POEZIJA IVANA POZZONIJA

Tokrat vam Primus predstavlja – verjetno prvič v svoji sicer kratki zgodovini svojega izhajanja – tujega, italijanskega avtorja, ki se je odzval na naše povabilo  k objavi literature. A Ivan Pozzoni ni neznan avtor, ki bi šele začenjal svojo literarno pot, je namreč uveljavljen filozof, znan pisec, izkušen literarni urednik, izvrsten poznavalec ne le italijanske, pač pa tudi druge svetovne umetnosti, na nek način tudi avantgardist. Preberite njegovo biografijo, poglejte tudi na splet! Ponosni smo, da lahko objavimo nekaj njegove poezije.

Kajpak je treba takoj povedati, da v Primusu (malo tudi zaradi želje, da bi pesmi hitro objavili, še bolj pa zaradi financ) nimamo možnosti, da bi angažirali dobrega prevajalca iz italijanščine v naš jezik. Ostati smo morali pri strojnem prevodu, a prav pri prevajanju Pozzonijevih del se pokaže, kako daleč je pravzaprav že prišlo strojno prevajanje, ki ga plemeniti še umetna inteligenca. Zagotovo prevodi niso na umetniški višini originala (ki jih zato prav tako objavljamo), ker bi verjetno zmogel kakšen Ciril Zlobec, a kljub temu velja pokimati delu, ki ga je opravil stroj. Za prvo silo prevod vsekakor zadostuje,  sladokuscem, ki vsaj malo znajo italijansko, pa bodo originali odkrili presenetljivo prodorno “urbano” poezijo, ki brez milost vrta v stehnologizirane  načine našega življenja, za katero se zdi, da prej praznijo prostor humanosti kot pa da ga polnijo oz. osmišljujejo. 

Kdo je Pozzoni? Ivan Pozzoni se je rodil v Monzi leta 1976. V Italiji je predstavil predmet pravo in književnost. Objavil je eseje o italijanskih filozofih ter o etiki in pravni teoriji starega veka; sodeloval je s številnimi italijanskimi in mednarodnimi revijami. Med letoma 2007 in 2018 so izšle različne zbirke njegovih verzov: Underground in Riserva Indiana, z A&B Editrice, Versi IntroversiMostriGalata morenteCarmina non dant damenScarti di magazzinoQui gli austriaci sono più severi dei Borboni, Cherchez la troika in La malattia invettiva z Limina Mentis, Lame da rasoi, z Jokerjem, Il Guastatore, s Cleupom, Patroclo non deve morire, z deComporre Edizioni. Bil je ustanovitelj in direktor literarne revije Il Guastatore – Quaderni «neon»-avanguardisti; bil je ustanovitelj in direktor literarne revije L’Arrivista; bil je izvršni direktor mednarodne filozofske revije Información Filosófica; je ali je bil režiser serij Esprit (Limina Mentis), Nidaba (Gilgamesh Edizioni) in Fuzzy (deComporre). Ustanovil je približno petnajst samoupravnih socialističnih založb. Napisal/uredil je 150 zvezkov, napisal 1000 esejev, ustanovil avantgardno gibanje (NeoN-avantgardizem, ki ga je odobril Zygmunt Bauman) s tisoč gibanci in pripravil osnutek NeoN-avantgardnega antimanifesta v večjih univerzitetnih zgodovinskih učbenikih književnosti, filozofskega zgodovinopisja in v večjih zvezkih literarne kritike zmaga Raduga, omemba kritike Montana in Strege. Vključen je v Atlas sodobnih italijanskih pesnikov Univerze v Bologni in večkrat uvrščen v pomembnejšo mednarodno literarno revijo Gradiva. Njegovi verzi so prevedeni v francoščino, angleščino in španščino. Leta 2024 se je po šestih letih popolne opustitve akademskega študija vrnil v italijanski umetniški svet in ustanovil Kolektiv NSEAE (Nuova socio/etno/estetska antropologija).

