Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Mirka Nečak
Letalo se začne spuščati. Morje luči dobiva obliko mesta pod nami. Pristanemo. Življenje teče dalje. Mi smo tisti, ki mu dajemo takt.
Foto: osebni arhiv
O teži obstoja
***
Na obali se pojavijo
čarobne ženske. Odvržejo oblačila in se potopijo v globine
morja. Njihova porjavela koža diši po sivki in cimetu. Prepustijo se
čarovniji narave, lebdijo v soju lune in zrejo v nebo. Nobenega sramu
ne poznajo. V svoja nepopolna popolna telesa vsrkavajo čarobno moč
polnoči. Hladni lunini žarki jim skupaj s planktonom plešejo
v laseh. Proti njim pada zvezda, kot bi se jim želela pridružiti v
trenutku popolne svobode. One pa, pozorne na vse in nič, noč
polnijo s smehom sreče.
Foto: osebni arhiv
***
Lepa noč je. Poletje je v polnem zamahu. Objema me zvok prireditev na
prostem. Smeh. Pesem. Pogovor. Ustavim se in poskušam čutiti. Nekaj.
Ni važno, kaj. Vse je bolje kot ta otopela praznina v meni.
Poskušam se nalesti smeha tujcev, ki ga prinaša veter.
Poskušam začutiti žalost ob otožni pesmi, ki odmeva po ulicah.
A ne čutim ničesar. Ne veselja ne žalosti. Le težo lastnega
obstoja.
Foto: osebni arhiv
***
Danes je eden tistih dni. Ko kljub prizadevanju ne vidim lepote, ki jo
sicer vidim v še tako majhni svari. Ko se mi zdi,
da sonce ne sveti dovolj, čeprav
mi silovito objema telo. Ko
ni nič narobe, hkrati pa nič prav. Ko se zavem,
kako sama sem in kako na svetu ni človeka, ki bi si življenje
želel deliti prav z mano. Ko me objame boleče
vedenje, da me je preveč, hkrati pa nisem nikomur dovolj. Ko se zavem,
kako prazne so štiri stene mojega doma … štiri stene te
sobe.
Foto: osebni arhiv
O usodi neke blazine
***
Ko iz svetlobe stopiš v temo, si oslepljen. Okoli tebe ni ničesar, vsaj zdi se tako. Stojiš. Sam. V temi. In z mežikajočimi očmi iščeš še hip prej samoumevno svetlobo. Okameniš, potem pa začutiš topli objem teme, ki se ti želi razodeti v vsej svoji lepoti. Tišina je. Zrak je svež in poln dišav, ki na svetlobi ne pridejo do izraza. Globoko vdihneš. In široko odpreš oči. Kjer je bila še malo prej črnina, so zdaj zvezde. Z vsakim trenutkom jih je več. Zaslišiš nežno prhutanje kril. Mimo tebe švigne senca nočnega metulja. V daljavi se nežno pozibava Nič. Drevo, ki je zibelka ptičjim gnezdom. Kar naenkrat se ti tema ne zdi več črna.
Foto: osebni arhiv
***
Prebrana je zadnja beseda. V mislih odmeva zadnja črka. Knjiga je
zaprta in z njo tudi del mene. Druga v drugi sva pustili sledi.
Nikoli več ne bova enaki. Vse v besede povezane črke, ki sestavljajo
stavke, povedi in odlomke, živijo zdaj tudi v meni. Njihov pomen
mi narekuje misli. Nekatere stavke sem morala prebrati večkrat in
se prepričati, da niso nastali pod mojimi prsti. Spet z drugimi
se nikakor ne morem poistovetiti. Z zaprto knjigo v naročju v mislih
premlevam njeno vsebino. Knjiga je zdaj polna
sledi mojih rok, tu in tam jo krasi kaplja kave ali rdečega vina.
Odhajava vsaka svojo pot, dokler se
spet ne srečava in se druga drugi odpreva.
Foto: osebni arhiv
***
Diši po tobaku; ker nihče okrog mene ne kadi, sklepam, da imajo v teatru ravno kakšno vajo. Golobi se kopajo v fontani, zadihana psa se stiskata k lastniku. Sliši se zven ženskih pet, ki hitijo mimo mene, in iz ozadja se mi vse bolj približuje zvok priprave kapučina. Eden tistih aprilskih dni je, ko ni ne toplo ne hladno, a se je, vsaj tako se zdi, oboje zlilo v en dan. Ko se izza oblakov prikaže sonce, prinese s seboj obljube o vročem poletju, ko zapiha hladen veter, pa oživijo še sveži spomini na dolgo, ledeno mrzlo zimo. Vonja po tobaku ni več, vaja je očitno končana. Tudi moja skodelica kave je prazna.
Foto: osebni arhiv
O svobodi
***
Po cesti se sprehajajo listi. Na stotine jih je. Tako glasni so, da človek najprej pomisli na žabje regljanje. Šele po nekaj sekundah dojame, da je to listje, ki ga vodi ledeni severni veter. Dviga in vrtinči ga v zraku, nato pa ga z glasnim treskom spusti na tla. A že sekundo za tem ga spet nosi nekam daleč, daleč … Le kam gre ta sprevod listov pozno ponoči? Zapustil je toplo zavetje drevesnih vej. Mar brezglavo išče svoj dom? Morda pa razposajeno raziskuje na novo pridobljeno svobodo.
Foto: osebni arhiv
***
Z nog zbrcam čevlje in se bosa zapodim na travnik, ki ga objema noč in biča spomladanski naliv. Obraz obrnem proti nebu, da nanj pade nešteto dežnih kapelj. Odvržem obleko, stegnem roke in se bosa ter gola vrtim po mehki mokri travi. Lasje mi plapolajo v vetru, telo mi umiva dež. Vrtim se, vrtim in vrtim. In z vsakim obratom odvržem del bremena. Vsaka kaplja, ki zadene moje telo, odplavi delček bolečine. Plešem v dežju.
Foto: osebni arhiv
Ožmem si lase in s tal poberem čevlje. Bosa in prerojena se sprehodim domov.
Prerojena pa je tudi legenda o Agati s Štraleka, ki je zaživela na odrskih deskah.
