom, načitanostjo in izrazitim smislom za humor. Najstnica ne bi bila najstnica, če ne bi tako rekoč prehitro, iznenada in neopazno vstopala med odrasle. Vendar to moti njih, ne nje. Sama doživlja sebe, okolico in svet pristno, izvirno, zvedavo, to pomeni, da jo, razumljivo, prizadene odziv drugih na njo, njeno telo (slabovidnost), njena dejanja, skratka: prizadene jo krivica. Preko odnosa z drugim(i) se protagonistka in pripovedovalka, katere pogled na svet se nam razgrne v treh razdelkih: Džun iz džungle (18 poglavij), V globinah, na višavah (18 poglavij) in Skarabeji Penny Lee (21 poglavij), konstituira kot družbeno bitje.
Od tega, da domiselno napisan in napet roman prinaša osebno, intimno zgodbo pripovedovalke, do tega, da smo priča sodobni družbeni klimi v Grčiji, kjer ob centrih ponovne uporabe prirejajo dobrodelne shode, ki bi jih, kakor preberemo v knjigi, morali poimenovati: »Vsakdo za sebe in Bog za vse«. V knjigi, ki jo izpostavljam zaradi veščine pisanja, pripovedovanja in jezikovnega upodabljanja, gre namreč za bogat, a nevsiljiv besedni zaklad, pa tudi odličen psihološki uvid v nadpovprečne, kreativne, domiselne in občutljive najstnike z bogato fantazijo in ščepcem prave izvirnosti, za senzibilizacijo mladih bralcev za socialne, okoljske, okoljevarstvene tematike in navsezadnje tudi za spodbudo k polemično-kritičnemu mišljenju (razglabljanje o »domnevnem« pristanku na Luni).
Na tem otoku kronično primanjkuje pitne vode in pred nami se odvijajo prave krvoločne male drame mladih ljudi, ki niso daleč od svarila pred morebitnimi hujšimi družbenimi izbruhi. Gre za prizor, ko sestra sestri krade vodo in z njo »trguje« pri izmenjevanju dobrin, kar eskalira v fizični obračun. Ali če to prenesemo na raven osveščanja: na nevsiljiv, nemoralističen, nepokroviteljski in nežugajoči način izvemo, kako v krizi in pomanjkanju iz posameznikov privrejo na plano najnizkotnejši nagoni in najslabše, najtemnejše osebnostne plati.
»Romaneskni liki so vsi po vrsti posebneži, ki hkrati upodabljajo običajne človeške lastnosti. Vez, ki se splete med sorodnimi dušami, je ljubezen do ustvarjalnosti, domišljije.« Foto: Petra Koršič
»Kdor je rekel, da je maščevanje jed, ki jo je treba pojesti, ko se ohladi, je bil modrec,« izvemo med drugim. Prav raziskovanje resnice in kritično, detektivsko razkrivanje dejanskosti opogumljata mlado protagonistko pri vztrajnosti in stremljenju k odkrivanju in odkritju dejanske plati dejanskosti in s tem krivice. Ne sprijazni se z ignoranco ali molkom na vprašanja, ki jih Maria upravičeno postavlja materi o svojem izvoru, odsotnem očetu, babici, pa čeprav ji mati, prav tako vztrajna in neomajna v svojih predstavah o svetu in odnosih, ne odgovori. Kot po definiciji se naelektren odnos matere in hčere poglablja do vse večje vrzeli. Najstnici povzroča čustveno stisko in nezavidljiva občutja. Vendar grška pisateljica Eléni Katsamá ne podcenjuje težav mladega človeka in je do njega spoštljiva, obenem pa ne servira z vzgojno korektnostjo, niti ne moralizira ali ponuja hitropoteznih potrošniških trikov. Nasprotno. Glavni junakinji naloži vztrajnost in kot način spopadanja s »kruto resničnostjo« ponudi domišljijo, iznajdljivost in raziskovalnega duha.
Zgodba teče napeto gladko, vsi odmiki in zasuki se stečejo, če se izrazim s prispodobo, v morje zgodbe in življenja Marie, vedoželjnega dekleta. Srečamo se z navedbo številnih literarnih virov: od pesnika Williama Blakea, Antoinea de Saint-Exupéryja do Johana Wolfganga von Goetheja, od Malega princa, Fausta in Jonathana Livingstona Galeba Richarda Bacha, skratka: od Ostržka s kitovim trebuhom do Blakeovega tigra. Prav Mariina tigrica Džun s plakata v dekletovi sobi ima namreč pomembno vlogo kot »neprecenljiva« prijateljica pri balansiranju odzivov na stvarnost in pri strahu, ki je sestavni del življenja. Romaneskni liki so vsi po vrsti posebneži, ki hkrati upodabljajo običajne človeške lastnosti. Vez, ki se splete med sorodnimi dušami, je ljubezen do ustvarjalnosti, domišljije (Andréasova rebusna govorica, pregovori po zidovih, sočutna vez z nepoznanim očetom, robotskim inovatorjem, preko ljubezni do iste knjige …). Tudi dejanja, ki so daljnosežna in vplivajo na drugega, imajo obliko zapisanih besed, lepih in globokih misli, s čimer na primer Maria vzbudi pozornost Andréasa, sina očetovega prijatelja in inovatorskega tekmeca Víktorasa. Tako grška pisateljica dodeli književnosti in umetnosti prostor in težo.