 

BRONCHOPNEUMONIA

 

Sei arrivata dalle oscure terre del freddo Est,

riarse dai roghi luminosi di Jan Hus e di Jan Palach

– mi ricordano il suono indistinto del tuo nome

che non so ancora dire, che non so ancora urlare-,

sei arrivata con una borsa piena delle mie fatiche di Ercole

senza riuscire a scambiare i tuoi occhi coi miei occhi,

senza riuscire a scioglierti sotto i colpi del sapore corrosivo del mio alito

(la mia lingua taglia, erode, brucia).

 

Alle anime gemelle non occorrono due anime,

si scontrano come corpi nella concretezza della terra,

si scontrano sulle bollette da pagare, sui conti in rosso, su vite in bilico,

alle anime gemelle non occorrono due corpi

attraverso cui scopare, rotolandosi voluttuosamente in letti madidi

su cui restano impressi i segni delle catene,

alle anime gemelle non occorrono due menti,

alle anime gemelle non occorrono due cervelli,

alle anime gemelle non occorrono due cuori.

 

Sei volata via come la brezza del fantasma di un amore fragile

lasciandomi il compito di rimettere insieme i cocci

della nostra nuova lingua: italiano – english – český,

in un threesome che, ragionevolmente, caratterizzerà la nostra storia,

a fare i conti con il tuo timore di amare e la mia incapacità d’essere amato,

a tossire, a vomitare sangue, a bruciare (due mesi?)

d’una inarrestabile bronchopneumonia amorosa.

 

Alle anime gemelle non occorre niente,

bastano a se stesse, figurine doppie

sovrapposte sull’album dei ricordi della vita,

a mettere in rilievo un attimo brillante di felicità

al tatto di un Dio che colleziona cadaveri e esperienze altrui,

a Milano, a Karlsbad, o a Milansbad.

 

BRONHOPNEVČNICA

 

Prišel si iz temnih dežel mrzlega vzhoda,

požgana z žarečimi ognji Jana Husa in Jana Palacha

– spominjajo me na nejasen zvok tvojega imena

da še vedno ne znam reči, da še ne znam kričati,

prišel si s polno vrečo mojega herkulskega dela

ne da bi lahko zamenjal tvoje oči za moje,

ne da bi se mogel stopiti pod udarci jedkega okusa mojega diha

(jezik me reže, žre, peče).

 

Sorodne duše ne potrebujejo dveh duš,

trčijo kot telesa v beton zemlje,

prepirajo se zaradi računov, ki jih je treba plačati, zaradi dodatnih računov, zaradi življenja v ravnovesju,

sorodne duše ne potrebujejo dveh teles

jebati se, poželjivo valjati v mokrih posteljah

na katerih ostajajo vtisnjene sledi verig,

Sorodne duše ne potrebujejo dveh misli,

sorodna duša ne potrebuje dveh možganov,

sorodne duše ne potrebujejo dveh src.

 

Odletela si kot vetrič duha krhke ljubezni

pusti me, da poberem koščke

naš novi jezik: italijanščina – angleščina – češčina,

v tri, ki bodo smiselno zaznamovale našo zgodbo,

sprijazni se s svojim strahom pred ljubeznijo in mojo nezmožnostjo biti ljubljena,

kašelj, bruhanje krvi, pekoč občutek (dva meseca?)

neustavljiva ljubezenska bronhopnevmonija.

 

Sorodne duše ne potrebujejo ničesar,

dvojne figurice so same po sebi dovolj

nadgrajena v album spominov življenja,

poudarite sijajen trenutek sreče

na dotik Boga, ki zbira trupla in izkušnje drugih,

v Milanu, Karlsbadu ali Milansbadu.

 

RINO

 

Prima che la critica si accorga che esista

dovrò fare la fine drammatica di Rino Gaetano,

senza che l’airbag che protegga l’autista

senza che il tempo mi tenga la mano.

 

Battere, battere, battere i tasti

battere forte, battere ancora

coll’emergenza di acuti scoliasti

che cambieranno l’ordito com’è ora.

 

E io intanto scrivo, piangendo lacrime di cinnamomo,

nel cuore la donna che ha miscelato i miei cromosomi,

mi tocca vivere di chicane come in autodromo,

col coltello tra i denti a rivedere tutti i miei assiomi.

