Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
23. avgust 2024
Naše vabilo k literarnim objavam rojeva sadove. Veseli smo tega!
Tokrat v Primusu objavljamo del pesmi, ki nam jih je pod podnaslovom Po prepirih s strunami in sliko, srajca v potu brez vetriča in meglenih poljubov poslal Janez Dreu, ustvarjalec iz Maribora. Pesmi, ki silijo v razmišljanje, včasih tudi v kreativni napor, kako povezati navidez povsem različne pojme in stvari, ki se znajdejo v njegovem pesniškem prostoru, preseneča pesniški besedni zaklad, ki neusmiljeno išče nove zveze in pomene.
Avtor se v Primusu ne pojavlja prvič . Na natečaju revije Primus leta 2021 si je namreč skupaj s še sedmimi pesniškimi kolegicami pridobil pridobil državljanstvo Republike SloVerzije, kot se je tedaj imenoval imeniten literarni projekt, ki se je zaključil na brestaniškem gradu in ga žal nismo obnavljali, ker je tedanja urednica Sara Špelec odšla – a državljanstvo kajpak še drži.
G. Dreu tudi sicer zelo aktiven: od leta 2015 piše poezijo različnih žanrov (izpovedno, ljubezensko, kritično). Objavljal je (oz. objavlja) na portalih Koridor- križišča umetnosti (2019, 2020 in 2021), Apokalipsa/ Publish wall (2022, 2023 in 2024), Locutio (2022 in 2023), Prelepa poezija (R Srbija) (2023), v revijah Apokalipsa (2019, 2022 in 2024), Vsesledje (2022 in 2023), Zbornik 34. Haiku festivala, Ođaci, Srbija, 2023, Zbornik Kulturnega društva Mariborska literarna družba 2023. Na natečaju haikujev revije Apokalipsa februarja 2020 je dosegel 2. mesto.
Dobrodošli torej tudi na straneh Primusa, dragi kolega!
| Koncert s prepirom
Recital prične z zamudo — kakor žetev jarih žit na poljih v strmini.
Publikum skorajda v ivju, domala vsi zaviti v plašče, s šali do ušes.
Klavirist privihra na podij — tipke se uklanjajo njegovim prstom,
ko vsem poznane note s trebuhi, zaspano, s floki ob bonaci, jadrajo k občestvu.
Od nikoder pridivja prepir s klaviaturo in na strani strun — simfonija, z orkanom v jadrih, zaorje v parterju. |
Zataknjéna slika
Maska, vsa v gladkem, se primaje po granitnih kockah —
brezbrižno pozibava svoje okončine — občudovanju v odsevih, ne vidiš konca.
Ni še prva za vogalom, se že pojavi druga in vse za njo.
Sličnosti ne zmanjka — kakor, da se šablona nikoli ne obrabi, nikoli ne zamenja -—
kakor, da se je slika zatakníla in s platna, gleda eno lice.
Objokuješ raze pri očeh in nosu, ustih in na vratu — raznolikost je za zmeraj izgubljena. |
Srajca v potu
Kapljica drsi po koži, ves v potu se obračaš in presedaš. Srajco bi najraje zalučal v žareči dan.
Ne moreš.
Zasedaš s sotrpini, z obrazi zariplimi v spake, za mizo v ovalu, kjer vidiš vse že kot vogale.
Zrncem prahú, v regah, po zidovih in prostorih, vetrilniki pod stropom, v pokoju, kvaru in na odpadu, že zdavnaj niso za petami.
S pogledom streljaš, da bi v peklu dneva, našel koš z ledom, se potópil in ohládil pregorelo glavo.
Ne moreš.
Zasedaš za mizo v ovalu, kjer vidiš vse že kot vogale. |
| Jutro v temi
Ob tvoji uri zora še počiva, čigre kljune skrivajo v perju, koklja pričakuje spev kokota, reka se venomer vrtinči in odteka v slapovih za ovinkom.
Kazalci so bilí na krog pribiti in niso prebudili zore, kljune ne zbézali s perja, kokota ne spodili s koklje.
Premetavaš se pod baldahinom v kamri — kakor puščíca z grčami in zlomi, švistnes v jutro ovito s temo.
Skozi vrata, po vseh robovih in vogalih, pluje vonj omame — postroji te, dokončno prebudi.
Jutranjo opravo napraviš ob leščerbah — tolčejo z dremávico napolnjene oči.
Po vseh zapletih, se poženeš v lov za tramom, škripajočim za opečnatim zidovjem |
Vetrič ob nabrežju
Vetrc ob nabrežju pihlja okoli palm, polic na oknih, sinjina sili na terase, mize so prekrite s pregrinjali v čipkah.
Šjor s predpasnikom do gležnjev, pridrsa, z usti do ušes, s pladnjem polnim opojnine, vroče kakor oglje in klobučkom kreme.
Samo ob misli na omamo, se razlezeš, kot meduza na kaménju in cmókaš od ugodja.
Žarkovje še ne prodira skozi zavese v kopreni — ob zenitu se sence odpravijo k počitku.
Skriješ se pod oboke blokov iz granita, izklesanih v lunah za davnimi obzorji.
Vročina, kakor ta iz pekla, te objame, kakor mreža ribe iz presahnjenih vodnjakov.
Pogleduješ k nebu v temi in brez zvezd — najbolje kar brez ščipa — niti mlaj ne bi bil potreben, samo vétrič iz terase s svežino vzdolž nabrežja.
|
Zledeneli poljubi
Trkanju po vratih isker in ljubezni ni odziva — morebiti je ključ zakopán pod skalo, morebiti izgubljén.
Mogoče sem ga zapravil, a to ne znam razkriti — kot resnico z iglami in špici.
Izstopíti bi moral iz barke nad grebeni, z jadri v vetru in brez vesel — ob valovih oceanov, polnih solzá trpljenja, gorá zmrzali.
Ledena pokrajina lahkó uklešči, potopi v globine, v temo in obup — dolgo pričakovana hrana stvorov, ki prežijo in se preganjajo pri dnu. |
Pregled ocene
Povzetek : Del pesniškega cilkla mariborskega avtorja Janeza Dreua