»Gorila na luni je večplastno, tematsko široko in jezikovno bogato delo, ki odpira številna vprašanja, teme in tematike /…/ Tudi zaradi čudovite prestavitve v slovenski jezik po zaslugi prevajalke Klarise Jovanović, ki postreže celo s kakšno jezikovno gurmansko poslastico ali rariteto« in tudi z lepo fotografijo iz svojega osebnega arhiva.
Še več. Eléna Katsamá nas mimogrede poduči tudi o antiki, izkopavanju arheoloških najdb preteklosti in torej kulturni dediščini. Poleg domišljijskega dela nam na koncu pojasni o Minosovem prstanu, ki so ga našli na Knososu leta 1928 in je po mnogih zapletih pristal v muzeju na Kreti, in o čisto sveži najdbi iz leta 2011 na Kreti – o Tutankamonovem očesu. Prav o njiju teče beseda v knjigi, se preliva znoj in šprica kri pohlepa … In nenazadnje, na koncu knjige tudi uporniška Maria ugotovi, da ima mamo rada, poleg tega pa dobi odličen nasvet, naj nikoli več ne zanika same sebe.
Poleg številnih čudovitih poetičnih odlomkov, ki so kot darovi te napete in izvrstno prevedene knjige brez napak, prinaša knjiga tudi iskrice. Nekaj smo jih zgoraj že lahko prebrali, nekaj jih boš, bralec, bralka, izluščil sam ali sama. Ne bi vas želela prikrajšati za branje, zato vam zgodbe ne bom razkrila. Zgodbe, ki drvi in gladko teče, ponekod tudi z dolgimi, zapleteno zgrajenimi povedmi, s številnimi stavki, vrivki in pojasnili; ti ustvarjajo prav poseben ritem in dinamiko, ki upodablja najstniško razigranost, živost, odprtost in predvsem junakinjino duhovitost.
»Krenila sem torej pogumno naprej in se znašla pred nepredstavljivo gmoto dveh prepletenih, golih teles, ki sta se povrhu še mikastili. Obstala sem. Odleglo mi je, ker sem ugotovila, da se moje življenje ne bo tako kmalu izteklo, tistega lepega dne zagotovo ne.« je v čudovitem prevodu Klarise Jovanović zapisala nasmejana Eléni Katsamá. Foto: avtoričin osebni arhiv
Kakor ste opazili, je Gorila na luni večplastno, tematsko široko in jezikovno bogato delo, ki odpira številna vprašanja, teme in tematike in je kot nalašč za problemsko debato z najstniki ob prebranem delu. Tudi zaradi čudovite prestavitve v slovenski jezik po zaslugi prevajalke Klarise Jovanović, ki postreže celo s kakšno jezikovno gurmansko poslastico ali rariteto. Številnim založniškim pohvalam, tudi urednici Barbari Pregelj in lektoricama Nuši Mastnak in Alenki Koblar ter oblikovalcu Alešu Cigaletu, naj namignem le, da bi kazalo prevajalca navajati kar na ovitku, v skladu s trendom, ki književnim prevajalcem priznava avtorski delež. Če se boste spraševali, čemu služijo ostrivci pri zapisu imen, naj vam olajšam ugibanje: osebna lastna imena so po izgovarjavi (ts je npr. zapis za glas c) transkribirana v latinično pisavo, pri čemer so se odločili, da nam naglasna znamenja za pravilno izgovorjavo na dvoumnih mestih, kljub trendu po opuščanju, označijo z ostrivcem. In če vas zbega, zakaj je Apostolček bil še malo prej Apostólis in na začetku Apóstolos, ne skrbite – samo poigravamo se z najmanj formalnimi in najbolj formalnimi oblikami imen. Vse to v knjigi o Marii, ki občasno spominja na Piko Nogavičko, sovraži vljudnostne fraze, prazne besede, se sprašuje, če smo v epidemiji molka, in katere babica med drugim nosi (crknjene) ptiče na glavi, spominja na Teto Magdo Svetlane Makarovič …
Za konec pa še nekaj s strani 25, ki bi jo po zgledu protagonistke Marie Palmíra lahko iztrgala iz knjige in tako (v postmodernistični maniri) oblikovala svojo knjigo knjig. Za konec torej še nekaj z začetka knjige – nekaj lepega in obenem čistega, kakor takrat, ko so najstničine oči prvič videle, zaznale in izvirno ubesedile nekaj tako naravnega, kot je ljubljenje dveh teles:
»Krenila sem torej pogumno naprej in se znašla pred nepredstavljivo gmoto dveh prepletenih, golih teles, ki sta se povrhu še mikastili. Obstala sem. Odleglo mi je, ker sem ugotovila, da se moje življenje ne bo tako kmalu izteklo, tistega lepega dne zagotovo ne. Nikakor pa nisem mogla ugotoviti, zakaj se tako vztrajno ženeta: ali obstaja med njima nekaj, kar hočeta uničiti, ali poskušata na ta način rešiti neki nesporazum. Stopila sem dva koraka naprej in slišala, kako ponehuje njun strah, in videla, kako jima znoj polzi po izboklinah. Karkoli je bilo tisto, kar sta omenjeni osebi hoteli zadušiti, je glede na bes, s katerim sta tisto tiščala k tlom, medtem gotovo vzelo konec.« (prevedla K. J.)
Tisto nas prežame tudi, ko se nebo znajde pod vodo.