 

Non sono certo di riuscire a sopravvivere

dopo tanta sofferenza e dolore,

al massimo mi ritroveranno cadavere,

arrivando a sentire il mio cattivo odore.

 

RINO

 

Preden kritiki ugotovijo, da obstaja

Moral bom narediti dramatičen konec Rina Gaetana,

brez zračne blazine, ki ščiti voznika

brez časa me drži za roko.

 

Tapnite, tapnite, tapnite

močno udariti, znova udariti

s pojavom akutne skolioze

spremenil bo vzorec, kakršen je zdaj.

 

In medtem pišem, jočem solze cimeta,

v mojem srcu ženska, ki je zamešala moje kromosome,

Moram živeti od šikan kot na dirkališču,

z nožem med zobmi, da pregledam vse svoje aksiome.

 

Nisem prepričan, da lahko preživim

po toliko trpljenja in bolečine,

Najverjetneje me bodo našli mrtvega,

prihajajo, da zavohajo moj slab vonj.

LEOPOLDUS

 

Mando questa mia raccomandata a Leopoldus von Attolicus,

certo che nel rapporto di forze lui sia Pompeo o Crasso ed io sia Spartacus,

sperando che la risposta non arrivi mediante piccione viaggiatore,

mio nonno, sangue valligiano, aveva dote di grande cacciatore.

 

Chiedo a Leopoldus von Attolicus e alla sua vivace ironia salace

di spazzar via doppielingue e critici letterari, come Traiano con un dace,

senza riuscire a volermi mai essere maestro di dizione,

chi l’ha fatto nascondeva sempre manovre d’addomesticazione.

 

Tentò, anni fa, a racchiudermi nella tela che ammazzò Simone il Gran Maestro dei sarti,

l’ultimo fu, invece, doppialingua, il Jep Gambardella de’ noantri,

in mezzo il flâneur con l’Alzheimer e l’esito contemporaneo d’una merda d’artista,

oramai sto lontano dai maestri – non soffro i Ponteggi – il fegato amaro m’ha trasformato in etilista.

 

Leopoldus von Attolicus, io, discendente di Villon, arrogante scribacchino,

ti chiedo di dedicarmi un motteggio o dei versi di spirito che mi ubriachino:

meglio, senza mezzi termini, crepare fulminati da cirrosi epatica

che morire, lentamente, confinati in questo star system d’arte apatica.

 

LEOPOLDUS

 

To svoje priporočeno pismo pošiljam Leopoldu von Attolicusu,

prepričan, da je po moči on Pompej ali Kras, jaz pa Spartak,

v upanju, da odgovor ne bo prispel preko goloba pismonoše,

moj stari oče, dolinske krvi, je imel talent velikega lovca.

 

Vprašam Leopolda von Attolicusa in njegovo živahno skodljivo ironijo

pometti z dvojezičnimi in literarnimi kritiki, kot Trajan s plesom,

brez možnosti, da bi kdaj želel biti mojster dikcije,

kdorkoli je to počel, je manevre krotenja vedno skrival.

 

Pred mnogimi leti me je poskušal zapreti v tkanino, ki je ubila Simone, velikega krojaškega mojstra,

zadnja pa je bila dvojezična, Jep Gambardella de’ noantri,

med flanerjem z Alzheimerjevo boleznijo in sodobnim izidom umetniškega sranja,

Zdaj se izogibam učiteljem – ne prenesem odra – moja zagrenjena jetra so me spremenila v alkoholika.

 

Leopoldus von Attolicus, I, Vilonov potomec, aroganten piskar,

Daj mi, prosim, šalo ali duhovite verze, ki me bodo opili:

bolje, brez dlake na jeziku, umreti prizadeta zaradi ciroze jeter

ampak umreti, počasi, ujet v tem apatičnem umetniškem zvezdniškem sistemu.

ROGITO ERGO SUM

 

Preda di un brutale scollamento tra Bund e BTP,

senza che ci tragga in salvo alcun modello CCCP,

la nuova parola d’ordine è investire sul mattone

che con il crollo delle borse inter-stellari ogni risparmio è un’illusione.

