Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
RECENZIJA PREDSTAVE
Piše: Iztok Alidič
Bernard Slade: Ob letu osorej (Same Time Next Year), KUD Fofité Medvode, prevod Alja Predan, režija Milan Golob, dramaturg Janez Vencelj, sodelavec za scenografijo Anton Vencelj, sodelavec za luč Matevž Jekler, sodelavca za ton Mitja Ožbolt in Žiga Okorn, sodelavka za masko Daša Tišler. V vlogi Doris – Monika Jekler in v vlogi Georga – Džoni Balloni. Premiera je bila 5. oktobra 2016. Ogledal sem si eno od ponovitev natanko »ob mesecu osorej«, torej 5. novembra 2016.
Kanadski scenarist, igralec in dramatik Bernard Slade (1930) je brez dvoma eden najbolj plodnih Broadwayskih dramatikov iz sredine prejšnjega stoletja, po njegovih dramskih predlogah pa so posneli tudi nekaj filmov. Medvoški Kud Fofité je imel z izbiro besedila »Ob letu osorej« precej srečno roko, tako v režijski postavitvi kot v igralski zasedbi. Navidezno srečna moški in ženska srednjih let, poročena (seveda vsak z drugim partnerjem), obremenjena s svojimi družinskimi problemi in seveda otroci, se leta 1951 po naključju srečata v nekem gostišču, intimno preživita noč v hotelski sobi, neobremenjena, kot da bi se to moralo zgoditi, oziroma jima je bilo usojeno. Njuno prvo srečanje preraste v naslednja srečanja (preživeti noč v isti sobi) v petletnih intervalih. Seveda se z vsakim novim srečanjem v njunih odnosih pokaže marsikaj, kar seveda prinese čas: moda oblačenja, politično mišljenje, posel, ohlajanje obeh njunih partnerjev, s katerima sta v zakonu, seveda pa se tudi v njun odnos po nekaj srečanjih prikrade dolgčas, prevzetnost, nemir, celo posesivnost.V eni od slik smo priča celo Dorisinim porodnim popadkom kar v hotelski sobi, kjer preživljata noč enega od srečanj. Če primerjamo njuno precej nedolžno zbližanje v začetku predstave, je ta na koncu v diametralnem nasprotju: George, ki je po petindvajsetih letih vdovec, v nekem trenutku celo prosi z biznisom obremenjeno Doris za roko, vendar neuspešno. Po petem srečanju se razideta in življenje gre po petindvajsetih letih naprej, kot da se ni ničesar zgodilo. Trpko spoznanje minevanja gledalca na koncu pravzaprav prizadene, saj je imel možnost prav po vojersko pokukati v intimni odnos obeh protagonistov in se v njunih včasih malodane sprijenih nerodnostih celo zabavati.
Foto: Iztok Alidič
Igralca Monika Jekler v vlogi Doris in Džoni Balloni v vlogi Georga sta suvereno izpeljala zaupani vlogi. Njuna smiselna igralska poreobrazba od prve do zadnje slike je režijsko odlično rešena in igralca sta ji verno sledila, kar seveda zahteva izjemen napor, ki pa sta ga oba igralca zelo neobremenjeno prebrodila. Zelo dobro izpiljena odrska izreka (lektor ni imenovan, torej sklepam, da sta to nalogo opravila igralca sama, kar je hvale vredno) je veliko prispevala h kvaliteti uprizoritve. Džoni Balloni in njegov lik skesanega, previdnega moškega, vpetega v tradicionalnost takratne ameriške družbe (ob komentiranju smrti svojega najstarejšega sina, padlega v Vietnamu skorajda ne pokaže nikakršnih čustev, kar tudi pove naglas) je pokazal vse mogoče igralske registre, vključno s čustvenimi reakcijami povprečnega amerikaniziranega moškega. Monika Jekler se je še posebej izkazala v vlogi strastne zapeljane ženske, potem trpeče nosečnice tik pred porodom, vznesene hipijke s takratnimi svobodomiselnimi nazori gibanja otrok cvetja in sloganom »Make Love, Not War«, kasneje pa trde in neusmiljene poslovne ženske. V uro in pol dolgi predstavi brez odmora sta oba igralca v svojem dialogu brez dvoma pokazala vse registre sicer na trenutke malce otožne komedije.
Režiser Milan Golob je vodil oba igralca v dobrem in enovitem ritmu, polnem izvirnih domislic. Vsako srečanje si je zamislil kot enovito zgodbo posebej, ločene z glasbenimi uspešnicami. Kratke glasbene prehode je torej uporabil za menjavo scene, kostumov in maske. Milan Golob je sicer profesionalni režiser, vendar pa sta mu tudi igralca s svojim skorajda profesionalnim igralskim pristopom suvereno sledila in ustvarila nepozabna lika Doris in Georga. KUD Fofité pa se lahko pohvali z odlično izbranim repertoarjem in v doglednem času lahko ustvari zvesto publiko med Kranjem, Škofjo Loko in Ljubljano.