 

Se la banca ci concede un mutuo bisogna levare alti i nostri tedeum

e scaraventarci a scegliere tra un parquet o un linoleum,

nascono, come funghi, agenzie immobiliari ogni due m²,

immobiliaristi dall’occhio bovino che ci costringono a diventar mezzadri,

decerebrandoci in attività tipo il misurare una chaise longue,

con i neuroni ancorati a Malta come le navi di una Ong.

 

Lo Stato feudatario c’accorda lo ius primae casae

nuovi acquisti e ristrutturazioni sono adito d’ukase,

chi riesce, a fatica, a svincolarsi dal contratto d’affittanza

è bandito dalle liste del reddito di cittadinanza,

e avrà l’onore di finire a fare il barbone

con il culo sul divano davanti alla televisione.

 

Monolocale, cantina, bilocale, box, trilocale

cantori, senza ascensore, abituati a far le scale,

cerchiamo, allucinati, di non finire in uno slum,

al grido unanime di rogito ergo sum.

DELUJ ERGO SUM

 

Plen brutalnega razkola med Bundom in BTP,

brez modela CCCP, ki bi nas rešil,

nov slogan je vlaganje v nepremičnine

da so s propadom medzvezdnih borz vsi prihranki iluzija.

 

Če nam banka odobri hipoteko, moramo provizije zelo dvigniti

in začnimo z izbiro med parketom ali linolejem,

nepremičninske agencije rastejo kot gobe po dežju na vsaka dva m²,

nepremičninski razvijalci, ki nas silijo, da postanemo delničarji,

upočasnite se pri dejavnostih, kot je merjenje ležalnika,

z nevroni, zasidranimi na Malti kot ladje nevladnih organizacij.

 

Fevdalna država nam daje ius primae casae

potrebni so novi nakupi in obnove,

ki se s težavo rešijo najemne pogodbe

je prepovedan s seznama dohodkov iz državljanstva,

in imel bo to čast, da bo končal kot klošar

z ritjo na kavču pred televizijo.

 

Garsonjera, konoba, dvosobno stanovanje, garaža, trisobno stanovanje

pevci, brez dvigala, vajeni vzpenjanja po stopnicah,

trudimo se, halucinirani, da ne bi končali v slumu,

na soglasni krik dela ergo sum.

SPAZZA TOUR

 

La mia abitudine di cantarvi resoconti metrici

sulle brutte abitudini dei concittadini ai vertici

non deve assuefarsi nel farvi abituare

che soltanto i politici facciano cagare.

 

La g(g)ente è un abuso dell’uso del buso

– la (g) di rinforzo non è mica un refuso-,

ciascuno a competere nel non essere men scaltro

e nel fare il ricchione col culo dell’altro.

 

C’è chi lavoro e sudore non fanno assonanza,

tutti in coda in attesa del reddito di cittadinanza,

c’è chi tira, senz’onta, a mendicar due lirette

con l’assillo avvilente di scroccar sigarette.

C’è chi sbafa due versi al suo micro-editore

e elemosina a rate anche il televisore,

c’è chi impone al ragazzo una Mercedes in titanio

lasciando al suocero i conti del suo matrimonio.

 

C’è chi considera studiare un atto d’insania

e sentenzia che il Nilo si trovi in Germania,

c’è chi spara minchiate da ogni orifizio

e corre a chiudere i nonni all’ospizio.

C’è chi trova conforto in un bel rosatello

e non salta una sera del Grande Fratello,

c’è chi è arrivato in canotto senza neanche una giacca

definendo l’Italia un paese di cacca.

 

Questo non significa che i vari Juncker della Commissione usuraia

non brucino l’ossigeno dei cittadini europei peggio d’una caldaia.

Non bisogna dimenticare che bersagli della malattia invettiva

devono essere anche i grigi bonhommes senza alcuna attrattiva

e che tra i piccoli esempi che ho messo alla gogna

il più pulito ha la rogna.

SPAZZA TOUR

 

Moja navada, da vam pojem metrične račune

o slabih navadah sodržavljanov na vrhu

ni se mu treba navaditi, da se navadi nate

zajebajo samo politiki.

 

G(g)ente je zloraba uporabe avtobusa

– ojačitev (g) ni tipfeler -,

vsi tekmujejo kdo bo najpametnejši

in v bogastvu s tujo ritjo.

 

Obstajajo tisti, za katere se delo in znoj ne ujemata,

vsi stojijo v vrsti in čakajo na dohodek iz državljanstva,

obstajajo nekateri, ki brez sramu poskušajo prositi za dve liri

z žalostno skrbjo žvečenja cigaret.

Obstajajo tisti, ki svojemu mikrozaložniku dajo nekaj verzov

ter zahteva tudi televizijo na obroke,

obstajajo tisti, ki fantu vsilijo mercedesa iz titana

račune o svoji poroki je zapustil tastu.

 

Obstajajo tisti, ki menijo, da je študij dejanje norosti

in se odloči, da je Nil v Nemčiji,

nekateri izstrelijo sranje iz vsake odprtine

in steče zapret stare starše v hospic.

Obstajajo tisti, ki najdejo tolažbo v lepem roséju

in ne zamudi večera Big Brother,

so tudi takšni, ki so se v gumenjaku pripeljali brez jakne

opredelitev Italije kot dežele kakcev.

 

To ne pomeni, da razni Junckerji oderuške Komisije

ne kurijo kisika evropskih državljanov slabše kot kotel.

Ne smemo pozabiti, da so invektivne bolezni tarče

prav tako morajo biti sivi bonhommes brez kakršne koli privlačnosti

in to je med majhnimi primeri, ki jih imam na objavi

najčistejši ima garje.

NATI AL CONTRARIO

 

Perché continuo a scrivere?

B., come Bangladesh, aveva

sedici anni, sul davanzale

del balcone d’un liceo milanese,

ma sedici anni non erano abbastanza

affinché Dio l’abbracciasse nel suo salto.

R., come Romania, aveva

tredici anni, sentendosene cento,

e nessun angelo

volava al suo fianco.

E., come Ecuador, aveva

tredici anni, senza che Genova

le ricordasse Quito,

nella solitudine del suo vestire

fuor di marca, disintegrata.

C., come Cina, aveva

dodici anni, consumati in fretta,

affacciandosi a un balcone

col desiderio di non vedere il mondo,

buttandosi nel vortice

dell’ansia da rendimento.

I loro nomi non sono difficili

da dimenticare, sono nomi

– come me- nati al contrario,

schiacciati contro i vetri

delle finestre della vita

saltando dall’asfalto.

 

ROJEN ZA NAZAJ

 

Zakaj pišem naprej?

B., tako kot Bangladeš, imel

šestnajst let, na okenski polici

z balkona milanske srednje šole,

a šestnajst let ni bilo dovolj

da bi jo Bog v skoku objel.

R., tako kot Romunija, imela

trinajst let, počutim se kot sto,

in ni angelov

letela ob njem.

E., tako kot Ekvador, imel

trinajst let, brez Genove

spomnil jo je na Quito,

v samoti svoje obleke

izven znamke, razpadel.

C., tako kot Kitajska, imela

dvanajst let, hitro porabljenih,

pogled na balkon

z željo ne videti sveta,

vrže se v vrtinec

anksioznost glede uspešnosti.

Njihova imena niso težka

pozabite, to so imena

– kot bi se rodil za nazaj,

zdrobljen ob steklo

okna življenja

skok z asfalta.

 

Tokrat vam Primus predstavlja - verjetno prvič v svoji sicer kratki zgodovini svojega izhajanja - tujega, italijanskega avtorja, ki se je odzval na naše povabilo  k objavi literature. A Ivan Pozzoni ni neznan avtor, ki bi šele začenjal svojo literarno pot, je namreč uveljavljen filozof, znan pisec, izkušen literarni urednik, izvrsten poznavalec ne le italijanske, pač pa tudi druge svetovne umetnosti, na nek način tudi avantgardist. Preberite njegovo biografijo, poglejte tudi na splet! Ponosni smo, da lahko objavimo nekaj njegove poezije. Kajpak je treba takoj povedati, da v Primusu (malo tudi zaradi želje, da bi pesmi hitro objavili, še bolj…

Pregled ocene

Povzetek : Objava pesmi italijanskega pesnik in filozofa

Ocena uporabnikov: 4.51 ( 1 ocen)

Objavite komentar